Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vladimir Šenk: Ljubljanski kongres 1821

10.05.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Celovec : Mohorjeva založba, 2021

S knjigo Ljubljanski kongres 1821 smo pravzaprav dobili z dve knjigi v eni. Njeni uredniki, zgodovinarji Andrej Rahten, Gregor Antoličič in Oskar Mulej so z dodanimi opombami in popravki netočnih navedb pripravili kritično izdajo doktorske disertacije novinarja Baltazarja Vladimirja Šenka, ki je bila z naslovom Kongres Svete alianse v Ljubljani objavljena leta 1944. Malo pred koncem vojne njegova diplomatskozgodovinska študija ni vzbudila pozornosti, kakršno bi si zaslužila. Letošnja 200. obletnica po pomenu in udeležbi doslej nedoseženega zbora evropskih vladarjev in diplomatov v prestolnici dežele Kranjske je bila priložnost, da znova stopi v ospredje in da zgodovinska stroka iz današnjih obzorij izmeri njen dejanski doseg in pomen. Dodana je še vrsto ilustracij, ki si jih Šenk ni mogel privoščiti.

Tretji kongres leta 1815 ustanovljene alianse, ki je sledil kongresoma v Aachnu na Nemškem in v Opavi na Češkem, se je v Ljubljani začel 11. januarja 1821, po prihodu vseh ključnih udeležencev. Metternich je prišel že teden prej in se nastanil v Zoisovi palači na Bregu, kjer je tudi gostil vrsto zasedanj. Avstrijski cesar Franc je prebival v škofijski palači, ruski car Nikolaj v Lontovžu, današnjem sedežu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ostali udeleženci pa glede na  pomembnost v drugih bogatejših hišah mesta s takrat blizu 12.000 prebivalci. S tem je bila Ljubljana ravno dovolj majhna, da ni omogočala veličastnih zabav, ki bi, kot na Dunaju, motile delo kongresa, ter hkrati dovolj velika in blizu italijanske meje, da je premagala kandidaturo Gorice, ki ni premogla dovolj možnosti za udobno nastanitev 630 gostov.

Rusko zastopstvo je po Šenkovih navedbah štelo 73 oseb, med njimi dvajseterico lovcev. V več kot dvakrat številčnejše avstrijsko je spadal tudi del dvora cesarice Karoline Avguste z osebnim kirurgom vred. V osebje so bili poleg tega vključeni še cesarsko-kraljevi nadkonjar s tremi puškonosci, desetero kuharjev in trije dvorni kletarji. Pruska odprava je štela le 18 članov, druge so bile še skromnejše.

Šenk je največ pozornosti namenil knezu Metternichu. Mož s položaju primerno dolgim imenom Clemens Wenzel Nepomuk Lothar Metternich-Winneburg je bil pri 47 letih že prekaljen diplomat. Sedem let prej je kot poslanik v Parizu olajšal Napoleonovo ženitev z avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Luizo, v Ljubljani pa je bil kot zastopnik avstrijskega dvora osrednja osebnost kongresa. Po Šenkovih besedah je »gledal na vladarje skoraj tako, kakor da bi to bili ali postali po njegovi milosti. Kongresu je določal duha in potek, … toda manjkal mu je smisel za zgodovino«. V revolucionarnem vrenju v Neaplju, ki je močno vplivalo na delo kongresa, ni videl napovedovanja nove dobe, v kateri je padel tudi njegov sistem.

Andrej Rahten v spremni razpravi med drugim zavrača takšno oceno Metternichovega delovanja. Upošteva novejša spoznanja o osebnostnem in političnem profilu državnika, ki je skoraj štirideset let odločal o usodi avstrijskega imperija in s tem Evrope, pri čemer opozarja, da je imel Šenk v vojnih razmerah zelo omejen dostop do virov. Opiral se je lahko na devet let prej izdano delo pravnika Ivana Tomšiča Sveta aliansa in Zveza narodov, na opombe Ivana Prijatelja k Tavčarjevemu romanu Izza kongresa, na nemško časopisje, ki je o kongresu poročalo pod budnim očesom Metternichovega tesnega sodelavca Friedricha Gentza, ter zlasti na korespondenco med njima.

Pravzaprav se je več kot na ljubljanskem kongresu Svete alianse dogajalo drugod po Evropi, v vstajah na jugu in severu Italije proti Avstriji, proti Turkom v Moldaviji in Vlaški ter v Grčiji, kjer so se katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija, zastopajoč načelo legitimnosti, postavile na stran mohamedanske Turčije. Kot opozarja Rahten, je to potrjevalo, »da so Aleksander I., Franc I. in Viljem III. videli glavno poslanstvo Svete alianse predvsem v boju proti revolucionarnim gibanjem in s tem v ohranjanju obstoječih političnih režimov«. Cesarji in kralji so zagotavljal, da bodo kot pravila pri svojem delovanju uporabljali »zapovedi krščanske vere, pravičnosti, ljubezni in miru«. Aliansi so se razen Velike Britanije pridružile vse evropske države, njena zagotovila pa so bila z revolucijo leta 1848 na preizkušnji že slaba tri desetletja pozneje.

»Slovenci so kot politično še mrtev narod,« je zapisal Vladimir Šenk, »zasledovali le zunanje okolje in blesk kongresa, njegov notranji potek pa je šel skoraj neopaženo mimo njih.« Rahten dodaja, da je prav v tem času mogoče videti tudi začetke slovenskega narodnega prebujanja z žariščem v Zoisovem salonu in pri tem opozarja na ugotovitev zgodovinarskega kolega Petra Vodopivca, da je bil kongres Svete alianse poleg potresa leta 1895 za Ljubljano vsekakor največji dogodek 19. stoletja. V sklepni misli se tudi strinja s Šenkom, da je bila mala kranjska prestolnica, za katero so dotlej slišali le redki, med kongresom dobre štiri mesece središče svetovne politike.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Vladimir Šenk: Ljubljanski kongres 1821

10.05.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Celovec : Mohorjeva založba, 2021

S knjigo Ljubljanski kongres 1821 smo pravzaprav dobili z dve knjigi v eni. Njeni uredniki, zgodovinarji Andrej Rahten, Gregor Antoličič in Oskar Mulej so z dodanimi opombami in popravki netočnih navedb pripravili kritično izdajo doktorske disertacije novinarja Baltazarja Vladimirja Šenka, ki je bila z naslovom Kongres Svete alianse v Ljubljani objavljena leta 1944. Malo pred koncem vojne njegova diplomatskozgodovinska študija ni vzbudila pozornosti, kakršno bi si zaslužila. Letošnja 200. obletnica po pomenu in udeležbi doslej nedoseženega zbora evropskih vladarjev in diplomatov v prestolnici dežele Kranjske je bila priložnost, da znova stopi v ospredje in da zgodovinska stroka iz današnjih obzorij izmeri njen dejanski doseg in pomen. Dodana je še vrsto ilustracij, ki si jih Šenk ni mogel privoščiti.

Tretji kongres leta 1815 ustanovljene alianse, ki je sledil kongresoma v Aachnu na Nemškem in v Opavi na Češkem, se je v Ljubljani začel 11. januarja 1821, po prihodu vseh ključnih udeležencev. Metternich je prišel že teden prej in se nastanil v Zoisovi palači na Bregu, kjer je tudi gostil vrsto zasedanj. Avstrijski cesar Franc je prebival v škofijski palači, ruski car Nikolaj v Lontovžu, današnjem sedežu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ostali udeleženci pa glede na  pomembnost v drugih bogatejših hišah mesta s takrat blizu 12.000 prebivalci. S tem je bila Ljubljana ravno dovolj majhna, da ni omogočala veličastnih zabav, ki bi, kot na Dunaju, motile delo kongresa, ter hkrati dovolj velika in blizu italijanske meje, da je premagala kandidaturo Gorice, ki ni premogla dovolj možnosti za udobno nastanitev 630 gostov.

Rusko zastopstvo je po Šenkovih navedbah štelo 73 oseb, med njimi dvajseterico lovcev. V več kot dvakrat številčnejše avstrijsko je spadal tudi del dvora cesarice Karoline Avguste z osebnim kirurgom vred. V osebje so bili poleg tega vključeni še cesarsko-kraljevi nadkonjar s tremi puškonosci, desetero kuharjev in trije dvorni kletarji. Pruska odprava je štela le 18 članov, druge so bile še skromnejše.

Šenk je največ pozornosti namenil knezu Metternichu. Mož s položaju primerno dolgim imenom Clemens Wenzel Nepomuk Lothar Metternich-Winneburg je bil pri 47 letih že prekaljen diplomat. Sedem let prej je kot poslanik v Parizu olajšal Napoleonovo ženitev z avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Luizo, v Ljubljani pa je bil kot zastopnik avstrijskega dvora osrednja osebnost kongresa. Po Šenkovih besedah je »gledal na vladarje skoraj tako, kakor da bi to bili ali postali po njegovi milosti. Kongresu je določal duha in potek, … toda manjkal mu je smisel za zgodovino«. V revolucionarnem vrenju v Neaplju, ki je močno vplivalo na delo kongresa, ni videl napovedovanja nove dobe, v kateri je padel tudi njegov sistem.

Andrej Rahten v spremni razpravi med drugim zavrača takšno oceno Metternichovega delovanja. Upošteva novejša spoznanja o osebnostnem in političnem profilu državnika, ki je skoraj štirideset let odločal o usodi avstrijskega imperija in s tem Evrope, pri čemer opozarja, da je imel Šenk v vojnih razmerah zelo omejen dostop do virov. Opiral se je lahko na devet let prej izdano delo pravnika Ivana Tomšiča Sveta aliansa in Zveza narodov, na opombe Ivana Prijatelja k Tavčarjevemu romanu Izza kongresa, na nemško časopisje, ki je o kongresu poročalo pod budnim očesom Metternichovega tesnega sodelavca Friedricha Gentza, ter zlasti na korespondenco med njima.

Pravzaprav se je več kot na ljubljanskem kongresu Svete alianse dogajalo drugod po Evropi, v vstajah na jugu in severu Italije proti Avstriji, proti Turkom v Moldaviji in Vlaški ter v Grčiji, kjer so se katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija, zastopajoč načelo legitimnosti, postavile na stran mohamedanske Turčije. Kot opozarja Rahten, je to potrjevalo, »da so Aleksander I., Franc I. in Viljem III. videli glavno poslanstvo Svete alianse predvsem v boju proti revolucionarnim gibanjem in s tem v ohranjanju obstoječih političnih režimov«. Cesarji in kralji so zagotavljal, da bodo kot pravila pri svojem delovanju uporabljali »zapovedi krščanske vere, pravičnosti, ljubezni in miru«. Aliansi so se razen Velike Britanije pridružile vse evropske države, njena zagotovila pa so bila z revolucijo leta 1848 na preizkušnji že slaba tri desetletja pozneje.

»Slovenci so kot politično še mrtev narod,« je zapisal Vladimir Šenk, »zasledovali le zunanje okolje in blesk kongresa, njegov notranji potek pa je šel skoraj neopaženo mimo njih.« Rahten dodaja, da je prav v tem času mogoče videti tudi začetke slovenskega narodnega prebujanja z žariščem v Zoisovem salonu in pri tem opozarja na ugotovitev zgodovinarskega kolega Petra Vodopivca, da je bil kongres Svete alianse poleg potresa leta 1895 za Ljubljano vsekakor največji dogodek 19. stoletja. V sklepni misli se tudi strinja s Šenkom, da je bila mala kranjska prestolnica, za katero so dotlej slišali le redki, med kongresom dobre štiri mesece središče svetovne politike.


17.09.2020

Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89

Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020


21.09.2020

Potential states

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.09.2020

Potential States

Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej


14.09.2020

Juš Škraban: Ribja hoja

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


14.09.2020

Pascal Bruckner: Ledeni teden

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Barbara Zupan.


14.09.2020

Ljubomir M. Marić: Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.


14.09.2020

Mart Lenardič: Boj v požiralniku

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


11.09.2020

Oče Romuald: Škofjeloški pasijon

Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci


11.09.2020

Pravljični muzikal Turandot

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.09.2020

Mulan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.09.2020

Ostržek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.09.2020

MGL: Studio - José Cabeza: Trije milijoni minut

V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani


09.09.2020

Maša v h-molu Johanna Sebastiana Bacha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.09.2020

Vladislav Vančura: Muhasto poletje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


07.09.2020

Gašper Križnik: Sveti Coprijan

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Ivan Lotrič.


07.09.2020

Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


07.09.2020

Aleš Jelenko: Zgodbe iz podtalja

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


05.09.2020

Wajdi Mouawad: Požigi

Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan


04.09.2020

Roy Andersson: O neskončnosti

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.09.2020

Tenet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 66 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov