Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Lidija Hartman.
Brežice: Primus, 2020
Jure Godler, vsestransko nadarjeni komik, voditelj, skladatelj in pisatelj, je utelešenje uglajenega in razgledanega intelektualca in s tem prepotrebna redkost v slovenskem medijskem prostoru. Kljub svojim šestintridesetim letom deluje kot iz nekega drugega časa. Z lahkoto si ga predstavljamo kot aristokratskega angleškega vohuna iz srede prejšnjega stoletja, ki se v trenčkotu potika po zatemnjenih ulicah starega mesta. Tej predstavi ustreza tudi njegov prvi roman Casino Banale, vohunska zgodba in hkrati politična satira, ki tematsko prikazuje tudi naš politični tukaj in zdaj, podobno kot njegova lani izdana tragikomedija v dveh dejanjih Predsednikova norost ali Predsednik republike je nor.
Agent britanske tajne službe MI6 Spencer Spencer Spencer in njegov okorni slovenski kolega Filip Novak, uslužbenec Sove, sta na novi misiji. Kakor že marsikatero poprej jo opravita vse prej kot z odliko, saj v neizčrpnem hrepenenju po hedonističnih eskapadah spregledata zaupni dokument. Zaradi tega ostaneta brez službe, a večer pred Spencerjevim izgonom v London se še zadnjič odpravita v mitični Portorož. Njun resnični boj za domačo deželo se tako šele začne, s tem pa tudi obilica dogodivščin. Na sledi magnatu, ki si lasti Slovenijo, in v poskusu preprečitve pogube ljube domovine, se sprva lahko zaneseta le drug na drugega, a si spotoma pridobita nekaj zaveznikov in še več sovražnikov.
Naslov knjige je neposredna aluzija na Casino Royale, prvi roman Iana Fleminga o britanskem agentu Jamesu Bondu, le da ga Godler slovenskim razmeram primerno priredi iz Royale v Banale. Banalnost je tudi domet domače politike in, poudarjeno, predsednika republike, čigar prioriteti sta videz in fitnes. Kakor v knjižni in filmski franšizi o slavnem agentu tudi tukaj ne manjka vratolomnih podvigov, skrivnostnih zapeljivk, blišča in eksotičnih lokacij, čeprav prilagojenih domačim razmeram. Godler je žanr bondiade z obilico humorja, kritičnosti in prilagodljivosti spretno prenesel na domača tla. Z enako spretnostjo ustvarja precizne in bistroumne opise, kot tudi pogovorni jezik, ki je tako prepričljiv in naraven, da zbuja smeh in pritrjevanje. Kdo bi si mislil, da bodo imeli opisi nočnega življenja v opustelem zimskem Portorožu kdaj sentimentalno in nostalgično vrednost. Na primer ko Spencer in Novak vdreta v spa in se poženeta do recepcijskega pulta, kot da sta končala največjo dirko vseh časov. Receptor, suhljat mladenič z očali, je imel obraz popisan s stavkom 'to ni moj job, to počnem samo čez zimo' in 'v resnici sem lastnik startupa, ki bo nekoč svetovno slaven'.
Casino Banale Jureta Godlerja je hkrati parodija vohunskega žanra in tudi zbirokratiziranega in neuspešnega državnega aparata.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Lidija Hartman.
Brežice: Primus, 2020
Jure Godler, vsestransko nadarjeni komik, voditelj, skladatelj in pisatelj, je utelešenje uglajenega in razgledanega intelektualca in s tem prepotrebna redkost v slovenskem medijskem prostoru. Kljub svojim šestintridesetim letom deluje kot iz nekega drugega časa. Z lahkoto si ga predstavljamo kot aristokratskega angleškega vohuna iz srede prejšnjega stoletja, ki se v trenčkotu potika po zatemnjenih ulicah starega mesta. Tej predstavi ustreza tudi njegov prvi roman Casino Banale, vohunska zgodba in hkrati politična satira, ki tematsko prikazuje tudi naš politični tukaj in zdaj, podobno kot njegova lani izdana tragikomedija v dveh dejanjih Predsednikova norost ali Predsednik republike je nor.
Agent britanske tajne službe MI6 Spencer Spencer Spencer in njegov okorni slovenski kolega Filip Novak, uslužbenec Sove, sta na novi misiji. Kakor že marsikatero poprej jo opravita vse prej kot z odliko, saj v neizčrpnem hrepenenju po hedonističnih eskapadah spregledata zaupni dokument. Zaradi tega ostaneta brez službe, a večer pred Spencerjevim izgonom v London se še zadnjič odpravita v mitični Portorož. Njun resnični boj za domačo deželo se tako šele začne, s tem pa tudi obilica dogodivščin. Na sledi magnatu, ki si lasti Slovenijo, in v poskusu preprečitve pogube ljube domovine, se sprva lahko zaneseta le drug na drugega, a si spotoma pridobita nekaj zaveznikov in še več sovražnikov.
Naslov knjige je neposredna aluzija na Casino Royale, prvi roman Iana Fleminga o britanskem agentu Jamesu Bondu, le da ga Godler slovenskim razmeram primerno priredi iz Royale v Banale. Banalnost je tudi domet domače politike in, poudarjeno, predsednika republike, čigar prioriteti sta videz in fitnes. Kakor v knjižni in filmski franšizi o slavnem agentu tudi tukaj ne manjka vratolomnih podvigov, skrivnostnih zapeljivk, blišča in eksotičnih lokacij, čeprav prilagojenih domačim razmeram. Godler je žanr bondiade z obilico humorja, kritičnosti in prilagodljivosti spretno prenesel na domača tla. Z enako spretnostjo ustvarja precizne in bistroumne opise, kot tudi pogovorni jezik, ki je tako prepričljiv in naraven, da zbuja smeh in pritrjevanje. Kdo bi si mislil, da bodo imeli opisi nočnega življenja v opustelem zimskem Portorožu kdaj sentimentalno in nostalgično vrednost. Na primer ko Spencer in Novak vdreta v spa in se poženeta do recepcijskega pulta, kot da sta končala največjo dirko vseh časov. Receptor, suhljat mladenič z očali, je imel obraz popisan s stavkom 'to ni moj job, to počnem samo čez zimo' in 'v resnici sem lastnik startupa, ki bo nekoč svetovno slaven'.
Casino Banale Jureta Godlerja je hkrati parodija vohunskega žanra in tudi zbirokratiziranega in neuspešnega državnega aparata.
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
Neveljaven email naslov