Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Jure Franko.
Trst : Mladika, 2020
Pisatelj Dušan Jelinčič ima pester nabor literarnih del od kritik, esejev, dramskih besedil, kratkih zgodb in novel do številnih romanov. Prav romani so ga povzdignili med najprodornejše sodobne slovenske avtorje in v tem kontekstu ne gre spregledati njegovih romanov na temo himalaizma oziroma gorništva, med katerimi je zagotovo v ospredju večkrat nagrajeni prvenec Zvezdnate noči. Številni so tematski sklopi, zgodbe in žanri, ki jih v svojih delih popisuje in podpisuje Dušan Jelinčič.
Roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca pomeni velikanski odmik od Jelinčičeve dosedanje recimo temu ustaljene literarne prakse. V njem je namreč zajet in popisan napor povsem druge vrste, ki v temeljih presega boj alpinista v navezi, obsojenega na steno in samega sebe.
»Vrnitve ni! V takem dnevu, kot je ta, živi le želja po odhodu, obstaja le strast po plezanju, ki se konča prav na najvišji točki: tam, kjer se sneg sreča z oblaki, kjer se kamenje rokuje z nebom, kjer se sam spojim s trenutkom popolnosti, ki mi šepeta, da pot še vedno pelje samo naprej, čeprav se zdi, da se konča tam … prav na vrhu …,« je Dušan Jelinčič zapisal v že omenjeni uspešnici.
Vrnitve ni in pot vodi naprej: naprej v preteklost. Jelinčič se namreč v romanu Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca spoprijema s tistim, o čemer je preprosto moral pisati. Gre za obračun povsem druge vrste, za soočanje avtorja s sabo, s svojo lastno preteklostjo, s travmatsko izkušnjo očetove in svoje družinske dinamike, torej z vsem tistim, kar je hkrati njegov osebni obračun, ob tem pa še univerzalen koncentrat soočanja primorskega človeka s svojo polpreteklostjo – z usodo fašističnega preganjanja in terorja. Kratki roman o uporu, peklu in vstajenju je prav to in še veliko več, je namreč avtorjevo ubesedenje neubesedljivega. Na uvodnih straneh romana Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca je neposredno po smrti očeta Zorka zapisal: »Ko se je poletni večer končno razbohotil in je tišina zajela vse robove doma žalosti, sem se ob prvem mraku naposled odločil. Stopil sem v očetovo sobo, odprl skrivnostno omaro in trdno, kot bi se bal, da mi bo splahnela izpod prstov, in obenem nežno vzel zajetno mapo, položeno čisto na vrh. Prvo, kar sem zagledal, so bile majave besede, napisane s svinčnikom in tresočo pisavo: Naj svet ve!!«
S tem dejanjem je avtor odprl Pandorino skrinjico. Pripoveduje o vsem tistem, o čemer uradna Italija še vedno molči in taji. Piše o bogati dediščini svojega očeta, o dediščini antifašizma, trpljenja, pokončne drže in uporništva primorskih rodoljubov, zbranih okoli organizacije TIGR. Jelinčičev pisanje v knjigi je pogosto fragmentarno, dotika se očetovih zapisov, razmišljanj, ki jih je v jetniški celici (pogosto v samici) sam in za sebe, potencialnemu nasledniku pisal na skrivni košček papirja. V opomin in svarilo ter pozabi v izogib.
In Zorko Jelinčič je imel kaj zapisati. Bil je (so)ustanovitelj organizacije TIGR. Pred posebnim sodiščem v Rimu, ki je bil nadaljevanje 1. tržaškega procesa, je bil leta 1931 obsojen na 20 let ječe, na začetku druge svetovne vojne konfiniran na jug Italije, po padcu fašizma pa se je priključil partizanom. Med njegovimi ožjimi sodelavci so bili alpinist in filozof Klement Jug, Danilo Zelen, preostali tigrovci itd. Pred nami je torej pripoved upornika, ki je dodobra poznal tigrovske akcije, in to vse od atentata na uredništvo fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste do likvidacije brutalnega učitelja Sottosantija v Vrhpolju pri Vipavi, če omenimo zgolj najodmevnejše.
Avtor se pri popisih drži pravila, da Zorko Jelinčič in njegova življenjska pot zahtevata preprost, fragmentaren zapis, kot si ga je tudi na račun preštevilnih zaporov (Idrija, Koper, Rim, San Gimignano, Civitavecchia), in pozabi v izogib priboril Zorko sam. Njegov sin Dušan v tovrstnem konceptu nadaljuje očetov domala stoičen položaj: minimalizem v pripovedi in akcija v dejanjih. V tovrstnem naboru so opisi mučenja z ricinusom, utapljanje, t.i. sanantonio ali sveti Anton in druga, predstavljeni zgolj bežno, kar pa na bralca deluje še toliko močneje. Dosti odločneje v delu zaživijo besede Tolstoja, Dostojevskega in predvsem Bartolovega Alamuta v svoji tigrovski različici. Ne gre niti mimo Cirila Kosmača in naključni ali namenske vzporednice z njegovo znamenito Gosenico. Samožrtvovanje, nasilje in uboji, čemu, za koga in za kaj? Razmislek, ki preveva domala vsako stran Jelinčičevega romana. Razmislek, ki bega Zorka in ga vsemu nasilju navkljub postavlja na trdno gandijevsko, mirovniško pozicijo. Tudi in prav zato je Dušan Jelinčič pripoved o očetu, navkljub težavam, ki pogosto spremljajo tovrstno pisanje v odnosu oče-sin, opravil z odliko.
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Jure Franko.
Trst : Mladika, 2020
Pisatelj Dušan Jelinčič ima pester nabor literarnih del od kritik, esejev, dramskih besedil, kratkih zgodb in novel do številnih romanov. Prav romani so ga povzdignili med najprodornejše sodobne slovenske avtorje in v tem kontekstu ne gre spregledati njegovih romanov na temo himalaizma oziroma gorništva, med katerimi je zagotovo v ospredju večkrat nagrajeni prvenec Zvezdnate noči. Številni so tematski sklopi, zgodbe in žanri, ki jih v svojih delih popisuje in podpisuje Dušan Jelinčič.
Roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca pomeni velikanski odmik od Jelinčičeve dosedanje recimo temu ustaljene literarne prakse. V njem je namreč zajet in popisan napor povsem druge vrste, ki v temeljih presega boj alpinista v navezi, obsojenega na steno in samega sebe.
»Vrnitve ni! V takem dnevu, kot je ta, živi le želja po odhodu, obstaja le strast po plezanju, ki se konča prav na najvišji točki: tam, kjer se sneg sreča z oblaki, kjer se kamenje rokuje z nebom, kjer se sam spojim s trenutkom popolnosti, ki mi šepeta, da pot še vedno pelje samo naprej, čeprav se zdi, da se konča tam … prav na vrhu …,« je Dušan Jelinčič zapisal v že omenjeni uspešnici.
Vrnitve ni in pot vodi naprej: naprej v preteklost. Jelinčič se namreč v romanu Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca spoprijema s tistim, o čemer je preprosto moral pisati. Gre za obračun povsem druge vrste, za soočanje avtorja s sabo, s svojo lastno preteklostjo, s travmatsko izkušnjo očetove in svoje družinske dinamike, torej z vsem tistim, kar je hkrati njegov osebni obračun, ob tem pa še univerzalen koncentrat soočanja primorskega človeka s svojo polpreteklostjo – z usodo fašističnega preganjanja in terorja. Kratki roman o uporu, peklu in vstajenju je prav to in še veliko več, je namreč avtorjevo ubesedenje neubesedljivega. Na uvodnih straneh romana Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca je neposredno po smrti očeta Zorka zapisal: »Ko se je poletni večer končno razbohotil in je tišina zajela vse robove doma žalosti, sem se ob prvem mraku naposled odločil. Stopil sem v očetovo sobo, odprl skrivnostno omaro in trdno, kot bi se bal, da mi bo splahnela izpod prstov, in obenem nežno vzel zajetno mapo, položeno čisto na vrh. Prvo, kar sem zagledal, so bile majave besede, napisane s svinčnikom in tresočo pisavo: Naj svet ve!!«
S tem dejanjem je avtor odprl Pandorino skrinjico. Pripoveduje o vsem tistem, o čemer uradna Italija še vedno molči in taji. Piše o bogati dediščini svojega očeta, o dediščini antifašizma, trpljenja, pokončne drže in uporništva primorskih rodoljubov, zbranih okoli organizacije TIGR. Jelinčičev pisanje v knjigi je pogosto fragmentarno, dotika se očetovih zapisov, razmišljanj, ki jih je v jetniški celici (pogosto v samici) sam in za sebe, potencialnemu nasledniku pisal na skrivni košček papirja. V opomin in svarilo ter pozabi v izogib.
In Zorko Jelinčič je imel kaj zapisati. Bil je (so)ustanovitelj organizacije TIGR. Pred posebnim sodiščem v Rimu, ki je bil nadaljevanje 1. tržaškega procesa, je bil leta 1931 obsojen na 20 let ječe, na začetku druge svetovne vojne konfiniran na jug Italije, po padcu fašizma pa se je priključil partizanom. Med njegovimi ožjimi sodelavci so bili alpinist in filozof Klement Jug, Danilo Zelen, preostali tigrovci itd. Pred nami je torej pripoved upornika, ki je dodobra poznal tigrovske akcije, in to vse od atentata na uredništvo fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste do likvidacije brutalnega učitelja Sottosantija v Vrhpolju pri Vipavi, če omenimo zgolj najodmevnejše.
Avtor se pri popisih drži pravila, da Zorko Jelinčič in njegova življenjska pot zahtevata preprost, fragmentaren zapis, kot si ga je tudi na račun preštevilnih zaporov (Idrija, Koper, Rim, San Gimignano, Civitavecchia), in pozabi v izogib priboril Zorko sam. Njegov sin Dušan v tovrstnem konceptu nadaljuje očetov domala stoičen položaj: minimalizem v pripovedi in akcija v dejanjih. V tovrstnem naboru so opisi mučenja z ricinusom, utapljanje, t.i. sanantonio ali sveti Anton in druga, predstavljeni zgolj bežno, kar pa na bralca deluje še toliko močneje. Dosti odločneje v delu zaživijo besede Tolstoja, Dostojevskega in predvsem Bartolovega Alamuta v svoji tigrovski različici. Ne gre niti mimo Cirila Kosmača in naključni ali namenske vzporednice z njegovo znamenito Gosenico. Samožrtvovanje, nasilje in uboji, čemu, za koga in za kaj? Razmislek, ki preveva domala vsako stran Jelinčičevega romana. Razmislek, ki bega Zorka in ga vsemu nasilju navkljub postavlja na trdno gandijevsko, mirovniško pozicijo. Tudi in prav zato je Dušan Jelinčič pripoved o očetu, navkljub težavam, ki pogosto spremljajo tovrstno pisanje v odnosu oče-sin, opravil z odliko.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov