Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bere Jure Franko
Novo mesto : Goga, 2020
Pri uspešnih kriminalnih knjižnih serijah, kakršna je Golobova, se pri bralcih, ki so zaradi takšnega ali drugačnega razloga morda zamudili prvi del, pogosto pojavi dilema, ali naj se branja sploh lotijo, in če – kje. Na začetku serije, s knjigo, o kateri zaradi precejšnje medijske pozornosti veš že čisto preveč vsebine glede na njen žanr? Ali z najnovejšim delom, ki je še zavit v tančico skrivnostnosti in pričakovanja? Pri res spretno napisanih kriminalkah, v katerih avtor svojega stalnega bralnega občinstva ne jemlje kot nekaj samoumevnega, je z vidika podajanja informacij to pravzaprav povsem nepomembno, saj si novi bralec brez težav sam zakrpa manjkajočo preteklost, medtem ko bralci prejšnjih del dodajo le nov košček mozaika v celotno sliko. In tako je tudi z Virusom. Do neke mere bi bilo takšno branje lahko celo prednost, saj dolgi in podrobni opisi forenzičnih postopkov in počasno razkrivanje preteklosti osrednjih in stranskih likov nepodučenemu bralcu ne delujejo ponavljajoče, ampak kot spreten preplet dramaturško dodelanega dogajanja. To namreč ni ozko in suhoparno osredinjeno zgolj na kriminalistične akcije, čeprav te seveda ves čas ostajajo v ospredju romana, ampak so vključene tudi splošno družbeno-politične razmere, ki so se nas lani tako ali drugače vseh dotaknile. Z vdorom aktualnosti, ki se mu avtor ni niti poskusil niti želel izogniti, ampak je določene osebe s pretanjeno karakterizacijo celo namenoma približal resničnim, roman Virus deloma prestopa meje kriminalnega žanra in rahlo sega na območje družbenokritičnega. Seveda, zgolj za nekaj trenutkov.
Sicer pa je rdeča nit četrtega primera Tarasa Birse tudi tokrat seveda umor oziroma celo več njih. Redkobesednega glavnega kriminalista in njegovo zvesto ekipo kljub omejitvi gibanja vodijo po vsej Sloveniji. Medtem ko se kriminalistom v skandinavsko počasnem pripovednem ritmu sestavljajo koščki sestavljanke, se bralcem vzporedno sestavljajo tudi koščki njihovih življenj, značajev in pogledov na svet, ki kažejo, da je prav vsak od njih še kako krvav pod kožo – kakor se za sodobnega literarnega kriminalista tudi spodobi. Že res, da Taras deluje nekoliko pretirano mačistično in tudi njegovo reševanje predvsem ženinih osebnih problemov se ne ujema ravno s časom in prostorom, v katerem živimo, a kljub občasnemu bralčevemu zavijanju z očmi je njegova karizma dovolj močna, da mu je voljan slediti na poti policijskega preiskovanja. Občasno se Taras kljub sicer trdno strukturiranemu vedenju izkaže celo človeško ranljivega, a njegova genialnost vendarle temelji na tem, da je tako presneto strogo nepopustljiv do sebe in drugih, zato tovrstnih odlomkov vendarle ni prav veliko. Zanimivi so tudi njegovi sodelavci, saj so prav vsi obravnavani polnokrvno in raznoliko. Še najbolj skrivnosten poleg Tarasa, ki očitno nima dna svoji zagonetnosti, je Ahlin, novi direktor policijske uprave, ki iz stranskega lika preraste v enega osrednjih, in to tako po dejanjih, kakor tudi osebnostno. Pravzaprav je prav on tisti, ki na kocko postavi največ. Golob ga je s tem spretno postavil Tarasu ob bok, kar utegne v morebitnih nadaljevanjih dobiti še povsem nove razsežnosti. Sploh če je romantična zgodba med Tarasom in njegovo sodelavko Tino tudi v resnici končana.
Četrti primer strašnega kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birse je torej dramaturško odlično strukturiran roman, ki pa stalnim bralcem razen novih umorov in nadaljevanja bolj ali manj simpatičnih medsebojnih odnosov med osrednjimi liki ne ponuja veliko novega. Pomenljiv je seveda tudi naslov romana, ki ni le spretna marketinška poteza, ampak ga je mogoče razumeti večplastno. Virus je v biologiji namreč zelo majhen delček, mikroorganizem, ki povzroča okužbo oziroma bolezen, enako pa je tudi z zločincem – je delček skupnosti, ki ji povzroča zlo. Tako kot pri virusu je treba tudi pri zločinu za čim uspešnejšo družbeno ozdravitev ugotoviti izvor in vzroke zanj. In to nalogo je Tadej Golob odlično opravil.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bere Jure Franko
Novo mesto : Goga, 2020
Pri uspešnih kriminalnih knjižnih serijah, kakršna je Golobova, se pri bralcih, ki so zaradi takšnega ali drugačnega razloga morda zamudili prvi del, pogosto pojavi dilema, ali naj se branja sploh lotijo, in če – kje. Na začetku serije, s knjigo, o kateri zaradi precejšnje medijske pozornosti veš že čisto preveč vsebine glede na njen žanr? Ali z najnovejšim delom, ki je še zavit v tančico skrivnostnosti in pričakovanja? Pri res spretno napisanih kriminalkah, v katerih avtor svojega stalnega bralnega občinstva ne jemlje kot nekaj samoumevnega, je z vidika podajanja informacij to pravzaprav povsem nepomembno, saj si novi bralec brez težav sam zakrpa manjkajočo preteklost, medtem ko bralci prejšnjih del dodajo le nov košček mozaika v celotno sliko. In tako je tudi z Virusom. Do neke mere bi bilo takšno branje lahko celo prednost, saj dolgi in podrobni opisi forenzičnih postopkov in počasno razkrivanje preteklosti osrednjih in stranskih likov nepodučenemu bralcu ne delujejo ponavljajoče, ampak kot spreten preplet dramaturško dodelanega dogajanja. To namreč ni ozko in suhoparno osredinjeno zgolj na kriminalistične akcije, čeprav te seveda ves čas ostajajo v ospredju romana, ampak so vključene tudi splošno družbeno-politične razmere, ki so se nas lani tako ali drugače vseh dotaknile. Z vdorom aktualnosti, ki se mu avtor ni niti poskusil niti želel izogniti, ampak je določene osebe s pretanjeno karakterizacijo celo namenoma približal resničnim, roman Virus deloma prestopa meje kriminalnega žanra in rahlo sega na območje družbenokritičnega. Seveda, zgolj za nekaj trenutkov.
Sicer pa je rdeča nit četrtega primera Tarasa Birse tudi tokrat seveda umor oziroma celo več njih. Redkobesednega glavnega kriminalista in njegovo zvesto ekipo kljub omejitvi gibanja vodijo po vsej Sloveniji. Medtem ko se kriminalistom v skandinavsko počasnem pripovednem ritmu sestavljajo koščki sestavljanke, se bralcem vzporedno sestavljajo tudi koščki njihovih življenj, značajev in pogledov na svet, ki kažejo, da je prav vsak od njih še kako krvav pod kožo – kakor se za sodobnega literarnega kriminalista tudi spodobi. Že res, da Taras deluje nekoliko pretirano mačistično in tudi njegovo reševanje predvsem ženinih osebnih problemov se ne ujema ravno s časom in prostorom, v katerem živimo, a kljub občasnemu bralčevemu zavijanju z očmi je njegova karizma dovolj močna, da mu je voljan slediti na poti policijskega preiskovanja. Občasno se Taras kljub sicer trdno strukturiranemu vedenju izkaže celo človeško ranljivega, a njegova genialnost vendarle temelji na tem, da je tako presneto strogo nepopustljiv do sebe in drugih, zato tovrstnih odlomkov vendarle ni prav veliko. Zanimivi so tudi njegovi sodelavci, saj so prav vsi obravnavani polnokrvno in raznoliko. Še najbolj skrivnosten poleg Tarasa, ki očitno nima dna svoji zagonetnosti, je Ahlin, novi direktor policijske uprave, ki iz stranskega lika preraste v enega osrednjih, in to tako po dejanjih, kakor tudi osebnostno. Pravzaprav je prav on tisti, ki na kocko postavi največ. Golob ga je s tem spretno postavil Tarasu ob bok, kar utegne v morebitnih nadaljevanjih dobiti še povsem nove razsežnosti. Sploh če je romantična zgodba med Tarasom in njegovo sodelavko Tino tudi v resnici končana.
Četrti primer strašnega kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birse je torej dramaturško odlično strukturiran roman, ki pa stalnim bralcem razen novih umorov in nadaljevanja bolj ali manj simpatičnih medsebojnih odnosov med osrednjimi liki ne ponuja veliko novega. Pomenljiv je seveda tudi naslov romana, ki ni le spretna marketinška poteza, ampak ga je mogoče razumeti večplastno. Virus je v biologiji namreč zelo majhen delček, mikroorganizem, ki povzroča okužbo oziroma bolezen, enako pa je tudi z zločincem – je delček skupnosti, ki ji povzroča zlo. Tako kot pri virusu je treba tudi pri zločinu za čim uspešnejšo družbeno ozdravitev ugotoviti izvor in vzroke zanj. In to nalogo je Tadej Golob odlično opravil.
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov