Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vladimir Šenk: Ljubljanski kongres 1821

10.05.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Celovec : Mohorjeva založba, 2021

S knjigo Ljubljanski kongres 1821 smo pravzaprav dobili z dve knjigi v eni. Njeni uredniki, zgodovinarji Andrej Rahten, Gregor Antoličič in Oskar Mulej so z dodanimi opombami in popravki netočnih navedb pripravili kritično izdajo doktorske disertacije novinarja Baltazarja Vladimirja Šenka, ki je bila z naslovom Kongres Svete alianse v Ljubljani objavljena leta 1944. Malo pred koncem vojne njegova diplomatskozgodovinska študija ni vzbudila pozornosti, kakršno bi si zaslužila. Letošnja 200. obletnica po pomenu in udeležbi doslej nedoseženega zbora evropskih vladarjev in diplomatov v prestolnici dežele Kranjske je bila priložnost, da znova stopi v ospredje in da zgodovinska stroka iz današnjih obzorij izmeri njen dejanski doseg in pomen. Dodana je še vrsto ilustracij, ki si jih Šenk ni mogel privoščiti.

Tretji kongres leta 1815 ustanovljene alianse, ki je sledil kongresoma v Aachnu na Nemškem in v Opavi na Češkem, se je v Ljubljani začel 11. januarja 1821, po prihodu vseh ključnih udeležencev. Metternich je prišel že teden prej in se nastanil v Zoisovi palači na Bregu, kjer je tudi gostil vrsto zasedanj. Avstrijski cesar Franc je prebival v škofijski palači, ruski car Nikolaj v Lontovžu, današnjem sedežu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ostali udeleženci pa glede na  pomembnost v drugih bogatejših hišah mesta s takrat blizu 12.000 prebivalci. S tem je bila Ljubljana ravno dovolj majhna, da ni omogočala veličastnih zabav, ki bi, kot na Dunaju, motile delo kongresa, ter hkrati dovolj velika in blizu italijanske meje, da je premagala kandidaturo Gorice, ki ni premogla dovolj možnosti za udobno nastanitev 630 gostov.

Rusko zastopstvo je po Šenkovih navedbah štelo 73 oseb, med njimi dvajseterico lovcev. V več kot dvakrat številčnejše avstrijsko je spadal tudi del dvora cesarice Karoline Avguste z osebnim kirurgom vred. V osebje so bili poleg tega vključeni še cesarsko-kraljevi nadkonjar s tremi puškonosci, desetero kuharjev in trije dvorni kletarji. Pruska odprava je štela le 18 članov, druge so bile še skromnejše.

Šenk je največ pozornosti namenil knezu Metternichu. Mož s položaju primerno dolgim imenom Clemens Wenzel Nepomuk Lothar Metternich-Winneburg je bil pri 47 letih že prekaljen diplomat. Sedem let prej je kot poslanik v Parizu olajšal Napoleonovo ženitev z avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Luizo, v Ljubljani pa je bil kot zastopnik avstrijskega dvora osrednja osebnost kongresa. Po Šenkovih besedah je »gledal na vladarje skoraj tako, kakor da bi to bili ali postali po njegovi milosti. Kongresu je določal duha in potek, … toda manjkal mu je smisel za zgodovino«. V revolucionarnem vrenju v Neaplju, ki je močno vplivalo na delo kongresa, ni videl napovedovanja nove dobe, v kateri je padel tudi njegov sistem.

Andrej Rahten v spremni razpravi med drugim zavrača takšno oceno Metternichovega delovanja. Upošteva novejša spoznanja o osebnostnem in političnem profilu državnika, ki je skoraj štirideset let odločal o usodi avstrijskega imperija in s tem Evrope, pri čemer opozarja, da je imel Šenk v vojnih razmerah zelo omejen dostop do virov. Opiral se je lahko na devet let prej izdano delo pravnika Ivana Tomšiča Sveta aliansa in Zveza narodov, na opombe Ivana Prijatelja k Tavčarjevemu romanu Izza kongresa, na nemško časopisje, ki je o kongresu poročalo pod budnim očesom Metternichovega tesnega sodelavca Friedricha Gentza, ter zlasti na korespondenco med njima.

Pravzaprav se je več kot na ljubljanskem kongresu Svete alianse dogajalo drugod po Evropi, v vstajah na jugu in severu Italije proti Avstriji, proti Turkom v Moldaviji in Vlaški ter v Grčiji, kjer so se katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija, zastopajoč načelo legitimnosti, postavile na stran mohamedanske Turčije. Kot opozarja Rahten, je to potrjevalo, »da so Aleksander I., Franc I. in Viljem III. videli glavno poslanstvo Svete alianse predvsem v boju proti revolucionarnim gibanjem in s tem v ohranjanju obstoječih političnih režimov«. Cesarji in kralji so zagotavljal, da bodo kot pravila pri svojem delovanju uporabljali »zapovedi krščanske vere, pravičnosti, ljubezni in miru«. Aliansi so se razen Velike Britanije pridružile vse evropske države, njena zagotovila pa so bila z revolucijo leta 1848 na preizkušnji že slaba tri desetletja pozneje.

»Slovenci so kot politično še mrtev narod,« je zapisal Vladimir Šenk, »zasledovali le zunanje okolje in blesk kongresa, njegov notranji potek pa je šel skoraj neopaženo mimo njih.« Rahten dodaja, da je prav v tem času mogoče videti tudi začetke slovenskega narodnega prebujanja z žariščem v Zoisovem salonu in pri tem opozarja na ugotovitev zgodovinarskega kolega Petra Vodopivca, da je bil kongres Svete alianse poleg potresa leta 1895 za Ljubljano vsekakor največji dogodek 19. stoletja. V sklepni misli se tudi strinja s Šenkom, da je bila mala kranjska prestolnica, za katero so dotlej slišali le redki, med kongresom dobre štiri mesece središče svetovne politike.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Vladimir Šenk: Ljubljanski kongres 1821

10.05.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Celovec : Mohorjeva založba, 2021

S knjigo Ljubljanski kongres 1821 smo pravzaprav dobili z dve knjigi v eni. Njeni uredniki, zgodovinarji Andrej Rahten, Gregor Antoličič in Oskar Mulej so z dodanimi opombami in popravki netočnih navedb pripravili kritično izdajo doktorske disertacije novinarja Baltazarja Vladimirja Šenka, ki je bila z naslovom Kongres Svete alianse v Ljubljani objavljena leta 1944. Malo pred koncem vojne njegova diplomatskozgodovinska študija ni vzbudila pozornosti, kakršno bi si zaslužila. Letošnja 200. obletnica po pomenu in udeležbi doslej nedoseženega zbora evropskih vladarjev in diplomatov v prestolnici dežele Kranjske je bila priložnost, da znova stopi v ospredje in da zgodovinska stroka iz današnjih obzorij izmeri njen dejanski doseg in pomen. Dodana je še vrsto ilustracij, ki si jih Šenk ni mogel privoščiti.

Tretji kongres leta 1815 ustanovljene alianse, ki je sledil kongresoma v Aachnu na Nemškem in v Opavi na Češkem, se je v Ljubljani začel 11. januarja 1821, po prihodu vseh ključnih udeležencev. Metternich je prišel že teden prej in se nastanil v Zoisovi palači na Bregu, kjer je tudi gostil vrsto zasedanj. Avstrijski cesar Franc je prebival v škofijski palači, ruski car Nikolaj v Lontovžu, današnjem sedežu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ostali udeleženci pa glede na  pomembnost v drugih bogatejših hišah mesta s takrat blizu 12.000 prebivalci. S tem je bila Ljubljana ravno dovolj majhna, da ni omogočala veličastnih zabav, ki bi, kot na Dunaju, motile delo kongresa, ter hkrati dovolj velika in blizu italijanske meje, da je premagala kandidaturo Gorice, ki ni premogla dovolj možnosti za udobno nastanitev 630 gostov.

Rusko zastopstvo je po Šenkovih navedbah štelo 73 oseb, med njimi dvajseterico lovcev. V več kot dvakrat številčnejše avstrijsko je spadal tudi del dvora cesarice Karoline Avguste z osebnim kirurgom vred. V osebje so bili poleg tega vključeni še cesarsko-kraljevi nadkonjar s tremi puškonosci, desetero kuharjev in trije dvorni kletarji. Pruska odprava je štela le 18 članov, druge so bile še skromnejše.

Šenk je največ pozornosti namenil knezu Metternichu. Mož s položaju primerno dolgim imenom Clemens Wenzel Nepomuk Lothar Metternich-Winneburg je bil pri 47 letih že prekaljen diplomat. Sedem let prej je kot poslanik v Parizu olajšal Napoleonovo ženitev z avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Luizo, v Ljubljani pa je bil kot zastopnik avstrijskega dvora osrednja osebnost kongresa. Po Šenkovih besedah je »gledal na vladarje skoraj tako, kakor da bi to bili ali postali po njegovi milosti. Kongresu je določal duha in potek, … toda manjkal mu je smisel za zgodovino«. V revolucionarnem vrenju v Neaplju, ki je močno vplivalo na delo kongresa, ni videl napovedovanja nove dobe, v kateri je padel tudi njegov sistem.

Andrej Rahten v spremni razpravi med drugim zavrača takšno oceno Metternichovega delovanja. Upošteva novejša spoznanja o osebnostnem in političnem profilu državnika, ki je skoraj štirideset let odločal o usodi avstrijskega imperija in s tem Evrope, pri čemer opozarja, da je imel Šenk v vojnih razmerah zelo omejen dostop do virov. Opiral se je lahko na devet let prej izdano delo pravnika Ivana Tomšiča Sveta aliansa in Zveza narodov, na opombe Ivana Prijatelja k Tavčarjevemu romanu Izza kongresa, na nemško časopisje, ki je o kongresu poročalo pod budnim očesom Metternichovega tesnega sodelavca Friedricha Gentza, ter zlasti na korespondenco med njima.

Pravzaprav se je več kot na ljubljanskem kongresu Svete alianse dogajalo drugod po Evropi, v vstajah na jugu in severu Italije proti Avstriji, proti Turkom v Moldaviji in Vlaški ter v Grčiji, kjer so se katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija, zastopajoč načelo legitimnosti, postavile na stran mohamedanske Turčije. Kot opozarja Rahten, je to potrjevalo, »da so Aleksander I., Franc I. in Viljem III. videli glavno poslanstvo Svete alianse predvsem v boju proti revolucionarnim gibanjem in s tem v ohranjanju obstoječih političnih režimov«. Cesarji in kralji so zagotavljal, da bodo kot pravila pri svojem delovanju uporabljali »zapovedi krščanske vere, pravičnosti, ljubezni in miru«. Aliansi so se razen Velike Britanije pridružile vse evropske države, njena zagotovila pa so bila z revolucijo leta 1848 na preizkušnji že slaba tri desetletja pozneje.

»Slovenci so kot politično še mrtev narod,« je zapisal Vladimir Šenk, »zasledovali le zunanje okolje in blesk kongresa, njegov notranji potek pa je šel skoraj neopaženo mimo njih.« Rahten dodaja, da je prav v tem času mogoče videti tudi začetke slovenskega narodnega prebujanja z žariščem v Zoisovem salonu in pri tem opozarja na ugotovitev zgodovinarskega kolega Petra Vodopivca, da je bil kongres Svete alianse poleg potresa leta 1895 za Ljubljano vsekakor največji dogodek 19. stoletja. V sklepni misli se tudi strinja s Šenkom, da je bila mala kranjska prestolnica, za katero so dotlej slišali le redki, med kongresom dobre štiri mesece središče svetovne politike.


16.11.2020

Marija Stanonik: Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (1515-1918)

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.


16.11.2020

Katarina Gomboc Čeh: Naselili smo se v tkanine

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


16.11.2020

Italijanski Martin Eden in ruski Dragi tovariši!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Mandibule

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Undine

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Martin Eden

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Perspektive - Asistentka in Gagarine

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Greta in Koronacija

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Koronacija

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2020

Franjo Frančič: Zlatolaska

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


09.11.2020

Andrej Brvar: Fusnote

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


09.11.2020

Emanuele Trevi

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


09.11.2020

Miha Kovač: Berem, da se poberem

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


02.11.2020

Jernej Juren: Ekoton

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Aleksander Golja


02.11.2020

Maja Vidmar: Pojavi

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan


02.11.2020

Alma Karlin: Daljna ženska

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Mateja Perpar.


02.11.2020

Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Barbara Zupan


26.10.2020

Velibor Čolić: Priročnik za izgnance

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


26.10.2020

Uroš Zupan: Sanjska knjuiga

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Maja Moll in Jure Franko.


26.10.2020

Marija Pirjevec: Tržaška branja

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.


Stran 63 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov