Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rdeča puščava

19.02.2021


Giuliana, žena direktorja tovarne, se ne znajde v svojem življenju in predvsem v okolju, v katerem živi – to pa je industrijski predel na periferiji Ravenne, ki je že povsem zastrupljen s petrokemijo

60. leta so v zahodnem svetu predstavljala optimistično dobo, v Italiji je tisti čas dobil vzdevek il boom – vladal je optimizem glede prihodnosti, predvsem, ko je šlo za vprašanja tehnološkega napredka, ljudje so si lahko privoščili vedno več izdelkov, ki so jim olajšali ali obogatili življenja…

Michelangelo Antonioni je bil v tem pogledu eden prvih filmskih ustvarjalcev, ki je opozoril na senčne plati industrializacije – tako za pokrajino, ki je žrtvovana v imenu napredka, kot tudi za človeka, ki se v takšnem okolju ne prepozna več. Antonioni je torej ozavestil situacijo, v kateri se je znašel človek v 60. letih, razmere, iz katerih tudi dandanes ne najdemo izhoda.

Antonioni je dobro poznal predel okrog Ravenne, kamor je umestil dogajanje filma, spremljal je transformacijo okolice, kjer je bilo še v njegovem otroštvu nešteto borovcev, ki pa so odmrli, ko so tja naselili strupeno industrijo. V tem je režiser prepoznal neustavljiv trend za celoten svet…

V Rdeči puščavi je to umiranje pokrajine vseprisotno – vidimo rumene, očitno strupene oblake, ki se vijejo iz tovarniških dimnikov, siva smetišča, mastne madeže v lužah in drevesa, ki se zdijo mrtva. Lahko bi rekli, da gre za prikaz sence blišča produktov masovnega konzuma, tisto, česar rajši ne vidimo, o čemer ne razmišljamo, ko v trgovini sežemo po nekem izdelku.

Rdeča puščava je bila Antonionijev prvi barvni film, kot slikar, kar je tudi bil, pa barv ni želel uporabiti zgolj za bolj realistične učinke  oziroma za objektiven prikaz barv v pokrajini. Več mu je pomenilo, da bi podčrtal ekspresivnost linije, oblike in podobe, vendar ne v smislu estetiziranja. O tem je govoril tudi v svojih intervjujih in esejih.

Antonioni je sicer film snemal v resničnem okolju, a je vseeno vztrajal pri tem, da je barvo uporabil umetno oziroma umetelno. Pomembna mu je bila sugestivnost barve, ki je ni hotel prepustiti naključju.

Tako je na primer za neki prizor drevesna debla dal pobarvati z vijolično, za neki drugi prizor, ki ga v filmu nato ni uporabil, pa s sivo belo barvo. V zagovor temu je dejal, da naravna barva dreves ne bi pripomogla k vtisu umiranja…  Hotel je poudariti, da bo zeleno in rjavo dreves kmalu nadomestila siva barva betona in puščobe, iz dreves pa narediti nekakšne prikazni, jih upodobiti v njihovi prihodnji stvarni različici.

Tudi dim, ki se vije iz tovarn, je dal pobarvati rumeno, s čimer je želel poudariti strupenost teh izpustov.

Najpomembnejša barva filma Rdeča puščava pa je pričakovano rdeča. Ta je prisotna v večini kadrov – a zdi se, da predvsem podčrta duševno stanje protagonistke filma Giuliane. Gre torej za korespondenco med rdečo barvo in Giulianino zaznavo – njeno notranjo energijo, s katero ji je uspelo potlačiti nevrozo in ki iz nje vre kot samodestruktivna sila.

Zanimivo je tudi, da je Antonioni uporabil zelo ekspresivne, močne barve v prikazu pokrajine… lahko bi rekli, da so odtenki, s kakršnimi je pokrajino obarvala industrija, skoraj veseli… te barve simbolizirajo živobarvne produkte, ki so plod te industrije, pokrajina in na koncu tudi človek pa morata plačati za to s sivino in opustelostjo.  Barve nazadnje preglasijo človeka, ki živi sredi njih.

Tudi na ravni zvoka opazimo podobno – pogosto v filmu zvoki industrijskega obrata preglasijo dialoge med ljudmi. Prav tako večinoma elektronsko glasbo, ki jo je Antonioni uporabil v filmu, lahko zaznamo kot nečloveški element, ki človeka utiša.

Izstopajoči so trenutki v filmu, ko ljudje izginejo iz kadrov in pogled kamere zastane na prizorišču dogajanja. Antonioni je torej očitno hotel, da gledalec zares opazi filmsko prizorišče, se temeljito zazre vanj.

Lahko bi tudi rekli, da je prav zaradi slikarskega pristopa, poudarjenih, nenaravnih barv, ki jih je režiser uporabil v filmu, pa tudi samih kompozicij objektov pred kamero, film hkrati prežet z neko nenavadno vabljivostjo. Antonioniju ne gre za to, da bi moraliziral in zgolj opozoril na grozljivost industrijske pokrajine, ampak v njej išče in najde tudi lepoto – v geometrijskih strukturah industrijskih zgradb, svetlikajočih se barvitih površinah, v rdeči barvi rje ali v futurističnih arhitekturah. Ko gledamo pokrajino pred »očmi« kamere, se ta tudi nam zazdi fascinantna, energija industrijskih objektov, ki v njej vlada, pa močnejša od energije ljudi, ki so nosilci filmske zgodbe.

Giuliana ves čas filma poskuša zbežati iz okolja, ki je postalo njen dom, na koncu pa se odloči, da bo ostala, kjer je.

V eni od zadnjih filmskih sekvenc jo njen sinček vpraša, ali se ptiči, ki letijo skozi rumene strupene oblake, ne zastrupijo. Guiliana mu odgovori, da so se naučili v letu zaobiti oblake. In vendar nam je iz njene izreke jasno, da v svetu, v katerem sta se znašla skupaj s ptiči, ni možnosti, da bi se čemurkoli izognil.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Rdeča puščava

19.02.2021


Giuliana, žena direktorja tovarne, se ne znajde v svojem življenju in predvsem v okolju, v katerem živi – to pa je industrijski predel na periferiji Ravenne, ki je že povsem zastrupljen s petrokemijo

60. leta so v zahodnem svetu predstavljala optimistično dobo, v Italiji je tisti čas dobil vzdevek il boom – vladal je optimizem glede prihodnosti, predvsem, ko je šlo za vprašanja tehnološkega napredka, ljudje so si lahko privoščili vedno več izdelkov, ki so jim olajšali ali obogatili življenja…

Michelangelo Antonioni je bil v tem pogledu eden prvih filmskih ustvarjalcev, ki je opozoril na senčne plati industrializacije – tako za pokrajino, ki je žrtvovana v imenu napredka, kot tudi za človeka, ki se v takšnem okolju ne prepozna več. Antonioni je torej ozavestil situacijo, v kateri se je znašel človek v 60. letih, razmere, iz katerih tudi dandanes ne najdemo izhoda.

Antonioni je dobro poznal predel okrog Ravenne, kamor je umestil dogajanje filma, spremljal je transformacijo okolice, kjer je bilo še v njegovem otroštvu nešteto borovcev, ki pa so odmrli, ko so tja naselili strupeno industrijo. V tem je režiser prepoznal neustavljiv trend za celoten svet…

V Rdeči puščavi je to umiranje pokrajine vseprisotno – vidimo rumene, očitno strupene oblake, ki se vijejo iz tovarniških dimnikov, siva smetišča, mastne madeže v lužah in drevesa, ki se zdijo mrtva. Lahko bi rekli, da gre za prikaz sence blišča produktov masovnega konzuma, tisto, česar rajši ne vidimo, o čemer ne razmišljamo, ko v trgovini sežemo po nekem izdelku.

Rdeča puščava je bila Antonionijev prvi barvni film, kot slikar, kar je tudi bil, pa barv ni želel uporabiti zgolj za bolj realistične učinke  oziroma za objektiven prikaz barv v pokrajini. Več mu je pomenilo, da bi podčrtal ekspresivnost linije, oblike in podobe, vendar ne v smislu estetiziranja. O tem je govoril tudi v svojih intervjujih in esejih.

Antonioni je sicer film snemal v resničnem okolju, a je vseeno vztrajal pri tem, da je barvo uporabil umetno oziroma umetelno. Pomembna mu je bila sugestivnost barve, ki je ni hotel prepustiti naključju.

Tako je na primer za neki prizor drevesna debla dal pobarvati z vijolično, za neki drugi prizor, ki ga v filmu nato ni uporabil, pa s sivo belo barvo. V zagovor temu je dejal, da naravna barva dreves ne bi pripomogla k vtisu umiranja…  Hotel je poudariti, da bo zeleno in rjavo dreves kmalu nadomestila siva barva betona in puščobe, iz dreves pa narediti nekakšne prikazni, jih upodobiti v njihovi prihodnji stvarni različici.

Tudi dim, ki se vije iz tovarn, je dal pobarvati rumeno, s čimer je želel poudariti strupenost teh izpustov.

Najpomembnejša barva filma Rdeča puščava pa je pričakovano rdeča. Ta je prisotna v večini kadrov – a zdi se, da predvsem podčrta duševno stanje protagonistke filma Giuliane. Gre torej za korespondenco med rdečo barvo in Giulianino zaznavo – njeno notranjo energijo, s katero ji je uspelo potlačiti nevrozo in ki iz nje vre kot samodestruktivna sila.

Zanimivo je tudi, da je Antonioni uporabil zelo ekspresivne, močne barve v prikazu pokrajine… lahko bi rekli, da so odtenki, s kakršnimi je pokrajino obarvala industrija, skoraj veseli… te barve simbolizirajo živobarvne produkte, ki so plod te industrije, pokrajina in na koncu tudi človek pa morata plačati za to s sivino in opustelostjo.  Barve nazadnje preglasijo človeka, ki živi sredi njih.

Tudi na ravni zvoka opazimo podobno – pogosto v filmu zvoki industrijskega obrata preglasijo dialoge med ljudmi. Prav tako večinoma elektronsko glasbo, ki jo je Antonioni uporabil v filmu, lahko zaznamo kot nečloveški element, ki človeka utiša.

Izstopajoči so trenutki v filmu, ko ljudje izginejo iz kadrov in pogled kamere zastane na prizorišču dogajanja. Antonioni je torej očitno hotel, da gledalec zares opazi filmsko prizorišče, se temeljito zazre vanj.

Lahko bi tudi rekli, da je prav zaradi slikarskega pristopa, poudarjenih, nenaravnih barv, ki jih je režiser uporabil v filmu, pa tudi samih kompozicij objektov pred kamero, film hkrati prežet z neko nenavadno vabljivostjo. Antonioniju ne gre za to, da bi moraliziral in zgolj opozoril na grozljivost industrijske pokrajine, ampak v njej išče in najde tudi lepoto – v geometrijskih strukturah industrijskih zgradb, svetlikajočih se barvitih površinah, v rdeči barvi rje ali v futurističnih arhitekturah. Ko gledamo pokrajino pred »očmi« kamere, se ta tudi nam zazdi fascinantna, energija industrijskih objektov, ki v njej vlada, pa močnejša od energije ljudi, ki so nosilci filmske zgodbe.

Giuliana ves čas filma poskuša zbežati iz okolja, ki je postalo njen dom, na koncu pa se odloči, da bo ostala, kjer je.

V eni od zadnjih filmskih sekvenc jo njen sinček vpraša, ali se ptiči, ki letijo skozi rumene strupene oblake, ne zastrupijo. Guiliana mu odgovori, da so se naučili v letu zaobiti oblake. In vendar nam je iz njene izreke jasno, da v svetu, v katerem sta se znašla skupaj s ptiči, ni možnosti, da bi se čemurkoli izognil.


08.07.2022

Thor: Ljubezen in grom

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


Stran 36 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov