Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Ivan Lotrič.
Ljubljana : ZRC in Zavod Stripolis, 2020
Strip kot »hitro branje za počasne glave«, kot se je reklo, dolga desetletja kljub množicam ljubiteljev ni bil na najboljšem glasu, razen redkih izjem. Prevlada digitalnih tehnologij v posredovanju knjižnih vsebin pa je prinesla velike spremembe. Preplet besed in podob je ne le mlajši publiki približal tako Prešerna in Cankarja kot Maistra in požig Narodnega doma v Trstu, Torej zaradi akademske resnosti obravnave zlasti mlajšim rodovom še pred nedavnim nezanimive kanonske junake in nacionalne teme. Potem se je uveljavil risoroman – strip, ki pripoveduje zgodbo kot roman, z množico izpeljav. Nakar je Izar Lunaček na preseku strokovnega besedila in vizualne govorice vpeljal še kategorijo stripovski esej! Za začetek o hecni plati resne teme, religije. Potem ko se je smehu v religiji nekoč in danes posvetil že v doktoratu, je svoje teze prelil v lahkoten strip.
Avtor, akademski slikar, komparativist in doktor filozofije, bržkone edini pri nas izpolnjuje tudi »formalne pogoje« za ta novi (pod)žanr. Lotil se ga je potem, ko je podpisal že vrsto stripovskih knjig, ustanovil striparsko štacuno in občasno založbo ter pomagal postaviti na noge ljubljanski festival stripa Tinta. Kot stripar, pojasnjuje v uvodnem od trinajstih poglavij, »je vse življenje užival v vseh smešnih žanrih: komediji, vicih, stendapu, in vedno se mu je zdelo, da se v njih skriva neko blazno pametno stališče do sveta, na katerega ne moreš kar pozabiti, ko se konzervirani smeh poleže!«.
Med študijem filozofije iskanje v tej smeri sprva ni bilo obetajoče. Branje obveznih klasikov evropske misli do 20. stoletja, se spominja Lunaček, ni razkrilo skoraj ničesar, kar bi upoštevalo tudi komedijo, smeh. Dokler ni po strogosti Bergsona in Freuda naletel na Rusa Mihaila Bahtina, ki je menil, da je smeh nosilec enako pomembnega in celo starejšega pogleda na svet kot resno, to svoje stališče pa je utemeljeval na karnevalu in njegovih povezavah z bolj antičnimi obredi. Karneval – ki je še danes živ zlasti v nastopih pustnih šem – je zanj tudi ljudska dopolnitev uradne ideologije, kjer svoje mesto najde vse, kar cerkev in kralj izključujeta, tudi parodije njunih praks.
Sledilo je spoznanje, da je bilo demoniziranje smešnega bolj skrb krščanstva, medtem ko so v lokalnih politeizmih smešni liki veliko pogostejši. Sveto in smešno sta se tako, po avtorjevih besedah, »pri dreganju v izvore religije, pokazala kot dve plati istega kovanca. Kot zrcalna izgnanca iz vsakdanjika dela, razploda in tešenja osnovnih potreb, ki smo ju šele pozneje razžagali na dvoje, da bi novim monoteističnim veram omogočili uglednejši imidž in čezmejni razmah.« O tem je Lunaček že leta 2011 pisal v knjigi Vrnitev ciklizma in popularne kulture.
»Sveto in smešno …, dve besedi, ki ju nismo ravno vajeni slišati skupaj, ne?« Izar Lunaček čisto na začetku vpraša bralca. Povabi med lokalne bajke z množico primerov in oblik sleparstva, ki namigujejo, da je mitologija pred pohodom mednarodnih monoteizmov smešna slavja in njihove like redno uvrščala v svoje panteone, celo ob bok glavnim božanstvom. »Smešno,« nadaljuje, »za nas tiči v blatu sveta, kjer se da vse pretipati …, medtem ko naj bi sveto lebdelo nekje v višavah onkraj dosega. Če pa že kdaj prideta v stik, je njuno srečanje pogosto grozno konfliktno, včasih celo krvavo,« Lunaček z risbo spomni na tragične posledice objave karikature Mohameda v francoskem satiričnem tedniku Charlie Hebdo.
S stripovskim esejem Sveto in smešno, napisanem v pogovornem jeziku in upodobljenem v treh barvah – rdeči, rumeni in modri, ki imajo svoje pomene – se avtor torej vrača k svojim filozofskim koreninam. Z malo stavki in s kupom smešnih sličic razlaga le najbolj zanimive reči, ki jih je izvedel o svetih dvojčkih. Najprej, kot pravi, preleti poante najvplivnejših teorij smešnega, potem nekaj poglavij posveti smešnim bogovom in režečim se obredom po vsem svetu ter pokaže, kaj se je z enim in drugim zgodilo ob vzponu krščanstva, v zaključku pa se vpraša, zakaj danes lahko o tem sploh govorimo, kaj se je po stoletjih spora spremenilo, da lahko načnemo temo intime med smešnim in posvečenim. Se tudi povsem resno pogovarjamo o smehu ter njegovih različnih oblikah in pomenih. »Humor,« na primer pravi Izar Lunaček, »nas tudi v resničnih nevarnostih lahko dvigne na varno razgledno točko, s katere se vse poprejšnje tegobe zazdijo drobne in nepomembne. A smeh poleg distance veča tudi bližino. Če z njim preganjamo pošastnost prednika, se obenem z bogom tudi bratimo.«
Na koncu Lunaček seže še v današnji politični marketing nagovarjanja tistih volivcev, ki si želijo voditelje trše roke: »A v večini primerov fašejo le kralje karnevala,« ugotavlja, »sleparje, ki s pozicije moči trosijo obscenosti in mahajo z bojno sekiro tudi če to ni v njihovi pristojnosti. Pač po sledi trenda smešnega politika, ki je sam svoj dvorni norec … A se pri tem pozablja, da je dvojni obraz klovnovskega kralja fasada za neko precej bolj preračunljivo in koristoljubno zver,« dodaja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Ivan Lotrič.
Ljubljana : ZRC in Zavod Stripolis, 2020
Strip kot »hitro branje za počasne glave«, kot se je reklo, dolga desetletja kljub množicam ljubiteljev ni bil na najboljšem glasu, razen redkih izjem. Prevlada digitalnih tehnologij v posredovanju knjižnih vsebin pa je prinesla velike spremembe. Preplet besed in podob je ne le mlajši publiki približal tako Prešerna in Cankarja kot Maistra in požig Narodnega doma v Trstu, Torej zaradi akademske resnosti obravnave zlasti mlajšim rodovom še pred nedavnim nezanimive kanonske junake in nacionalne teme. Potem se je uveljavil risoroman – strip, ki pripoveduje zgodbo kot roman, z množico izpeljav. Nakar je Izar Lunaček na preseku strokovnega besedila in vizualne govorice vpeljal še kategorijo stripovski esej! Za začetek o hecni plati resne teme, religije. Potem ko se je smehu v religiji nekoč in danes posvetil že v doktoratu, je svoje teze prelil v lahkoten strip.
Avtor, akademski slikar, komparativist in doktor filozofije, bržkone edini pri nas izpolnjuje tudi »formalne pogoje« za ta novi (pod)žanr. Lotil se ga je potem, ko je podpisal že vrsto stripovskih knjig, ustanovil striparsko štacuno in občasno založbo ter pomagal postaviti na noge ljubljanski festival stripa Tinta. Kot stripar, pojasnjuje v uvodnem od trinajstih poglavij, »je vse življenje užival v vseh smešnih žanrih: komediji, vicih, stendapu, in vedno se mu je zdelo, da se v njih skriva neko blazno pametno stališče do sveta, na katerega ne moreš kar pozabiti, ko se konzervirani smeh poleže!«.
Med študijem filozofije iskanje v tej smeri sprva ni bilo obetajoče. Branje obveznih klasikov evropske misli do 20. stoletja, se spominja Lunaček, ni razkrilo skoraj ničesar, kar bi upoštevalo tudi komedijo, smeh. Dokler ni po strogosti Bergsona in Freuda naletel na Rusa Mihaila Bahtina, ki je menil, da je smeh nosilec enako pomembnega in celo starejšega pogleda na svet kot resno, to svoje stališče pa je utemeljeval na karnevalu in njegovih povezavah z bolj antičnimi obredi. Karneval – ki je še danes živ zlasti v nastopih pustnih šem – je zanj tudi ljudska dopolnitev uradne ideologije, kjer svoje mesto najde vse, kar cerkev in kralj izključujeta, tudi parodije njunih praks.
Sledilo je spoznanje, da je bilo demoniziranje smešnega bolj skrb krščanstva, medtem ko so v lokalnih politeizmih smešni liki veliko pogostejši. Sveto in smešno sta se tako, po avtorjevih besedah, »pri dreganju v izvore religije, pokazala kot dve plati istega kovanca. Kot zrcalna izgnanca iz vsakdanjika dela, razploda in tešenja osnovnih potreb, ki smo ju šele pozneje razžagali na dvoje, da bi novim monoteističnim veram omogočili uglednejši imidž in čezmejni razmah.« O tem je Lunaček že leta 2011 pisal v knjigi Vrnitev ciklizma in popularne kulture.
»Sveto in smešno …, dve besedi, ki ju nismo ravno vajeni slišati skupaj, ne?« Izar Lunaček čisto na začetku vpraša bralca. Povabi med lokalne bajke z množico primerov in oblik sleparstva, ki namigujejo, da je mitologija pred pohodom mednarodnih monoteizmov smešna slavja in njihove like redno uvrščala v svoje panteone, celo ob bok glavnim božanstvom. »Smešno,« nadaljuje, »za nas tiči v blatu sveta, kjer se da vse pretipati …, medtem ko naj bi sveto lebdelo nekje v višavah onkraj dosega. Če pa že kdaj prideta v stik, je njuno srečanje pogosto grozno konfliktno, včasih celo krvavo,« Lunaček z risbo spomni na tragične posledice objave karikature Mohameda v francoskem satiričnem tedniku Charlie Hebdo.
S stripovskim esejem Sveto in smešno, napisanem v pogovornem jeziku in upodobljenem v treh barvah – rdeči, rumeni in modri, ki imajo svoje pomene – se avtor torej vrača k svojim filozofskim koreninam. Z malo stavki in s kupom smešnih sličic razlaga le najbolj zanimive reči, ki jih je izvedel o svetih dvojčkih. Najprej, kot pravi, preleti poante najvplivnejših teorij smešnega, potem nekaj poglavij posveti smešnim bogovom in režečim se obredom po vsem svetu ter pokaže, kaj se je z enim in drugim zgodilo ob vzponu krščanstva, v zaključku pa se vpraša, zakaj danes lahko o tem sploh govorimo, kaj se je po stoletjih spora spremenilo, da lahko načnemo temo intime med smešnim in posvečenim. Se tudi povsem resno pogovarjamo o smehu ter njegovih različnih oblikah in pomenih. »Humor,« na primer pravi Izar Lunaček, »nas tudi v resničnih nevarnostih lahko dvigne na varno razgledno točko, s katere se vse poprejšnje tegobe zazdijo drobne in nepomembne. A smeh poleg distance veča tudi bližino. Če z njim preganjamo pošastnost prednika, se obenem z bogom tudi bratimo.«
Na koncu Lunaček seže še v današnji politični marketing nagovarjanja tistih volivcev, ki si želijo voditelje trše roke: »A v večini primerov fašejo le kralje karnevala,« ugotavlja, »sleparje, ki s pozicije moči trosijo obscenosti in mahajo z bojno sekiro tudi če to ni v njihovi pristojnosti. Pač po sledi trenda smešnega politika, ki je sam svoj dvorni norec … A se pri tem pozablja, da je dvojni obraz klovnovskega kralja fasada za neko precej bolj preračunljivo in koristoljubno zver,« dodaja.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov