Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik že z naslovom namiguje na spraševanje o jeziku in moči ustvarjanja, ob čemer avtorica prepleta zunanji svet z notranjo človeško oziroma pesniško krajino. Porazdelitev besedil na sedem razdelkov konceptualno nakazuje celovito premikanje lirskega subjekta, dobro vidno že v uvodnem razdelku Postaje, kjer s prestopanji potujemo z mestno železnico ter pozorno opazujemo zunanjost, ki je bodisi posredovana v podobah urbane pokrajine bodisi vzeta iz prizorov narave.
Pesnica nabira vsakodnevne okruške vidnega polja ter jih gradi v širšo sliko človeške skupnosti, pri tem pa dogajanje v okolici preslikava v notranjost lirskega subjekta. »Med avtomatiziranimi gibi«, v hrupu mesta, med neznanci, ki so »prazni kot nepopisani listi papirja, / negibni v svojem premikanju naprej«, lirski subjekt ostaja večinoma statičen, ujet v lastnem mentalnem mehurčku ter prinaša občutja odtujenosti. V ospredju pesmi avtorica na ta način nakazuje razkol med govorko in svetom, na drugi strani pa se dobrodošlo izpostavljajo tudi vprašanja osebne identitete in človekove pripadnosti. Siceršnjemu melanholičnemu občutju se kot nasprotje pridružuje zmožnost jezika, ki v intimističnih pesmih gradi željo po stiku, hkrati pa prav moč govora lirskemu subjektu omogoča zajeti razpoke svojega in tujega sveta, jih v pesniškem jeziku poimenovati ter v njih iskati ali določiti smisel.
Podobno avtorica nadaljuje v razdelku Mesto, kjer se lirskim refleksijam še bolj izrazito priključi časovna dimenzija, saj se (samo)preiskovanje in občutje drugosti druži z vprašanjem posameznikovih korenin. Podobe pri tem postajajo svetlejše, iz govorke »/…/ kaplja preteklost, / ko se odpirajo pore, / se odpirajo tistemu, kar bo«, njene besede pa se postopoma privajajo tujemu okolju, se družijo v sobivanju in opazovanju prebivalcev mesta (»včasih ropot loncev, / kak vonj, / kak obris / in luč.«) O moči besede in pesniškega ustvarjanja govori tudi pesem Med njima besede: »Besede, ki niso bile izrečene, / izstopijo skozi obraz, skozi kožo, se zasvetijo tik pred razpočenjem / kot mehurčki, polni zraka.« S to pesmijo Manca Klun napoveduje drugačen ton v razdelku Vezje, v katerem se poglobimo v intimno zasnovane verze in nagovarjanje dvojine oziroma hrepenenje po njej. Ta je zastopana ambivalentno, na začetku se vzpostavlja s temno ironijo, nato pa se v nagovorih drugemu gradi kot usodna ljubezen, kot skorajda odvisno razmerje. Ta govorki namreč prinaša védenje o zunanjem svetu in toplino ter hkrati strah pred izgubo in odsotnostjo, ki se v ozadju iz bližine preliva v območje smrti.
Za dramaturško nekoliko nenavaden preskok avtorica poskrbi v razdelku Dediščina, ki ga je v časovnem stikanju sicer mogoče razumeti kot retrospekcijo dosedanje poti lirskega subjekta. Besedila v tem razdelku so bolj raznolika, pesmi se namreč povezujejo v širše cikle, pri čemer je treba izpostaviti Hiše, ki dobro urejajo vzorec postopnega prehoda iz dediščine v dvig do sedanjosti in bližajoče se prihodnosti: »Odmikanje od pravil poteka počasi, / tu daleč od zibelke, tu daleč od dediščine. /…/ Lovim val, v njem prilagajoče se drobce - / narisati se po lastni podobi / kot stvaritelj, / kot da je vse še začetek.«
Druga polovica zbirke Če ne morem biti jezik je veliko bolj osvobojena preteklosti in se v razdelku Zunaj riše v izrazitejši pomiritvi lirskega subjekta. V besedilih je v slikovitih opisih poletja razvidna želja po prehajanju in večja sinhronizacija s svetom, ki se nato dopolni v širšem ciklu Zelene pesmi, kjer sta metaforika narave in čudenje njenim pojavom predvsem izhodišče za globlji eksistencialni premislek. Predzadnji razdelek Otok ob tem lahko razumemo kot dramaturški prehod, ki pa vsebuje tri sentimentalne, manj uspele pesmi. S svojo odmaknjenostjo od hitrega tempa mestnega življenja in s postopnim odhajanjem iz dvojine pomeni antipod zaključnemu razdelku Ednina. V njem se pesniška pot zaokroži v mentalnem in čustvenem dozorevanju lirskega subjekta in v ponovitvah že videnega. Bralci se namreč nasproti vsakdanjemu vrvežu še enkrat potopimo v tišino intimnega sveta govorke, priča smo njenemu opazovanju okolice in želji po preseganju zunanjih in notranjih omejitev s pomočjo jezika oziroma pesnjenja: »Na vse načine, / bi se rada približala temu bogu iz jezika /…/ Da bi se nekaj preneslo od tam do sem / z mano, /…/ da se mestoma drugače sveti, / kot se je to zgodilo / mojim starim očetom in materam, / ki so gnetli to maso / s toplino telesa, / ki je vpijalo.«.
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik prinaša tankočutno poezijo, ki išče svoje mesto na tem svetu, stoji na prehodu med opazovanjem okolice in tihem preiskovanju po sebi. Pri tem govorka hlasta za besedami, potrebnimi za premik ali spremembo, a žal vse prevečkrat ostaja statično na istem, ponovljivem mestu, s čimer se ob tišini pogosto preglasijo tudi sicer učinkovite podobe in uspeli deli celote, ki bi jim redukcija pesniškega gradiva in bolj premišljena postavitev zbirke omogočila precej večji odmev.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik že z naslovom namiguje na spraševanje o jeziku in moči ustvarjanja, ob čemer avtorica prepleta zunanji svet z notranjo človeško oziroma pesniško krajino. Porazdelitev besedil na sedem razdelkov konceptualno nakazuje celovito premikanje lirskega subjekta, dobro vidno že v uvodnem razdelku Postaje, kjer s prestopanji potujemo z mestno železnico ter pozorno opazujemo zunanjost, ki je bodisi posredovana v podobah urbane pokrajine bodisi vzeta iz prizorov narave.
Pesnica nabira vsakodnevne okruške vidnega polja ter jih gradi v širšo sliko človeške skupnosti, pri tem pa dogajanje v okolici preslikava v notranjost lirskega subjekta. »Med avtomatiziranimi gibi«, v hrupu mesta, med neznanci, ki so »prazni kot nepopisani listi papirja, / negibni v svojem premikanju naprej«, lirski subjekt ostaja večinoma statičen, ujet v lastnem mentalnem mehurčku ter prinaša občutja odtujenosti. V ospredju pesmi avtorica na ta način nakazuje razkol med govorko in svetom, na drugi strani pa se dobrodošlo izpostavljajo tudi vprašanja osebne identitete in človekove pripadnosti. Siceršnjemu melanholičnemu občutju se kot nasprotje pridružuje zmožnost jezika, ki v intimističnih pesmih gradi željo po stiku, hkrati pa prav moč govora lirskemu subjektu omogoča zajeti razpoke svojega in tujega sveta, jih v pesniškem jeziku poimenovati ter v njih iskati ali določiti smisel.
Podobno avtorica nadaljuje v razdelku Mesto, kjer se lirskim refleksijam še bolj izrazito priključi časovna dimenzija, saj se (samo)preiskovanje in občutje drugosti druži z vprašanjem posameznikovih korenin. Podobe pri tem postajajo svetlejše, iz govorke »/…/ kaplja preteklost, / ko se odpirajo pore, / se odpirajo tistemu, kar bo«, njene besede pa se postopoma privajajo tujemu okolju, se družijo v sobivanju in opazovanju prebivalcev mesta (»včasih ropot loncev, / kak vonj, / kak obris / in luč.«) O moči besede in pesniškega ustvarjanja govori tudi pesem Med njima besede: »Besede, ki niso bile izrečene, / izstopijo skozi obraz, skozi kožo, se zasvetijo tik pred razpočenjem / kot mehurčki, polni zraka.« S to pesmijo Manca Klun napoveduje drugačen ton v razdelku Vezje, v katerem se poglobimo v intimno zasnovane verze in nagovarjanje dvojine oziroma hrepenenje po njej. Ta je zastopana ambivalentno, na začetku se vzpostavlja s temno ironijo, nato pa se v nagovorih drugemu gradi kot usodna ljubezen, kot skorajda odvisno razmerje. Ta govorki namreč prinaša védenje o zunanjem svetu in toplino ter hkrati strah pred izgubo in odsotnostjo, ki se v ozadju iz bližine preliva v območje smrti.
Za dramaturško nekoliko nenavaden preskok avtorica poskrbi v razdelku Dediščina, ki ga je v časovnem stikanju sicer mogoče razumeti kot retrospekcijo dosedanje poti lirskega subjekta. Besedila v tem razdelku so bolj raznolika, pesmi se namreč povezujejo v širše cikle, pri čemer je treba izpostaviti Hiše, ki dobro urejajo vzorec postopnega prehoda iz dediščine v dvig do sedanjosti in bližajoče se prihodnosti: »Odmikanje od pravil poteka počasi, / tu daleč od zibelke, tu daleč od dediščine. /…/ Lovim val, v njem prilagajoče se drobce - / narisati se po lastni podobi / kot stvaritelj, / kot da je vse še začetek.«
Druga polovica zbirke Če ne morem biti jezik je veliko bolj osvobojena preteklosti in se v razdelku Zunaj riše v izrazitejši pomiritvi lirskega subjekta. V besedilih je v slikovitih opisih poletja razvidna želja po prehajanju in večja sinhronizacija s svetom, ki se nato dopolni v širšem ciklu Zelene pesmi, kjer sta metaforika narave in čudenje njenim pojavom predvsem izhodišče za globlji eksistencialni premislek. Predzadnji razdelek Otok ob tem lahko razumemo kot dramaturški prehod, ki pa vsebuje tri sentimentalne, manj uspele pesmi. S svojo odmaknjenostjo od hitrega tempa mestnega življenja in s postopnim odhajanjem iz dvojine pomeni antipod zaključnemu razdelku Ednina. V njem se pesniška pot zaokroži v mentalnem in čustvenem dozorevanju lirskega subjekta in v ponovitvah že videnega. Bralci se namreč nasproti vsakdanjemu vrvežu še enkrat potopimo v tišino intimnega sveta govorke, priča smo njenemu opazovanju okolice in želji po preseganju zunanjih in notranjih omejitev s pomočjo jezika oziroma pesnjenja: »Na vse načine, / bi se rada približala temu bogu iz jezika /…/ Da bi se nekaj preneslo od tam do sem / z mano, /…/ da se mestoma drugače sveti, / kot se je to zgodilo / mojim starim očetom in materam, / ki so gnetli to maso / s toplino telesa, / ki je vpijalo.«.
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik prinaša tankočutno poezijo, ki išče svoje mesto na tem svetu, stoji na prehodu med opazovanjem okolice in tihem preiskovanju po sebi. Pri tem govorka hlasta za besedami, potrebnimi za premik ali spremembo, a žal vse prevečkrat ostaja statično na istem, ponovljivem mestu, s čimer se ob tišini pogosto preglasijo tudi sicer učinkovite podobe in uspeli deli celote, ki bi jim redukcija pesniškega gradiva in bolj premišljena postavitev zbirke omogočila precej večji odmev.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov