Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film o Marini Abramović in umetnikih, ki stopajo po njenih stopinjah
»Vse življenje sem posvetila temu, da bi performans postal del mainstream umetnosti,« v dokumentarnem filmu Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci pravi umetnica, ki jo pogosto imenujejo babica performansa, in ki se ji je s tem minljivim umetniškim medijem uspelo zapisati v kanon; kot prikazuje dokumentarni film režiserja Borisa Miljkovića, pa si umetnica s srbskimi koreninami prizadeva, da bo tam tudi ostala. Film, ki si ga še do konca meseca lahko ogledate v sklopu letošnjega Festivala dokumentarnega filma, se namreč med drugim osredinja na tako imenovane reperformerje, ponovne izvajalce performansa, torej na mlade umetnike, ki izvajajo njene performanse.
Kjer koli živiš, s seboj nosiš svoje ozadje, svojo zgodovino in tradicijo, meni umetnica, prepoznavna predvsem po svojih radikalnih performansih, v katerih nenehno preizkuša svoje fizične in psihične meje; šla je celo tako daleč, da je ogrozila svoje življenje. Razstava Čistilec, ki so jo leta 2019 odprli v muzeju sodobne umetnosti v Beogradu, je torej imela poseben naboj, saj se je z njo umetnica vrnila v svoje rojstno mesto. Šlo je za prvo evropsko retrospektivo njenega dela (sama sicer ne mara tega izraza). Premierno je bila na ogled leta 2017 na Švedskem, zadnja postaja pa je bila Beograd, kraj njenega otroštva. Tega je močno zaznamoval težavni odnos s prestrogo materjo, ki odzvanja v njenem delu, pomen vračanja v obremenjeni prostor odraščanja pa je tudi ena izmed rdečih niti dokumentarnega filma Vrnitev domov: otroci Marine Abramović. Podobno kot smo v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna režiserja Matthewa Akersa iz leta 2012 Marino Abramović spremljali pri pripravljanju istoimenske razstave v newyorški Momi, se Vrnitev domov osredotoča na nastajanje razstave v Beogradu. Avtorica se ob tem spominja svojega otroštva v socialistični Jugoslaviji, dokumentarni film pa ponuja tudi arhivske posnetke nekaterih njenih najznamenitejših performansov, med katerimi so tudi tisti, pri katerih je sodelovala s svojim tedanjim partnerjem, umetnikom Ulayem, ali pa na primer performans, v katerem je v svoj trebuh z britivico vrezala obliko peterokrake zvezde. Zdi se, da je prav tak odnos do nekdanje Jugoslavije tudi del uspeha Marine Abramović – Zahodu je pač blizu dramatični, skoraj eksotizirani pogled na geografsko, časovno in politično oddaljene sisteme. Kot je nekje poudarila sama: če hočeš uspeti v New Yorku, moraš biti drugačen, in eksecsnost je zagotovo del njene zgodbe.
Umetnico tokrat slišimo govoriti tudi v maternem jeziku in morda v teh odlomkih ujamemo še najbolj neposreden pogled v osebo Marino Abramović. A kako verodostojno intimna je filmska pripoved, ki jo spremlja v osebnih trenutkih, kot je recimo obisk stanovanja, v katerem je odraščala, po več kot štiridesetih letih, bo vsak gledalec presodil sam; da gre za izjemno čustveno in travmatično zgodbo, pa ga bo pri tem prepričevala sentimentalno obarvana glasba, ki jo podpisuje Petar Antonović. Podoben pristop je v nekoliko manjšem obsegu ubral tudi dokumentarni film Umetnica je prisotna, dodajmo pa še, da se mojstrica fotografije Andreja Leko v svežem filmu pogosteje pomudi pri podrobnostih in tudi zato kamera tokrat deluje sodobneje, bolj avtorsko.
Če po besedah Marine Abramović velja, da je kri v performansu prava, v gledališču pa kečap, pa se po drugi strani zdi, da tudi njene pripovedi o sebi ne moremo ločiti od performansa – kjer je kri sicer res kri, a vendar namenjena občinstvu. Prav performativna umetnost je najtesneje povezana z umetnico, ki se je rodila leta 1946, od leta 1968 objavljala besedila in risbe, performanse pa je začela izvajati leta 1973 – čeprav začetki performansa segajo dlje v zgodovino, pa so bila prav sedemdeseta čas, ko se je ta nestalna oblika umetnosti intenzivno uveljavljala. Do danes se je seveda performans trdno usidral v svetu umetnosti, Marina Abramović pa je postala svetovna zvezda in blagovna znamka. Da ta blagovna znamka živi naprej in še bo, skrbi tudi Inštitut Marine Abramović, ki šola tako imenovane reperformerje. Mlade umetnike, ki znova izvajajo umetničino delo, smo spoznali že v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna, podnaslov Marina in njeni otroci pa nakazuje, da jim daje film Vrnitev domov še večji pomen. Ti ponovni izvajalci performansa v izvedbo seveda vnesejo svojo lastno zgodbo in telo, a se še prej udeležijo treninga, izobraževanja pri veliki umetnici, nosilki znamke Marina Abramovič. Njena prizadevanja, da bi performans postal pomemben del umetnosti, so bila torej uspešna, pri tem pa je seveda del mainstreama postala tudi sama – oziroma, kot je kritično omenil neki zapis, umetnica ni navzoča, navzoča pa je njena znamka. Ta proces, značilen za mašinerijo sveta umetnosti, seveda lahko kritično komentiramo, a navsezadnje gre pri umetnikih z obrobja za velik dosežek. Tudi Marina Abramović se ne sramuje, da je postala znamka. In če je to leta 2019 pokazal sijajni mokumentarec Waiting for the artist, Čakajoč umetnico, v katerem je kot Marina briljirala kameleonka Cate Blanchett, bi si morda želeli, da bi se te plati bolj zavedal tudi dokumentarni film Vrnitev domov: otroci Marine Abramović.
Film o Marini Abramović in umetnikih, ki stopajo po njenih stopinjah
»Vse življenje sem posvetila temu, da bi performans postal del mainstream umetnosti,« v dokumentarnem filmu Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci pravi umetnica, ki jo pogosto imenujejo babica performansa, in ki se ji je s tem minljivim umetniškim medijem uspelo zapisati v kanon; kot prikazuje dokumentarni film režiserja Borisa Miljkovića, pa si umetnica s srbskimi koreninami prizadeva, da bo tam tudi ostala. Film, ki si ga še do konca meseca lahko ogledate v sklopu letošnjega Festivala dokumentarnega filma, se namreč med drugim osredinja na tako imenovane reperformerje, ponovne izvajalce performansa, torej na mlade umetnike, ki izvajajo njene performanse.
Kjer koli živiš, s seboj nosiš svoje ozadje, svojo zgodovino in tradicijo, meni umetnica, prepoznavna predvsem po svojih radikalnih performansih, v katerih nenehno preizkuša svoje fizične in psihične meje; šla je celo tako daleč, da je ogrozila svoje življenje. Razstava Čistilec, ki so jo leta 2019 odprli v muzeju sodobne umetnosti v Beogradu, je torej imela poseben naboj, saj se je z njo umetnica vrnila v svoje rojstno mesto. Šlo je za prvo evropsko retrospektivo njenega dela (sama sicer ne mara tega izraza). Premierno je bila na ogled leta 2017 na Švedskem, zadnja postaja pa je bila Beograd, kraj njenega otroštva. Tega je močno zaznamoval težavni odnos s prestrogo materjo, ki odzvanja v njenem delu, pomen vračanja v obremenjeni prostor odraščanja pa je tudi ena izmed rdečih niti dokumentarnega filma Vrnitev domov: otroci Marine Abramović. Podobno kot smo v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna režiserja Matthewa Akersa iz leta 2012 Marino Abramović spremljali pri pripravljanju istoimenske razstave v newyorški Momi, se Vrnitev domov osredotoča na nastajanje razstave v Beogradu. Avtorica se ob tem spominja svojega otroštva v socialistični Jugoslaviji, dokumentarni film pa ponuja tudi arhivske posnetke nekaterih njenih najznamenitejših performansov, med katerimi so tudi tisti, pri katerih je sodelovala s svojim tedanjim partnerjem, umetnikom Ulayem, ali pa na primer performans, v katerem je v svoj trebuh z britivico vrezala obliko peterokrake zvezde. Zdi se, da je prav tak odnos do nekdanje Jugoslavije tudi del uspeha Marine Abramović – Zahodu je pač blizu dramatični, skoraj eksotizirani pogled na geografsko, časovno in politično oddaljene sisteme. Kot je nekje poudarila sama: če hočeš uspeti v New Yorku, moraš biti drugačen, in eksecsnost je zagotovo del njene zgodbe.
Umetnico tokrat slišimo govoriti tudi v maternem jeziku in morda v teh odlomkih ujamemo še najbolj neposreden pogled v osebo Marino Abramović. A kako verodostojno intimna je filmska pripoved, ki jo spremlja v osebnih trenutkih, kot je recimo obisk stanovanja, v katerem je odraščala, po več kot štiridesetih letih, bo vsak gledalec presodil sam; da gre za izjemno čustveno in travmatično zgodbo, pa ga bo pri tem prepričevala sentimentalno obarvana glasba, ki jo podpisuje Petar Antonović. Podoben pristop je v nekoliko manjšem obsegu ubral tudi dokumentarni film Umetnica je prisotna, dodajmo pa še, da se mojstrica fotografije Andreja Leko v svežem filmu pogosteje pomudi pri podrobnostih in tudi zato kamera tokrat deluje sodobneje, bolj avtorsko.
Če po besedah Marine Abramović velja, da je kri v performansu prava, v gledališču pa kečap, pa se po drugi strani zdi, da tudi njene pripovedi o sebi ne moremo ločiti od performansa – kjer je kri sicer res kri, a vendar namenjena občinstvu. Prav performativna umetnost je najtesneje povezana z umetnico, ki se je rodila leta 1946, od leta 1968 objavljala besedila in risbe, performanse pa je začela izvajati leta 1973 – čeprav začetki performansa segajo dlje v zgodovino, pa so bila prav sedemdeseta čas, ko se je ta nestalna oblika umetnosti intenzivno uveljavljala. Do danes se je seveda performans trdno usidral v svetu umetnosti, Marina Abramović pa je postala svetovna zvezda in blagovna znamka. Da ta blagovna znamka živi naprej in še bo, skrbi tudi Inštitut Marine Abramović, ki šola tako imenovane reperformerje. Mlade umetnike, ki znova izvajajo umetničino delo, smo spoznali že v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna, podnaslov Marina in njeni otroci pa nakazuje, da jim daje film Vrnitev domov še večji pomen. Ti ponovni izvajalci performansa v izvedbo seveda vnesejo svojo lastno zgodbo in telo, a se še prej udeležijo treninga, izobraževanja pri veliki umetnici, nosilki znamke Marina Abramovič. Njena prizadevanja, da bi performans postal pomemben del umetnosti, so bila torej uspešna, pri tem pa je seveda del mainstreama postala tudi sama – oziroma, kot je kritično omenil neki zapis, umetnica ni navzoča, navzoča pa je njena znamka. Ta proces, značilen za mašinerijo sveta umetnosti, seveda lahko kritično komentiramo, a navsezadnje gre pri umetnikih z obrobja za velik dosežek. Tudi Marina Abramović se ne sramuje, da je postala znamka. In če je to leta 2019 pokazal sijajni mokumentarec Waiting for the artist, Čakajoč umetnico, v katerem je kot Marina briljirala kameleonka Cate Blanchett, bi si morda želeli, da bi se te plati bolj zavedal tudi dokumentarni film Vrnitev domov: otroci Marine Abramović.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov