Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Giuliana, žena direktorja tovarne, se ne znajde v svojem življenju in predvsem v okolju, v katerem živi – to pa je industrijski predel na periferiji Ravenne, ki je že povsem zastrupljen s petrokemijo
60. leta so v zahodnem svetu predstavljala optimistično dobo, v Italiji je tisti čas dobil vzdevek il boom – vladal je optimizem glede prihodnosti, predvsem, ko je šlo za vprašanja tehnološkega napredka, ljudje so si lahko privoščili vedno več izdelkov, ki so jim olajšali ali obogatili življenja…
Michelangelo Antonioni je bil v tem pogledu eden prvih filmskih ustvarjalcev, ki je opozoril na senčne plati industrializacije – tako za pokrajino, ki je žrtvovana v imenu napredka, kot tudi za človeka, ki se v takšnem okolju ne prepozna več. Antonioni je torej ozavestil situacijo, v kateri se je znašel človek v 60. letih, razmere, iz katerih tudi dandanes ne najdemo izhoda.
Antonioni je dobro poznal predel okrog Ravenne, kamor je umestil dogajanje filma, spremljal je transformacijo okolice, kjer je bilo še v njegovem otroštvu nešteto borovcev, ki pa so odmrli, ko so tja naselili strupeno industrijo. V tem je režiser prepoznal neustavljiv trend za celoten svet…
V Rdeči puščavi je to umiranje pokrajine vseprisotno – vidimo rumene, očitno strupene oblake, ki se vijejo iz tovarniških dimnikov, siva smetišča, mastne madeže v lužah in drevesa, ki se zdijo mrtva. Lahko bi rekli, da gre za prikaz sence blišča produktov masovnega konzuma, tisto, česar rajši ne vidimo, o čemer ne razmišljamo, ko v trgovini sežemo po nekem izdelku.
Rdeča puščava je bila Antonionijev prvi barvni film, kot slikar, kar je tudi bil, pa barv ni želel uporabiti zgolj za bolj realistične učinke oziroma za objektiven prikaz barv v pokrajini. Več mu je pomenilo, da bi podčrtal ekspresivnost linije, oblike in podobe, vendar ne v smislu estetiziranja. O tem je govoril tudi v svojih intervjujih in esejih.
Antonioni je sicer film snemal v resničnem okolju, a je vseeno vztrajal pri tem, da je barvo uporabil umetno oziroma umetelno. Pomembna mu je bila sugestivnost barve, ki je ni hotel prepustiti naključju.
Tako je na primer za neki prizor drevesna debla dal pobarvati z vijolično, za neki drugi prizor, ki ga v filmu nato ni uporabil, pa s sivo belo barvo. V zagovor temu je dejal, da naravna barva dreves ne bi pripomogla k vtisu umiranja… Hotel je poudariti, da bo zeleno in rjavo dreves kmalu nadomestila siva barva betona in puščobe, iz dreves pa narediti nekakšne prikazni, jih upodobiti v njihovi prihodnji stvarni različici.
Tudi dim, ki se vije iz tovarn, je dal pobarvati rumeno, s čimer je želel poudariti strupenost teh izpustov.
Najpomembnejša barva filma Rdeča puščava pa je pričakovano rdeča. Ta je prisotna v večini kadrov – a zdi se, da predvsem podčrta duševno stanje protagonistke filma Giuliane. Gre torej za korespondenco med rdečo barvo in Giulianino zaznavo – njeno notranjo energijo, s katero ji je uspelo potlačiti nevrozo in ki iz nje vre kot samodestruktivna sila.
Zanimivo je tudi, da je Antonioni uporabil zelo ekspresivne, močne barve v prikazu pokrajine… lahko bi rekli, da so odtenki, s kakršnimi je pokrajino obarvala industrija, skoraj veseli… te barve simbolizirajo živobarvne produkte, ki so plod te industrije, pokrajina in na koncu tudi človek pa morata plačati za to s sivino in opustelostjo. Barve nazadnje preglasijo človeka, ki živi sredi njih.
Tudi na ravni zvoka opazimo podobno – pogosto v filmu zvoki industrijskega obrata preglasijo dialoge med ljudmi. Prav tako večinoma elektronsko glasbo, ki jo je Antonioni uporabil v filmu, lahko zaznamo kot nečloveški element, ki človeka utiša.
Izstopajoči so trenutki v filmu, ko ljudje izginejo iz kadrov in pogled kamere zastane na prizorišču dogajanja. Antonioni je torej očitno hotel, da gledalec zares opazi filmsko prizorišče, se temeljito zazre vanj.
Lahko bi tudi rekli, da je prav zaradi slikarskega pristopa, poudarjenih, nenaravnih barv, ki jih je režiser uporabil v filmu, pa tudi samih kompozicij objektov pred kamero, film hkrati prežet z neko nenavadno vabljivostjo. Antonioniju ne gre za to, da bi moraliziral in zgolj opozoril na grozljivost industrijske pokrajine, ampak v njej išče in najde tudi lepoto – v geometrijskih strukturah industrijskih zgradb, svetlikajočih se barvitih površinah, v rdeči barvi rje ali v futurističnih arhitekturah. Ko gledamo pokrajino pred »očmi« kamere, se ta tudi nam zazdi fascinantna, energija industrijskih objektov, ki v njej vlada, pa močnejša od energije ljudi, ki so nosilci filmske zgodbe.
Giuliana ves čas filma poskuša zbežati iz okolja, ki je postalo njen dom, na koncu pa se odloči, da bo ostala, kjer je.
V eni od zadnjih filmskih sekvenc jo njen sinček vpraša, ali se ptiči, ki letijo skozi rumene strupene oblake, ne zastrupijo. Guiliana mu odgovori, da so se naučili v letu zaobiti oblake. In vendar nam je iz njene izreke jasno, da v svetu, v katerem sta se znašla skupaj s ptiči, ni možnosti, da bi se čemurkoli izognil.
Giuliana, žena direktorja tovarne, se ne znajde v svojem življenju in predvsem v okolju, v katerem živi – to pa je industrijski predel na periferiji Ravenne, ki je že povsem zastrupljen s petrokemijo
60. leta so v zahodnem svetu predstavljala optimistično dobo, v Italiji je tisti čas dobil vzdevek il boom – vladal je optimizem glede prihodnosti, predvsem, ko je šlo za vprašanja tehnološkega napredka, ljudje so si lahko privoščili vedno več izdelkov, ki so jim olajšali ali obogatili življenja…
Michelangelo Antonioni je bil v tem pogledu eden prvih filmskih ustvarjalcev, ki je opozoril na senčne plati industrializacije – tako za pokrajino, ki je žrtvovana v imenu napredka, kot tudi za človeka, ki se v takšnem okolju ne prepozna več. Antonioni je torej ozavestil situacijo, v kateri se je znašel človek v 60. letih, razmere, iz katerih tudi dandanes ne najdemo izhoda.
Antonioni je dobro poznal predel okrog Ravenne, kamor je umestil dogajanje filma, spremljal je transformacijo okolice, kjer je bilo še v njegovem otroštvu nešteto borovcev, ki pa so odmrli, ko so tja naselili strupeno industrijo. V tem je režiser prepoznal neustavljiv trend za celoten svet…
V Rdeči puščavi je to umiranje pokrajine vseprisotno – vidimo rumene, očitno strupene oblake, ki se vijejo iz tovarniških dimnikov, siva smetišča, mastne madeže v lužah in drevesa, ki se zdijo mrtva. Lahko bi rekli, da gre za prikaz sence blišča produktov masovnega konzuma, tisto, česar rajši ne vidimo, o čemer ne razmišljamo, ko v trgovini sežemo po nekem izdelku.
Rdeča puščava je bila Antonionijev prvi barvni film, kot slikar, kar je tudi bil, pa barv ni želel uporabiti zgolj za bolj realistične učinke oziroma za objektiven prikaz barv v pokrajini. Več mu je pomenilo, da bi podčrtal ekspresivnost linije, oblike in podobe, vendar ne v smislu estetiziranja. O tem je govoril tudi v svojih intervjujih in esejih.
Antonioni je sicer film snemal v resničnem okolju, a je vseeno vztrajal pri tem, da je barvo uporabil umetno oziroma umetelno. Pomembna mu je bila sugestivnost barve, ki je ni hotel prepustiti naključju.
Tako je na primer za neki prizor drevesna debla dal pobarvati z vijolično, za neki drugi prizor, ki ga v filmu nato ni uporabil, pa s sivo belo barvo. V zagovor temu je dejal, da naravna barva dreves ne bi pripomogla k vtisu umiranja… Hotel je poudariti, da bo zeleno in rjavo dreves kmalu nadomestila siva barva betona in puščobe, iz dreves pa narediti nekakšne prikazni, jih upodobiti v njihovi prihodnji stvarni različici.
Tudi dim, ki se vije iz tovarn, je dal pobarvati rumeno, s čimer je želel poudariti strupenost teh izpustov.
Najpomembnejša barva filma Rdeča puščava pa je pričakovano rdeča. Ta je prisotna v večini kadrov – a zdi se, da predvsem podčrta duševno stanje protagonistke filma Giuliane. Gre torej za korespondenco med rdečo barvo in Giulianino zaznavo – njeno notranjo energijo, s katero ji je uspelo potlačiti nevrozo in ki iz nje vre kot samodestruktivna sila.
Zanimivo je tudi, da je Antonioni uporabil zelo ekspresivne, močne barve v prikazu pokrajine… lahko bi rekli, da so odtenki, s kakršnimi je pokrajino obarvala industrija, skoraj veseli… te barve simbolizirajo živobarvne produkte, ki so plod te industrije, pokrajina in na koncu tudi človek pa morata plačati za to s sivino in opustelostjo. Barve nazadnje preglasijo človeka, ki živi sredi njih.
Tudi na ravni zvoka opazimo podobno – pogosto v filmu zvoki industrijskega obrata preglasijo dialoge med ljudmi. Prav tako večinoma elektronsko glasbo, ki jo je Antonioni uporabil v filmu, lahko zaznamo kot nečloveški element, ki človeka utiša.
Izstopajoči so trenutki v filmu, ko ljudje izginejo iz kadrov in pogled kamere zastane na prizorišču dogajanja. Antonioni je torej očitno hotel, da gledalec zares opazi filmsko prizorišče, se temeljito zazre vanj.
Lahko bi tudi rekli, da je prav zaradi slikarskega pristopa, poudarjenih, nenaravnih barv, ki jih je režiser uporabil v filmu, pa tudi samih kompozicij objektov pred kamero, film hkrati prežet z neko nenavadno vabljivostjo. Antonioniju ne gre za to, da bi moraliziral in zgolj opozoril na grozljivost industrijske pokrajine, ampak v njej išče in najde tudi lepoto – v geometrijskih strukturah industrijskih zgradb, svetlikajočih se barvitih površinah, v rdeči barvi rje ali v futurističnih arhitekturah. Ko gledamo pokrajino pred »očmi« kamere, se ta tudi nam zazdi fascinantna, energija industrijskih objektov, ki v njej vlada, pa močnejša od energije ljudi, ki so nosilci filmske zgodbe.
Giuliana ves čas filma poskuša zbežati iz okolja, ki je postalo njen dom, na koncu pa se odloči, da bo ostala, kjer je.
V eni od zadnjih filmskih sekvenc jo njen sinček vpraša, ali se ptiči, ki letijo skozi rumene strupene oblake, ne zastrupijo. Guiliana mu odgovori, da so se naučili v letu zaobiti oblake. In vendar nam je iz njene izreke jasno, da v svetu, v katerem sta se znašla skupaj s ptiči, ni možnosti, da bi se čemurkoli izognil.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov