Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Lev Detela
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2021
Leta 1987 v Celovcu rojeni Stefan Feinig piše poezijo in prozo v slovenskem in nemškem jeziku. Prvič se je v javnosti pojavil leta 2015 z zbirko kratkih zgodb v nemščini, naslednje leto ji je sledil še nemški kriminalni roman Das wilde Schaf – Divja ovca.
V slovensko-nemški zbirki kratkih fragmentarnih zapisov iz leta 2019 z naslovom Rob krožnika in obzorje se Feinig na zanimiv način sprašuje, kako oseba, ki se duševno utaplja v enolični dejavnosti, še lahko ostane človek. Njegov „glavni junak“ namreč v hotelu Raj dan za dnem pomiva posodo in skuša kljub enoličnemu delu ohraniti osebno integriteto in notranjo svobodo. V primerjavi z njim je Feinigov novi protagonist v knjigi z lapidarnim naslovom 374 samo še številka, saj je izvržen iz delovnega procesa. Na uradu za zaposlitev išče novo delo.
Stefan Feinig ve, o čem piše, usodo brezposelnosti je izkusil na lastni koži. Po maturi na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu je študiral anglistiko, amerikanistiko in publicistiko in se na različne načine prebijal skozi življenje. Med študijem je delal kot svobodni sodelavec pri radiu, bil je asistent filmske produkcije, prevajalec, novinar, znanstveni lektor, kuhinjski pomočnik, izdelovalec polprevodnikov in detektiv za izgubljene živali na Dunaju. Marca 2020, na začetku pandemije koronavirusa, je službo izgubil. Ve, kaj pomeni biti zaposlen in kaj pomeni biti nezaposlen. v tem posebnem literarnem delu pripoveduje o usodi številnih brezposelnih: „Potegnem številko iz avtomata in čakam, da se prikaže na ekranu, ki me napoti k nekim vratom,“ piše.
Koroški pisatelj, ki živi na Dunaju, je delo v podnaslovu označil kot „poem“. Besedilo je napisano v obliki nekakšne komorne igre s številnimi dialogi in notranjimi monologi z meditativnimi ugotovitvami, ki govorijo o človekovi ranljivosti, razočaranjih in željah, ki pa se le redko izpolnijo.
374 je ostra kritika neoliberalnega družbenega sistema, ki brezposelnega človeka omejuje na golo številko. V obdobju pandemije koronavirusa, ki je povzročila veliko brezposelnost, je knjiga še posebno aktualna. Na stodvajsetih straneh so nanizana tematsko povezana besedila, ki pa nikoli ne presežejo ene strani. Avtor s ponotranjeno vztrajnostjo obkroža eno in isto temo, čakanje brezposelnega s številko 374 pred zaprtimi vrati. Vsako besedilo, ki bi ga lahko imenovali sporočilo v literarizirani obliki, se vedno in dosledno zaključi s številko 374. Je kot pika na i, ki ustvari posebno notranjo melodijo.
Pripoved o človeku, ki v uradu za delo čaka in upa, da bo imel srečo, se stopnjuje v dramatične razsežnosti. Ubogi literarni lik se bojuje sam s sabo, obtožuje sebe in družbo in obupuje. Avtor je v protagonistovo psiho posvetil na različne načine. Pronicljivo niza besedo za besedo, stavek za stavkom in plete literarno tkivo o mučnem čakanju.
Feinigov protagonist oziroma figura s številko 374 se zaplete v raztrgan razgovor s sosedom s številko 375, obremenjenem z enako usodo. Nobeden od njiju ni junak, toda številka 375 je kot alkoholik še večja zguba brez prave perspektive. Je negacija zgodbe o uspehu.
Z ozirom na subverzivno temo je Stefan Feinig svoj literarni projekt prepletel s številnimi vulgarizmi in tako potenciral stisko čakajočih pred zaprtimi vrati. „Kako ti je ime?“ vpraša alkoholik glavno osebo dogajanja, vendar ne dobi pravega odgovora. „Nimam imena,« odgovori. »Le neka zasrana številka sem!“ Kljub temu bi ta nesrečna številka rada doživela nekaj človeško lepega. Solidarnost in bližino sočloveka. „Popolno človečnost morda?“ se vpraša. In lapidarno zaključi: „Morda pa tudi manj. In v teh časih bi to bilo že neskončno veliko.“ Glavni protagonist ostane dosleden. Feinigovo besedilo se zaključi v trenutku, ko številka 374 solidarnostno položi roko na ramo številke 375.
Nenehno ponavljanje istih in podobnih besed in besednih sklopov ustvarja poseben ritem in preliva posamezna besedila v premišljeno oblikovano enoto. Delo deluje kot groteskna kritika nekega nedonošenega stanja. Pisatelj ga prikaže kot ogromen kup govna. Pri tem ima tudi ta Feinigova knjiga, tako kot že njegove prejšnje, zanimive posebnosti. V pogovoru z Vincencem Gotthardtom, objavljenem 14. februarja v celovškem tedniku Nedelja, je avtor med drugim izjavil: Od vsega začetka sem si vsako knjige zamislil kot celoten umetniški projekt … Že pri pisanju besedila imam v glavi ideje za grafiko in predvsem za naslovnico. Ni čudno, da je tudi novo knjigo zasnoval večsmerno. V povezavi s Stephko Klaura, ki je besedilo dopolnila s črno-belimi signalnimi risbami, je ob robu glavnega besedila dodal še z roko napisane dopolnilne pripombe. S tem je knjiga dobila posebno vizualno formalno podobo.
Feinigovo literarno delo 374 je po obliki in tudi vsebini nekaj posebnega. V literarni izpovedi, ki je hkrati bivanjska meditacija, avtor ponuja pogled v trde življenjske razmere ljudi, ki so obtičali na robu. Besedilo, ki sega globoko v rane sodobne brezposelnosti, je ostra obtožba družbene realnosti, ki ljudi pretvarja v številke.
Avtor recenzije: Lev Detela
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2021
Leta 1987 v Celovcu rojeni Stefan Feinig piše poezijo in prozo v slovenskem in nemškem jeziku. Prvič se je v javnosti pojavil leta 2015 z zbirko kratkih zgodb v nemščini, naslednje leto ji je sledil še nemški kriminalni roman Das wilde Schaf – Divja ovca.
V slovensko-nemški zbirki kratkih fragmentarnih zapisov iz leta 2019 z naslovom Rob krožnika in obzorje se Feinig na zanimiv način sprašuje, kako oseba, ki se duševno utaplja v enolični dejavnosti, še lahko ostane človek. Njegov „glavni junak“ namreč v hotelu Raj dan za dnem pomiva posodo in skuša kljub enoličnemu delu ohraniti osebno integriteto in notranjo svobodo. V primerjavi z njim je Feinigov novi protagonist v knjigi z lapidarnim naslovom 374 samo še številka, saj je izvržen iz delovnega procesa. Na uradu za zaposlitev išče novo delo.
Stefan Feinig ve, o čem piše, usodo brezposelnosti je izkusil na lastni koži. Po maturi na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu je študiral anglistiko, amerikanistiko in publicistiko in se na različne načine prebijal skozi življenje. Med študijem je delal kot svobodni sodelavec pri radiu, bil je asistent filmske produkcije, prevajalec, novinar, znanstveni lektor, kuhinjski pomočnik, izdelovalec polprevodnikov in detektiv za izgubljene živali na Dunaju. Marca 2020, na začetku pandemije koronavirusa, je službo izgubil. Ve, kaj pomeni biti zaposlen in kaj pomeni biti nezaposlen. v tem posebnem literarnem delu pripoveduje o usodi številnih brezposelnih: „Potegnem številko iz avtomata in čakam, da se prikaže na ekranu, ki me napoti k nekim vratom,“ piše.
Koroški pisatelj, ki živi na Dunaju, je delo v podnaslovu označil kot „poem“. Besedilo je napisano v obliki nekakšne komorne igre s številnimi dialogi in notranjimi monologi z meditativnimi ugotovitvami, ki govorijo o človekovi ranljivosti, razočaranjih in željah, ki pa se le redko izpolnijo.
374 je ostra kritika neoliberalnega družbenega sistema, ki brezposelnega človeka omejuje na golo številko. V obdobju pandemije koronavirusa, ki je povzročila veliko brezposelnost, je knjiga še posebno aktualna. Na stodvajsetih straneh so nanizana tematsko povezana besedila, ki pa nikoli ne presežejo ene strani. Avtor s ponotranjeno vztrajnostjo obkroža eno in isto temo, čakanje brezposelnega s številko 374 pred zaprtimi vrati. Vsako besedilo, ki bi ga lahko imenovali sporočilo v literarizirani obliki, se vedno in dosledno zaključi s številko 374. Je kot pika na i, ki ustvari posebno notranjo melodijo.
Pripoved o človeku, ki v uradu za delo čaka in upa, da bo imel srečo, se stopnjuje v dramatične razsežnosti. Ubogi literarni lik se bojuje sam s sabo, obtožuje sebe in družbo in obupuje. Avtor je v protagonistovo psiho posvetil na različne načine. Pronicljivo niza besedo za besedo, stavek za stavkom in plete literarno tkivo o mučnem čakanju.
Feinigov protagonist oziroma figura s številko 374 se zaplete v raztrgan razgovor s sosedom s številko 375, obremenjenem z enako usodo. Nobeden od njiju ni junak, toda številka 375 je kot alkoholik še večja zguba brez prave perspektive. Je negacija zgodbe o uspehu.
Z ozirom na subverzivno temo je Stefan Feinig svoj literarni projekt prepletel s številnimi vulgarizmi in tako potenciral stisko čakajočih pred zaprtimi vrati. „Kako ti je ime?“ vpraša alkoholik glavno osebo dogajanja, vendar ne dobi pravega odgovora. „Nimam imena,« odgovori. »Le neka zasrana številka sem!“ Kljub temu bi ta nesrečna številka rada doživela nekaj človeško lepega. Solidarnost in bližino sočloveka. „Popolno človečnost morda?“ se vpraša. In lapidarno zaključi: „Morda pa tudi manj. In v teh časih bi to bilo že neskončno veliko.“ Glavni protagonist ostane dosleden. Feinigovo besedilo se zaključi v trenutku, ko številka 374 solidarnostno položi roko na ramo številke 375.
Nenehno ponavljanje istih in podobnih besed in besednih sklopov ustvarja poseben ritem in preliva posamezna besedila v premišljeno oblikovano enoto. Delo deluje kot groteskna kritika nekega nedonošenega stanja. Pisatelj ga prikaže kot ogromen kup govna. Pri tem ima tudi ta Feinigova knjiga, tako kot že njegove prejšnje, zanimive posebnosti. V pogovoru z Vincencem Gotthardtom, objavljenem 14. februarja v celovškem tedniku Nedelja, je avtor med drugim izjavil: Od vsega začetka sem si vsako knjige zamislil kot celoten umetniški projekt … Že pri pisanju besedila imam v glavi ideje za grafiko in predvsem za naslovnico. Ni čudno, da je tudi novo knjigo zasnoval večsmerno. V povezavi s Stephko Klaura, ki je besedilo dopolnila s črno-belimi signalnimi risbami, je ob robu glavnega besedila dodal še z roko napisane dopolnilne pripombe. S tem je knjiga dobila posebno vizualno formalno podobo.
Feinigovo literarno delo 374 je po obliki in tudi vsebini nekaj posebnega. V literarni izpovedi, ki je hkrati bivanjska meditacija, avtor ponuja pogled v trde življenjske razmere ljudi, ki so obtičali na robu. Besedilo, ki sega globoko v rane sodobne brezposelnosti, je ostra obtožba družbene realnosti, ki ljudi pretvarja v številke.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov