Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci

26.03.2021


Film o Marini Abramović in umetnikih, ki stopajo po njenih stopinjah

»Vse življenje sem posvetila temu, da bi performans postal del mainstream umetnosti,« v dokumentarnem filmu Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci pravi umetnica, ki jo pogosto imenujejo babica performansa, in ki se ji je s tem minljivim umetniškim medijem uspelo zapisati v kanon; kot prikazuje dokumentarni film režiserja Borisa Miljkovića, pa si umetnica s srbskimi koreninami prizadeva, da bo tam tudi ostala. Film, ki si ga še do konca meseca lahko ogledate v sklopu letošnjega Festivala dokumentarnega filma, se namreč med drugim osredinja na tako imenovane reperformerje, ponovne izvajalce performansa, torej na mlade umetnike, ki izvajajo njene performanse.

Kjer koli živiš, s seboj nosiš svoje ozadje, svojo zgodovino in tradicijo, meni umetnica, prepoznavna predvsem po svojih radikalnih performansih, v katerih nenehno preizkuša svoje fizične in psihične meje; šla je celo tako daleč, da je ogrozila svoje življenje. Razstava Čistilec, ki so jo leta 2019 odprli v muzeju sodobne umetnosti v Beogradu, je torej imela poseben naboj, saj se je z njo umetnica vrnila v svoje rojstno mesto. Šlo je za prvo evropsko retrospektivo njenega dela (sama sicer ne mara tega izraza). Premierno je bila na ogled leta 2017 na Švedskem, zadnja postaja pa je bila Beograd, kraj njenega otroštva. Tega je močno zaznamoval težavni odnos s prestrogo materjo, ki odzvanja v njenem delu, pomen vračanja v obremenjeni prostor odraščanja pa je tudi ena izmed rdečih niti dokumentarnega filma Vrnitev domov: otroci Marine Abramović. Podobno kot smo v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna režiserja Matthewa Akersa iz leta 2012 Marino Abramović spremljali pri pripravljanju istoimenske razstave v newyorški Momi, se Vrnitev domov osredotoča na nastajanje razstave v Beogradu. Avtorica se ob tem spominja svojega otroštva v socialistični Jugoslaviji, dokumentarni film pa ponuja tudi arhivske posnetke nekaterih njenih najznamenitejših performansov, med katerimi so tudi tisti, pri katerih je sodelovala s svojim tedanjim partnerjem, umetnikom Ulayem, ali pa na primer performans, v katerem je v svoj trebuh z britivico vrezala obliko peterokrake zvezde. Zdi se, da je prav tak odnos do nekdanje Jugoslavije tudi del uspeha Marine Abramović – Zahodu je pač blizu dramatični, skoraj eksotizirani pogled na geografsko, časovno in politično oddaljene sisteme. Kot je nekje poudarila sama: če hočeš uspeti v New Yorku, moraš biti drugačen, in eksecsnost je zagotovo del njene zgodbe.

Umetnico tokrat slišimo govoriti tudi v maternem jeziku in morda v teh odlomkih ujamemo še najbolj neposreden pogled v osebo Marino Abramović. A kako verodostojno intimna je filmska pripoved, ki jo spremlja v osebnih trenutkih, kot je recimo obisk stanovanja, v katerem je odraščala, po več kot štiridesetih letih, bo vsak gledalec presodil sam; da gre za izjemno čustveno in travmatično zgodbo, pa ga bo pri tem prepričevala sentimentalno obarvana glasba, ki jo podpisuje Petar Antonović. Podoben pristop je v nekoliko manjšem obsegu ubral tudi dokumentarni film Umetnica je prisotna, dodajmo pa še, da se mojstrica fotografije Andreja Leko v svežem filmu pogosteje pomudi pri podrobnostih in tudi zato kamera tokrat deluje sodobneje, bolj avtorsko.

Če po besedah Marine Abramović velja, da je kri v performansu prava, v gledališču pa kečap, pa se po drugi strani zdi, da tudi njene pripovedi o sebi ne moremo ločiti od performansa – kjer je kri sicer res kri, a vendar namenjena občinstvu. Prav performativna umetnost je najtesneje povezana z umetnico, ki se je rodila leta 1946, od leta 1968 objavljala besedila in risbe, performanse pa je začela izvajati leta 1973 – čeprav začetki performansa segajo dlje v zgodovino, pa so bila prav sedemdeseta čas, ko se je ta nestalna oblika umetnosti intenzivno uveljavljala. Do danes se je seveda performans trdno usidral v svetu umetnosti, Marina Abramović pa je postala svetovna zvezda in blagovna znamka. Da ta blagovna znamka živi naprej in še bo, skrbi tudi Inštitut Marine Abramović, ki šola tako imenovane reperformerje. Mlade umetnike, ki znova izvajajo umetničino delo, smo spoznali že v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna, podnaslov Marina in njeni otroci pa nakazuje, da jim daje film Vrnitev domov še večji pomen. Ti ponovni izvajalci performansa v izvedbo seveda vnesejo svojo lastno zgodbo in telo, a se še prej udeležijo treninga, izobraževanja pri veliki umetnici, nosilki znamke Marina Abramovič. Njena prizadevanja, da bi performans postal pomemben del umetnosti, so bila torej uspešna, pri tem pa je seveda del mainstreama postala tudi sama – oziroma, kot je kritično omenil neki zapis, umetnica ni navzoča, navzoča pa je njena znamka. Ta proces, značilen za mašinerijo sveta umetnosti, seveda lahko kritično komentiramo, a navsezadnje gre pri umetnikih z obrobja za velik dosežek. Tudi Marina Abramović se ne sramuje, da je postala znamka. In če je to leta 2019 pokazal sijajni mokumentarec Waiting for the artist, Čakajoč umetnico, v katerem je kot Marina briljirala kameleonka Cate Blanchett, bi si morda želeli, da bi se te plati bolj zavedal tudi dokumentarni film Vrnitev domov: otroci Marine Abramović.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci

26.03.2021


Film o Marini Abramović in umetnikih, ki stopajo po njenih stopinjah

»Vse življenje sem posvetila temu, da bi performans postal del mainstream umetnosti,« v dokumentarnem filmu Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci pravi umetnica, ki jo pogosto imenujejo babica performansa, in ki se ji je s tem minljivim umetniškim medijem uspelo zapisati v kanon; kot prikazuje dokumentarni film režiserja Borisa Miljkovića, pa si umetnica s srbskimi koreninami prizadeva, da bo tam tudi ostala. Film, ki si ga še do konca meseca lahko ogledate v sklopu letošnjega Festivala dokumentarnega filma, se namreč med drugim osredinja na tako imenovane reperformerje, ponovne izvajalce performansa, torej na mlade umetnike, ki izvajajo njene performanse.

Kjer koli živiš, s seboj nosiš svoje ozadje, svojo zgodovino in tradicijo, meni umetnica, prepoznavna predvsem po svojih radikalnih performansih, v katerih nenehno preizkuša svoje fizične in psihične meje; šla je celo tako daleč, da je ogrozila svoje življenje. Razstava Čistilec, ki so jo leta 2019 odprli v muzeju sodobne umetnosti v Beogradu, je torej imela poseben naboj, saj se je z njo umetnica vrnila v svoje rojstno mesto. Šlo je za prvo evropsko retrospektivo njenega dela (sama sicer ne mara tega izraza). Premierno je bila na ogled leta 2017 na Švedskem, zadnja postaja pa je bila Beograd, kraj njenega otroštva. Tega je močno zaznamoval težavni odnos s prestrogo materjo, ki odzvanja v njenem delu, pomen vračanja v obremenjeni prostor odraščanja pa je tudi ena izmed rdečih niti dokumentarnega filma Vrnitev domov: otroci Marine Abramović. Podobno kot smo v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna režiserja Matthewa Akersa iz leta 2012 Marino Abramović spremljali pri pripravljanju istoimenske razstave v newyorški Momi, se Vrnitev domov osredotoča na nastajanje razstave v Beogradu. Avtorica se ob tem spominja svojega otroštva v socialistični Jugoslaviji, dokumentarni film pa ponuja tudi arhivske posnetke nekaterih njenih najznamenitejših performansov, med katerimi so tudi tisti, pri katerih je sodelovala s svojim tedanjim partnerjem, umetnikom Ulayem, ali pa na primer performans, v katerem je v svoj trebuh z britivico vrezala obliko peterokrake zvezde. Zdi se, da je prav tak odnos do nekdanje Jugoslavije tudi del uspeha Marine Abramović – Zahodu je pač blizu dramatični, skoraj eksotizirani pogled na geografsko, časovno in politično oddaljene sisteme. Kot je nekje poudarila sama: če hočeš uspeti v New Yorku, moraš biti drugačen, in eksecsnost je zagotovo del njene zgodbe.

Umetnico tokrat slišimo govoriti tudi v maternem jeziku in morda v teh odlomkih ujamemo še najbolj neposreden pogled v osebo Marino Abramović. A kako verodostojno intimna je filmska pripoved, ki jo spremlja v osebnih trenutkih, kot je recimo obisk stanovanja, v katerem je odraščala, po več kot štiridesetih letih, bo vsak gledalec presodil sam; da gre za izjemno čustveno in travmatično zgodbo, pa ga bo pri tem prepričevala sentimentalno obarvana glasba, ki jo podpisuje Petar Antonović. Podoben pristop je v nekoliko manjšem obsegu ubral tudi dokumentarni film Umetnica je prisotna, dodajmo pa še, da se mojstrica fotografije Andreja Leko v svežem filmu pogosteje pomudi pri podrobnostih in tudi zato kamera tokrat deluje sodobneje, bolj avtorsko.

Če po besedah Marine Abramović velja, da je kri v performansu prava, v gledališču pa kečap, pa se po drugi strani zdi, da tudi njene pripovedi o sebi ne moremo ločiti od performansa – kjer je kri sicer res kri, a vendar namenjena občinstvu. Prav performativna umetnost je najtesneje povezana z umetnico, ki se je rodila leta 1946, od leta 1968 objavljala besedila in risbe, performanse pa je začela izvajati leta 1973 – čeprav začetki performansa segajo dlje v zgodovino, pa so bila prav sedemdeseta čas, ko se je ta nestalna oblika umetnosti intenzivno uveljavljala. Do danes se je seveda performans trdno usidral v svetu umetnosti, Marina Abramović pa je postala svetovna zvezda in blagovna znamka. Da ta blagovna znamka živi naprej in še bo, skrbi tudi Inštitut Marine Abramović, ki šola tako imenovane reperformerje. Mlade umetnike, ki znova izvajajo umetničino delo, smo spoznali že v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna, podnaslov Marina in njeni otroci pa nakazuje, da jim daje film Vrnitev domov še večji pomen. Ti ponovni izvajalci performansa v izvedbo seveda vnesejo svojo lastno zgodbo in telo, a se še prej udeležijo treninga, izobraževanja pri veliki umetnici, nosilki znamke Marina Abramovič. Njena prizadevanja, da bi performans postal pomemben del umetnosti, so bila torej uspešna, pri tem pa je seveda del mainstreama postala tudi sama – oziroma, kot je kritično omenil neki zapis, umetnica ni navzoča, navzoča pa je njena znamka. Ta proces, značilen za mašinerijo sveta umetnosti, seveda lahko kritično komentiramo, a navsezadnje gre pri umetnikih z obrobja za velik dosežek. Tudi Marina Abramović se ne sramuje, da je postala znamka. In če je to leta 2019 pokazal sijajni mokumentarec Waiting for the artist, Čakajoč umetnico, v katerem je kot Marina briljirala kameleonka Cate Blanchett, bi si morda želeli, da bi se te plati bolj zavedal tudi dokumentarni film Vrnitev domov: otroci Marine Abramović.


07.10.2019

Luan Starova: Čas koz

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


04.10.2019

Simfoniki s pianistom Dejanom Lazićem

Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.


04.10.2019

Joker

Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...


04.10.2019

Oroslan

Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...


30.09.2019

Koncert

V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.


30.09.2019

France Pibernik, Zorko Simčič: Dohojene stopinje

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.


30.09.2019

Sebastijan Pregelj: v Elvisovi sobi

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


30.09.2019

Leila Slimani: Uspavanka

Avtorica recenzije: Ana Rozman Bere Ana Bohte.


30.09.2019

Sara Nuša Golob Grabner: Gnijoče rože

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


28.09.2019

Izobčenke - avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004)

S sinočnjo premiero se je odprla nova sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tri igralke: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin ter glasbenika Ina Puntar in Samo Kutin so pod režijskim vodstvom Mirjane Medojević ustvarili avtorski projekt po delih dramatika Rudija Šeliga. Na premieri je bila Tadeja Krečič. IZOBČENKE – avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004) Premiera: 27. 9. 2019 v Mali drami Režiserka Mirjana Medojević Dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović Scenograf Branko Hojnik Lektorica Tatjana Stanič Avtorja glasbe ina Puntar, Samo Kutin Oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik Igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina puntar, Samo Kutin vir fotografije: https://www.google.com/search?q=izob%C4%8Denke+drama&sxsrf=ACYBGNT8aP-LMbDh1vCXpV5hvlyIihxTBQ:1569666212867&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjhqaKopvPkAhVPLVAKHVWHCVIQ_AUIESgB&biw=1680&bih=858#imgrc=rH-toWhFRZAtCM


27.09.2019

Oranžni abonma

Sinoči ob pol osmih je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani prvi koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Na koncertu z naslovom "Iz starega sveta" smo slišali skladbe Ludwiga van Beethovna, Richarda Straussa in Antonina Dvoržaka. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.


27.09.2019

MGL Mala scena - Laura Wade: Dragi, doma sem!

Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Laura Wade: Dragi, doma sem! Home, I'm Darling, 2018 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. september 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Nina Šorak Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Ina Ferlan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Avtorica videa Pila Rusjan Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Asistentka dramaturginje Taja Lesjak Šilak Asistentka scenografa Sara Slivnik Igrajo Iva Krajnc Bagola, Jure Henigman, Bernarda Oman, Tjaša Železnik, Uroš Smolej, Viktorija Bencik Emeršič / Miranda Trnjanin k. g. S sinočnjo premiero komedije Dragi, doma sem! sodobne angleške dramatičarke Laure Wade so v Mestnem gledališču ljubljanskem začeli sezono tudi na Mali sceni. Lani napisano odrsko delo, ki se na izviren, čeprav ne ravno poglobljen način loteva mnogih vprašanj, predvsem feminizma in bega pred resničnostjo, je v prevodu Tine Mahkota režirala Nina Šorak. Vtise po premieri je zbrala Staša Grahek. Foto: Iva Krajnc Bagola Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/program/predstave/dragi-doma-sem/


27.09.2019

Ocena filma Košarkar naj bo 2

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.09.2019

SNG Drama Ljubljana - Oscar Wilde: Saloma

Nova sezona ljubljanske Drame je posvečena ljubezni. Začeli so jo na velikem odru z uprizoritvijo drame Saloma Oscarja Wilda v novem prevodu Primoža Viteza in režiji Eduarda Milerja. Naslovno tragično junakinjo je oblikovala Polona Juh, med glavnimi protagonisti so še Igor Samobor kot prerok Johanaan, Gregor Baković kot vladar Herod Antipa in Alojz Svete kot Salomina mati in Herodova žena. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana Oscar Wilde: Saloma Premiera 21. september 2019 Prevajalec Primož Vitez Režiser Eduard Miler Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska Scenograf Atej Tutta Kostumograf Leo Kulaš Glasbeni opremljevalec Eduard Miler Avtor videa Atej Tutta Koreografka Maša Kagao Knez Oblikovalka maske Špela Ema Veble Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Lektor Arko Asistentka kostumografa Lara Kulaš Igrajo Polona Juh, Igor Samobor, Gregor Baković, Alojz Svete, Robert Korošec/Andraž Harauer, Gal Oblak, Valter Dragan, Matija Rozman, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Gorazd Logar, Andraž Harauer/Matic Valič


23.09.2019

Anja Mlakar: Skrivnostni tujec in demonski sovražnik

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Igor Velše.


23.09.2019

Gabriela Babnik: Tri smrti

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Igor Velše.


23.09.2019

Dušan Jelinčič: Tržške prikazni

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere Alenka Resman Langus.


23.09.2019

Mili Hrobath: Barvitost časa

Avtor recenzije: Lev Detela Bere Igor Velše.


20.09.2019

Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni v Mestnem gledališču ljubljanskem

Mestno gledališče ljubljansko Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni 2019 Krstna uprizoritev Premiera 19. september 2019 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenografka Barbara Kapelj Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Avtor videa Domen Martinčič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistent režiserja (študijsko) Žiga Hren Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Iztok Drabik Jug k. g V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono začeli s krstno uprizoritvijo besedila Sedem dni; v igri različne vloge ljudi, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, oblikujejo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec in Iztok Drabik Jug; avtorja Sedmih dni sta Katarina Morano in Žiga Divjak, slednji je tudi režiser. Predpremiero igre si je ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni/


16.09.2019

Samo Kreutz: Ristanc čez pločnik

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


Stran 81 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov