Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dejan Kos: Zahvalni spevi

05.04.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : KUD Logos, 2020

Profesor za nemško književnost na mariborski univerzi, doktor empirične literarne znanosti Dejan Kos, ki je magistriral iz srednjevisokonemških mističnih besedil, je pesniški prvenec Evangelij bližine objavil v zrelih letih, leta 2016. Čeprav je medijska pokritost knjig z duhovno in religiozno poezijo na Slovenskem opazno slaba, literarna kritika v osrednjih literarnih revijah jih najraje zaobide, selektorskega sektorja za festivale ali knjižne izbore pa ne doseže oziroma se jih ne dotakne, je pesniški prvenec Dejana Kosa doživel ponatis ter zaznamoval številne bralce in tudi nekaj kritikov.

Tridelno pesniško zbirko Zahvalni spevi – spremno besedo je napisal Alen Širca – sestavljajo razdelki: Vrnitev Neodhoda, Zahvala Daritvi (I., II., III., IV.) in Molitev. Popreproščeno povedano: ontološkemu Rojstvu sledi psalmična adoracija Daritev, himnična knjiga se zaključi s tretjim delom, avtorsko razširjeno Gospodovo Molitvijo, z izreko boga.

Premišljevalec Dejan Kos zbirko odpira s štirimi izluščenimi kratkimi citati Heraklita, Mojstra Ekarta, Ivana Cankarja in Davida Bowieja, ki knjigi dajo začetno intonacijo. In če Bowie pravi: »ko veš, da veš, da veš«, dobimo na naslednji strani avtorjev dopolnilni pripis kot kratek uvod v knjigo, in sicer misel, da je najbolj resničen neizogiben zlom našega prepričanja. V teh štirih vrsticah sta izstopajoči besedi »resničnost« in »prepričanje«. Kos sicer to pove v zanj značilnem zanikovanju, antitetičnem podajanju teze. Če je s prvencem dostopal kot filozofski, ontološki, mistični, apofatični teološki premišljevalec, v Zahvalnih spevih podobno antitetično dikcijo uporablja v prvem razdelku, kasneje pa vpelje slogovno spevnost, praviloma oklepajočo rimo in krožni, litanijski ritem, in v zadnjem razdelku Molitev avtorsko razširi Gospodovo molitev Oče naš. Ali s tem nakaže prehod od glave v srce, od premišljevanja do pričevanja?

Kosov prvenec Evangelij bližine brez dvoma lahko umestimo v duhovno poezijo, kakor je duhovno kategorijo opredelil France Pibernik v svoji antologiji Slovenska duhovna pesem: od Prešerna do danes (KUD Logos, 2001), in sicer kot ustvarjalno odzivanje na skrivnost Transcendence, ki se sicer navezuje na krščanski simbolni svet, a ga lahko tudi povsem preoblikuje in vgradi v samosvoje izrekanje resničnosti ali jezika samega. Kosovo drugo zbirko Zahvalni spevi, ki se bolj neposredno navezuje na krščanski simbolni svet, pa lahko umestimo tudi med religiozno poezijo, kolikor ta zame pomembna pojmovna distinkcija pomeni večjo transparentnost podobja iz določene religije, v tem primeru konfesije oz. krščanstva. Po simboličnem rojstvu, oziroma po Kosovo: »vrnitvi neodhoda«, na začetku knjige Kos imenuje jezik kot misel, ki se podarja, obenem pa obdarjeni dobi ime in imena daje naprej. Trostišje, ki zaobjame jezik, misel in ime s transcendenco/bogom, vpelje tudi pomembno razsežnost za duhovni premislek, in to je neskončnost, ki je edina oblika »osebe«, »ki je edina luč praznine«, kakor pravi Kos, lahko pa interpretativno dodam: svobode. Kajti »milost je usoda osvobojenih«, beremo v prvem razdelku. Tako lahko razumemo, da smo osvobojeni tedaj, kadar zmoremo onkraj racionalnosti in smo blizu izvoru/bogu in zato v milosti, ter nasprotno: smo blizu izvoru/bogu tedaj, ko smo osvobojeni, zato tudi milostni, obenem mirni v paradoksu. Prvi razdelek prinaša plemenite misli za duhovno rast, iskanje. Ena izmed njih je pričevanje oziroma uresničevanje z dejanji, ne besedami: »Razodetje je uresničeno samo v dejanjih. / Dejanja so spomin, zapisan v telo.« In tako Kos že napove nadaljevanje knjige, to sta daritev in molitev, saj se transcendenčno bližino obnavlja, spominja z molitvijo, po Kosovih zanikalnicah, negacijah dobesedno: »Molitev prebira nepozabo, zapisano v telesa«.

Treba je reči, da se ob usvajanju Kosovega besedišča bralcu odpirajo pomeni. Tu omenjeni bog je na primer pri Kosu »izvir«, že od Evangelija bližine. V Zahvalnih spevih izvemo, da je »v zanikanju izrečen«, kar ni nobena novost glede na dikcijo iz Evangelija. Novost pa se zgodi na 82. strani, kjer je imenovan z imenom »Bog«, prvič in edinič. Sam konec tretjega dela in ves četrti del Zahvalne Daritve je pomemben, saj se že na 73. strani Kos pesniško obrne na nagovorni Ti, ki je v štiristišju prej imenovan »prvi Klic«. Ta po obsegu najdaljši, psalmični del knjige, napisan praviloma v štiristišju z oklepajočo rimo, je nastavljen najprej kot nizanje trditev v obliki vprašanj z litanijskim anaforičnim ponavljanjem »mar ni«. Od spraševanja o smislu obstoja do racionalno težko umljivega, mističnega drsenja/vrtenja v pomenjenju besed preidejo Zahvalne Daritve spet v ponavljanje, tokrat v obliki anafore »le Ti« in v spevnem ritmu, spominjajoč na litanije. Sklenejo se, kjer se v Zahvalnih spevih zgodi drugo izrecno mesto krščanske konfesionalnosti, to je v obliki definiranja Boga, ki je priča v »obličju Sina«, torej s Kristusom.

In če se za konec vrnemo k uvodoma zastavljenemu vprašanju o morebitnem prehodu od razuma na srce. V Zahvalnih spevih je začrtan in v besedah izpričan prehod od kontemplativnega premisleka o smislu obstoja prek litanijskih spevnih daritev Njemu, Bogu v podobi Sina, do avtorsko predelane Gospodove molitve Oče naš. Odlično začrtani dramaturgiji navkljub Dejan Kos vsebinsko in slogovno ostaja zvest jeziku razuma, premisleka, zahvale, čaščenja in izreke.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Dejan Kos: Zahvalni spevi

05.04.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : KUD Logos, 2020

Profesor za nemško književnost na mariborski univerzi, doktor empirične literarne znanosti Dejan Kos, ki je magistriral iz srednjevisokonemških mističnih besedil, je pesniški prvenec Evangelij bližine objavil v zrelih letih, leta 2016. Čeprav je medijska pokritost knjig z duhovno in religiozno poezijo na Slovenskem opazno slaba, literarna kritika v osrednjih literarnih revijah jih najraje zaobide, selektorskega sektorja za festivale ali knjižne izbore pa ne doseže oziroma se jih ne dotakne, je pesniški prvenec Dejana Kosa doživel ponatis ter zaznamoval številne bralce in tudi nekaj kritikov.

Tridelno pesniško zbirko Zahvalni spevi – spremno besedo je napisal Alen Širca – sestavljajo razdelki: Vrnitev Neodhoda, Zahvala Daritvi (I., II., III., IV.) in Molitev. Popreproščeno povedano: ontološkemu Rojstvu sledi psalmična adoracija Daritev, himnična knjiga se zaključi s tretjim delom, avtorsko razširjeno Gospodovo Molitvijo, z izreko boga.

Premišljevalec Dejan Kos zbirko odpira s štirimi izluščenimi kratkimi citati Heraklita, Mojstra Ekarta, Ivana Cankarja in Davida Bowieja, ki knjigi dajo začetno intonacijo. In če Bowie pravi: »ko veš, da veš, da veš«, dobimo na naslednji strani avtorjev dopolnilni pripis kot kratek uvod v knjigo, in sicer misel, da je najbolj resničen neizogiben zlom našega prepričanja. V teh štirih vrsticah sta izstopajoči besedi »resničnost« in »prepričanje«. Kos sicer to pove v zanj značilnem zanikovanju, antitetičnem podajanju teze. Če je s prvencem dostopal kot filozofski, ontološki, mistični, apofatični teološki premišljevalec, v Zahvalnih spevih podobno antitetično dikcijo uporablja v prvem razdelku, kasneje pa vpelje slogovno spevnost, praviloma oklepajočo rimo in krožni, litanijski ritem, in v zadnjem razdelku Molitev avtorsko razširi Gospodovo molitev Oče naš. Ali s tem nakaže prehod od glave v srce, od premišljevanja do pričevanja?

Kosov prvenec Evangelij bližine brez dvoma lahko umestimo v duhovno poezijo, kakor je duhovno kategorijo opredelil France Pibernik v svoji antologiji Slovenska duhovna pesem: od Prešerna do danes (KUD Logos, 2001), in sicer kot ustvarjalno odzivanje na skrivnost Transcendence, ki se sicer navezuje na krščanski simbolni svet, a ga lahko tudi povsem preoblikuje in vgradi v samosvoje izrekanje resničnosti ali jezika samega. Kosovo drugo zbirko Zahvalni spevi, ki se bolj neposredno navezuje na krščanski simbolni svet, pa lahko umestimo tudi med religiozno poezijo, kolikor ta zame pomembna pojmovna distinkcija pomeni večjo transparentnost podobja iz določene religije, v tem primeru konfesije oz. krščanstva. Po simboličnem rojstvu, oziroma po Kosovo: »vrnitvi neodhoda«, na začetku knjige Kos imenuje jezik kot misel, ki se podarja, obenem pa obdarjeni dobi ime in imena daje naprej. Trostišje, ki zaobjame jezik, misel in ime s transcendenco/bogom, vpelje tudi pomembno razsežnost za duhovni premislek, in to je neskončnost, ki je edina oblika »osebe«, »ki je edina luč praznine«, kakor pravi Kos, lahko pa interpretativno dodam: svobode. Kajti »milost je usoda osvobojenih«, beremo v prvem razdelku. Tako lahko razumemo, da smo osvobojeni tedaj, kadar zmoremo onkraj racionalnosti in smo blizu izvoru/bogu in zato v milosti, ter nasprotno: smo blizu izvoru/bogu tedaj, ko smo osvobojeni, zato tudi milostni, obenem mirni v paradoksu. Prvi razdelek prinaša plemenite misli za duhovno rast, iskanje. Ena izmed njih je pričevanje oziroma uresničevanje z dejanji, ne besedami: »Razodetje je uresničeno samo v dejanjih. / Dejanja so spomin, zapisan v telo.« In tako Kos že napove nadaljevanje knjige, to sta daritev in molitev, saj se transcendenčno bližino obnavlja, spominja z molitvijo, po Kosovih zanikalnicah, negacijah dobesedno: »Molitev prebira nepozabo, zapisano v telesa«.

Treba je reči, da se ob usvajanju Kosovega besedišča bralcu odpirajo pomeni. Tu omenjeni bog je na primer pri Kosu »izvir«, že od Evangelija bližine. V Zahvalnih spevih izvemo, da je »v zanikanju izrečen«, kar ni nobena novost glede na dikcijo iz Evangelija. Novost pa se zgodi na 82. strani, kjer je imenovan z imenom »Bog«, prvič in edinič. Sam konec tretjega dela in ves četrti del Zahvalne Daritve je pomemben, saj se že na 73. strani Kos pesniško obrne na nagovorni Ti, ki je v štiristišju prej imenovan »prvi Klic«. Ta po obsegu najdaljši, psalmični del knjige, napisan praviloma v štiristišju z oklepajočo rimo, je nastavljen najprej kot nizanje trditev v obliki vprašanj z litanijskim anaforičnim ponavljanjem »mar ni«. Od spraševanja o smislu obstoja do racionalno težko umljivega, mističnega drsenja/vrtenja v pomenjenju besed preidejo Zahvalne Daritve spet v ponavljanje, tokrat v obliki anafore »le Ti« in v spevnem ritmu, spominjajoč na litanije. Sklenejo se, kjer se v Zahvalnih spevih zgodi drugo izrecno mesto krščanske konfesionalnosti, to je v obliki definiranja Boga, ki je priča v »obličju Sina«, torej s Kristusom.

In če se za konec vrnemo k uvodoma zastavljenemu vprašanju o morebitnem prehodu od razuma na srce. V Zahvalnih spevih je začrtan in v besedah izpričan prehod od kontemplativnega premisleka o smislu obstoja prek litanijskih spevnih daritev Njemu, Bogu v podobi Sina, do avtorsko predelane Gospodove molitve Oče naš. Odlično začrtani dramaturgiji navkljub Dejan Kos vsebinsko in slogovno ostaja zvest jeziku razuma, premisleka, zahvale, čaščenja in izreke.


22.10.2021

Sadeži pozabe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.10.2021

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd - premiera na Mali sceni MGL

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2


18.10.2021

Ana Luísa Amaral: What's in a name

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Barbara Zupan.


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


Stran 49 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov