Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bere Jure Franko
Novo mesto : Goga, 2020
Pri uspešnih kriminalnih knjižnih serijah, kakršna je Golobova, se pri bralcih, ki so zaradi takšnega ali drugačnega razloga morda zamudili prvi del, pogosto pojavi dilema, ali naj se branja sploh lotijo, in če – kje. Na začetku serije, s knjigo, o kateri zaradi precejšnje medijske pozornosti veš že čisto preveč vsebine glede na njen žanr? Ali z najnovejšim delom, ki je še zavit v tančico skrivnostnosti in pričakovanja? Pri res spretno napisanih kriminalkah, v katerih avtor svojega stalnega bralnega občinstva ne jemlje kot nekaj samoumevnega, je z vidika podajanja informacij to pravzaprav povsem nepomembno, saj si novi bralec brez težav sam zakrpa manjkajočo preteklost, medtem ko bralci prejšnjih del dodajo le nov košček mozaika v celotno sliko. In tako je tudi z Virusom. Do neke mere bi bilo takšno branje lahko celo prednost, saj dolgi in podrobni opisi forenzičnih postopkov in počasno razkrivanje preteklosti osrednjih in stranskih likov nepodučenemu bralcu ne delujejo ponavljajoče, ampak kot spreten preplet dramaturško dodelanega dogajanja. To namreč ni ozko in suhoparno osredinjeno zgolj na kriminalistične akcije, čeprav te seveda ves čas ostajajo v ospredju romana, ampak so vključene tudi splošno družbeno-politične razmere, ki so se nas lani tako ali drugače vseh dotaknile. Z vdorom aktualnosti, ki se mu avtor ni niti poskusil niti želel izogniti, ampak je določene osebe s pretanjeno karakterizacijo celo namenoma približal resničnim, roman Virus deloma prestopa meje kriminalnega žanra in rahlo sega na območje družbenokritičnega. Seveda, zgolj za nekaj trenutkov.
Sicer pa je rdeča nit četrtega primera Tarasa Birse tudi tokrat seveda umor oziroma celo več njih. Redkobesednega glavnega kriminalista in njegovo zvesto ekipo kljub omejitvi gibanja vodijo po vsej Sloveniji. Medtem ko se kriminalistom v skandinavsko počasnem pripovednem ritmu sestavljajo koščki sestavljanke, se bralcem vzporedno sestavljajo tudi koščki njihovih življenj, značajev in pogledov na svet, ki kažejo, da je prav vsak od njih še kako krvav pod kožo – kakor se za sodobnega literarnega kriminalista tudi spodobi. Že res, da Taras deluje nekoliko pretirano mačistično in tudi njegovo reševanje predvsem ženinih osebnih problemov se ne ujema ravno s časom in prostorom, v katerem živimo, a kljub občasnemu bralčevemu zavijanju z očmi je njegova karizma dovolj močna, da mu je voljan slediti na poti policijskega preiskovanja. Občasno se Taras kljub sicer trdno strukturiranemu vedenju izkaže celo človeško ranljivega, a njegova genialnost vendarle temelji na tem, da je tako presneto strogo nepopustljiv do sebe in drugih, zato tovrstnih odlomkov vendarle ni prav veliko. Zanimivi so tudi njegovi sodelavci, saj so prav vsi obravnavani polnokrvno in raznoliko. Še najbolj skrivnosten poleg Tarasa, ki očitno nima dna svoji zagonetnosti, je Ahlin, novi direktor policijske uprave, ki iz stranskega lika preraste v enega osrednjih, in to tako po dejanjih, kakor tudi osebnostno. Pravzaprav je prav on tisti, ki na kocko postavi največ. Golob ga je s tem spretno postavil Tarasu ob bok, kar utegne v morebitnih nadaljevanjih dobiti še povsem nove razsežnosti. Sploh če je romantična zgodba med Tarasom in njegovo sodelavko Tino tudi v resnici končana.
Četrti primer strašnega kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birse je torej dramaturško odlično strukturiran roman, ki pa stalnim bralcem razen novih umorov in nadaljevanja bolj ali manj simpatičnih medsebojnih odnosov med osrednjimi liki ne ponuja veliko novega. Pomenljiv je seveda tudi naslov romana, ki ni le spretna marketinška poteza, ampak ga je mogoče razumeti večplastno. Virus je v biologiji namreč zelo majhen delček, mikroorganizem, ki povzroča okužbo oziroma bolezen, enako pa je tudi z zločincem – je delček skupnosti, ki ji povzroča zlo. Tako kot pri virusu je treba tudi pri zločinu za čim uspešnejšo družbeno ozdravitev ugotoviti izvor in vzroke zanj. In to nalogo je Tadej Golob odlično opravil.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bere Jure Franko
Novo mesto : Goga, 2020
Pri uspešnih kriminalnih knjižnih serijah, kakršna je Golobova, se pri bralcih, ki so zaradi takšnega ali drugačnega razloga morda zamudili prvi del, pogosto pojavi dilema, ali naj se branja sploh lotijo, in če – kje. Na začetku serije, s knjigo, o kateri zaradi precejšnje medijske pozornosti veš že čisto preveč vsebine glede na njen žanr? Ali z najnovejšim delom, ki je še zavit v tančico skrivnostnosti in pričakovanja? Pri res spretno napisanih kriminalkah, v katerih avtor svojega stalnega bralnega občinstva ne jemlje kot nekaj samoumevnega, je z vidika podajanja informacij to pravzaprav povsem nepomembno, saj si novi bralec brez težav sam zakrpa manjkajočo preteklost, medtem ko bralci prejšnjih del dodajo le nov košček mozaika v celotno sliko. In tako je tudi z Virusom. Do neke mere bi bilo takšno branje lahko celo prednost, saj dolgi in podrobni opisi forenzičnih postopkov in počasno razkrivanje preteklosti osrednjih in stranskih likov nepodučenemu bralcu ne delujejo ponavljajoče, ampak kot spreten preplet dramaturško dodelanega dogajanja. To namreč ni ozko in suhoparno osredinjeno zgolj na kriminalistične akcije, čeprav te seveda ves čas ostajajo v ospredju romana, ampak so vključene tudi splošno družbeno-politične razmere, ki so se nas lani tako ali drugače vseh dotaknile. Z vdorom aktualnosti, ki se mu avtor ni niti poskusil niti želel izogniti, ampak je določene osebe s pretanjeno karakterizacijo celo namenoma približal resničnim, roman Virus deloma prestopa meje kriminalnega žanra in rahlo sega na območje družbenokritičnega. Seveda, zgolj za nekaj trenutkov.
Sicer pa je rdeča nit četrtega primera Tarasa Birse tudi tokrat seveda umor oziroma celo več njih. Redkobesednega glavnega kriminalista in njegovo zvesto ekipo kljub omejitvi gibanja vodijo po vsej Sloveniji. Medtem ko se kriminalistom v skandinavsko počasnem pripovednem ritmu sestavljajo koščki sestavljanke, se bralcem vzporedno sestavljajo tudi koščki njihovih življenj, značajev in pogledov na svet, ki kažejo, da je prav vsak od njih še kako krvav pod kožo – kakor se za sodobnega literarnega kriminalista tudi spodobi. Že res, da Taras deluje nekoliko pretirano mačistično in tudi njegovo reševanje predvsem ženinih osebnih problemov se ne ujema ravno s časom in prostorom, v katerem živimo, a kljub občasnemu bralčevemu zavijanju z očmi je njegova karizma dovolj močna, da mu je voljan slediti na poti policijskega preiskovanja. Občasno se Taras kljub sicer trdno strukturiranemu vedenju izkaže celo človeško ranljivega, a njegova genialnost vendarle temelji na tem, da je tako presneto strogo nepopustljiv do sebe in drugih, zato tovrstnih odlomkov vendarle ni prav veliko. Zanimivi so tudi njegovi sodelavci, saj so prav vsi obravnavani polnokrvno in raznoliko. Še najbolj skrivnosten poleg Tarasa, ki očitno nima dna svoji zagonetnosti, je Ahlin, novi direktor policijske uprave, ki iz stranskega lika preraste v enega osrednjih, in to tako po dejanjih, kakor tudi osebnostno. Pravzaprav je prav on tisti, ki na kocko postavi največ. Golob ga je s tem spretno postavil Tarasu ob bok, kar utegne v morebitnih nadaljevanjih dobiti še povsem nove razsežnosti. Sploh če je romantična zgodba med Tarasom in njegovo sodelavko Tino tudi v resnici končana.
Četrti primer strašnega kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birse je torej dramaturško odlično strukturiran roman, ki pa stalnim bralcem razen novih umorov in nadaljevanja bolj ali manj simpatičnih medsebojnih odnosov med osrednjimi liki ne ponuja veliko novega. Pomenljiv je seveda tudi naslov romana, ki ni le spretna marketinška poteza, ampak ga je mogoče razumeti večplastno. Virus je v biologiji namreč zelo majhen delček, mikroorganizem, ki povzroča okužbo oziroma bolezen, enako pa je tudi z zločincem – je delček skupnosti, ki ji povzroča zlo. Tako kot pri virusu je treba tudi pri zločinu za čim uspešnejšo družbeno ozdravitev ugotoviti izvor in vzroke zanj. In to nalogo je Tadej Golob odlično opravil.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov