Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Carlos Pascual: Nezakonita melanholija

17.05.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Prevedla Mojca Medvedšek; Ljubljana : LUD Šerpa, 2020

V Sloveniji živeči mehiški pisatelj Carlos Pascual je pred nekaj leti v slovenskih revijah začel objavljati kronike, nekakšen latinskoameriški hibrid med literaturo in novinarstvom. Do tedaj so bile to zanj samo resnične zgodbe, s pripovedovanjem katerih je v Mehiki zabaval prijatelje. V Sloveniji so njegove dogodivščine hitro zvenele pretirano, skoraj izmišljeno, prenesene na papir celo magičnorealistično. Popolna fikcija skratka.

V klasično obliko kronike, ki zahteva časovno zaporedje dogodkov, Pascual vnaša nered, skorajda kaos, saj jih razvija po spominu, po posameznih prizorih in dialogih, ki si ne sledijo niti pričakovano niti logično. S temi nenehnimi ‘presenečenji’ vzdržuje pozornost bralca, katerega v zgodbo zanesljivo pritegne s posrečenimi otvoritvami, ki na prvi pogled prav štrlijo iz pripovedi. V knjigi Nezakonita melanholija je nepozaben začetek prve zgodbe Nesmrten, ki v eni sami dolgi povedi povzema splošno občutje celotne zbirke:

“Bil sem tako rekoč nesmrten, vse do tistega poznega oblačnega popoldneva leta 1981, ko sta dva moška pritekla po bregu vzpetine v narodnem parku Ajusco na skrajnem jugu Ciudada de Mexica in pri tem v rokah vihtela orožje, ki se je s kovinskimi pobliski svetlikalo med temnimi debli in porumenelimi suhimi jasami z visoko travo – jaz, ki sem sedel na votlem hrastovem deblu in skušal vzpostaviti dialog z drugo živalsko vrsto, kuščarjem, ki me je brezbrižno opazoval, in onadva, ki sta rušila ureditev sveta in se na ves glas drla proti meni: “Ne premikaj se, ti kurac, ostani točno tam, kjer si!”

Gradivo, ki ga Pascual uporablja za kronike v Nezakoniti melanholiji, je podobno surovi preji, iz katere se šele po pisateljevem natančnem tkanju in bralčevem potrpežljivem razbiranju porajajočega se vzorca sestavi smiselna celota. Eno branje zato ne zadostuje ali, bolje rečeno, ne prinese pravega zadoščenja. Pričujoče zgodbe so slovenskemu bralcu namreč tuje in neverjetne že brez zapletenega nereda zapisovanja – ves čas se gibljejo po robu verjetnega, nihajo med nasiljem in nežnostjo, izdajo in tovarištvom, strahom in pogumom – predvsem pa kar pokajo od polnokrvne življenjske sile. Tako drugačno je to srednjeameriško življenje od lagodnega, v vato zavitega slovenskega – tako nepredvidljivo in preteče v deželi z nemogočim pravnim sistemom, kjer te lahko obtožijo in zaprejo za prazen nič, kjer izsiljevanje, ustrahovanje in umori potekajo nemoteno, kjer pošteni ljudje zaradi tiranskih voditeljev postajajo nevarni oporečniki in kjer svoboda izražanja še zdaleč ni samoumevna.

Pa vendar so Mehičani vajeni živeti tako; to je njihova vsakdanjost, njihova normala – da je izkrivljena, se mladeniču iz prve zgodbe posveti šele, ko surovo in na vsem lepem skoraj izgubi življenje. Zgodba bi prav lahko nosila tudi naslov Izguba nedolžnosti, saj je prvo zavedanje lastne smrtnosti natanko to; veliko večje je od klasične seksualne izgube, v povezavi s katero to zvezo običajno uporabljamo. S tem spoznanjem v bistvu dozoriš in nikoli več nisi mlad na tisti brezbrižni način kaj-mi-pa-morejo, vedno si malo v strahu in malo na preži, čeprav na zunaj nisi nič drugačen. Oklesti te, ne uspe pa zlomiti ljubezni do življenja in vere v prijateljstvo. In tukaj je srž razburkanih in napetih Pascualovih kronik, ki kar brbotajo od dogajanja. Bralcu pustijo topel občutek, saj so ljudje v njih kljub vsakodnevnim nevarnostim, tveganjem in krutim spoznanjem boljši, bolj kolegialni in med seboj povezani, pa tudi bolj iskreni in srečni kot v tako imenovanih “varnih” deželah, med katere sodi tudi Slovenija.

Prav kolegialnost in prijateljstvo sta nekakšna rdeča nit Nezakonite melanholije. V kroniki Knjiga z modrimi platnicami pripovedovalec po srečnem naključju najde Mannovega Doktorja Faustusa, prijateljevo ljubo knjigo, ki jo je imel ta že leta za izgubljeno, in mu jo ceremonialno izroči. V Uredniku na begu urednik v reviji za umetnost in literaturo (ki jo je Pascual ustanovil skupaj s prijateljem) napiše poslovilno pismo zverinsko umorjenemu znancu in je krivično osumljen za njegovo smrt. Prijatelja v drugem mestu takoj skrijeta urednika, čeprav s tem tudi sama tvegata. Spet je na delu solidarnost, ko odvetnik, na katerega se obrne po pomoč, v pismu umorjenemu prepozna iskreno prijateljsko predanost in se pokesa, da ni bil česa takega zmožen sam napisati umrlemu starejšemu bratu. Na začetku kronike Adriánov let Pascualov prijatelj popolnega tujca, kateremu sledi po frankfurtskem letališču, prepriča, da je klobuk, ki ga nosi, Pascualov in mu ga torej mora vrniti. Čeprav ta isti Adrian pozneje poleti z enajstega nadstropja in pristane na pločniku, sta vendar ta dogodek in skupna nočna vožnja na kolesu po opustelem mestnem jedru tista, ki se vtisneta v spomin in preženeta grenkobo.

Pisatelj v kronike v povezavi s prostorom in časom smiselno vpleta znamenite osebnosti, na primer režiserja Luisa Buñuela (mimogrede, Buñuelova avtobiografija lahko pripomore k pridobitvi desetletnega ameriškega vizuma) in slikarja Salvadorja Dalíja, pa Cortésa y Moctezuma, pisatelja Alberta Camusa in Davida Herberta Lawrenca z ženo Friedo in druge. Ne manjka pa tudi sistemskih in političnih ugank. V najbolj neverjetni in najbolj osvobajajoči naslovni kroniki se mora Pascual soočiti z dejstvom, da so bili štirje njegovi dragi prijatelji v resnici člani domoljubne fronte Manuela Rodrigueza, zloglasni uporniki proti režimu Augusta Pinocheta v Čilu.

Ob branju Nezakonite melanholije se zaveš, da je spontanost tisto, kar nam kot narodu najbolj manjka. Ob Pascualovih besedah, da se ne namerava vrniti v Mehiko, ker je doživel dovolj, a ne zato ker bi vznemirljivo življenje iskal, ampak ker mu je prišlo samo naproti, medtem ko je poskušal spodobno živeti, sem se spomnila na tisto dobro misel Johna Lennona, da je življenje tisto, kar se zgodi, medtem ko si zaposlen z drugimi načrti. To je tisto, kar šteje. Iz takšne preje se tkejo kronike.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Carlos Pascual: Nezakonita melanholija

17.05.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Prevedla Mojca Medvedšek; Ljubljana : LUD Šerpa, 2020

V Sloveniji živeči mehiški pisatelj Carlos Pascual je pred nekaj leti v slovenskih revijah začel objavljati kronike, nekakšen latinskoameriški hibrid med literaturo in novinarstvom. Do tedaj so bile to zanj samo resnične zgodbe, s pripovedovanjem katerih je v Mehiki zabaval prijatelje. V Sloveniji so njegove dogodivščine hitro zvenele pretirano, skoraj izmišljeno, prenesene na papir celo magičnorealistično. Popolna fikcija skratka.

V klasično obliko kronike, ki zahteva časovno zaporedje dogodkov, Pascual vnaša nered, skorajda kaos, saj jih razvija po spominu, po posameznih prizorih in dialogih, ki si ne sledijo niti pričakovano niti logično. S temi nenehnimi ‘presenečenji’ vzdržuje pozornost bralca, katerega v zgodbo zanesljivo pritegne s posrečenimi otvoritvami, ki na prvi pogled prav štrlijo iz pripovedi. V knjigi Nezakonita melanholija je nepozaben začetek prve zgodbe Nesmrten, ki v eni sami dolgi povedi povzema splošno občutje celotne zbirke:

“Bil sem tako rekoč nesmrten, vse do tistega poznega oblačnega popoldneva leta 1981, ko sta dva moška pritekla po bregu vzpetine v narodnem parku Ajusco na skrajnem jugu Ciudada de Mexica in pri tem v rokah vihtela orožje, ki se je s kovinskimi pobliski svetlikalo med temnimi debli in porumenelimi suhimi jasami z visoko travo – jaz, ki sem sedel na votlem hrastovem deblu in skušal vzpostaviti dialog z drugo živalsko vrsto, kuščarjem, ki me je brezbrižno opazoval, in onadva, ki sta rušila ureditev sveta in se na ves glas drla proti meni: “Ne premikaj se, ti kurac, ostani točno tam, kjer si!”

Gradivo, ki ga Pascual uporablja za kronike v Nezakoniti melanholiji, je podobno surovi preji, iz katere se šele po pisateljevem natančnem tkanju in bralčevem potrpežljivem razbiranju porajajočega se vzorca sestavi smiselna celota. Eno branje zato ne zadostuje ali, bolje rečeno, ne prinese pravega zadoščenja. Pričujoče zgodbe so slovenskemu bralcu namreč tuje in neverjetne že brez zapletenega nereda zapisovanja – ves čas se gibljejo po robu verjetnega, nihajo med nasiljem in nežnostjo, izdajo in tovarištvom, strahom in pogumom – predvsem pa kar pokajo od polnokrvne življenjske sile. Tako drugačno je to srednjeameriško življenje od lagodnega, v vato zavitega slovenskega – tako nepredvidljivo in preteče v deželi z nemogočim pravnim sistemom, kjer te lahko obtožijo in zaprejo za prazen nič, kjer izsiljevanje, ustrahovanje in umori potekajo nemoteno, kjer pošteni ljudje zaradi tiranskih voditeljev postajajo nevarni oporečniki in kjer svoboda izražanja še zdaleč ni samoumevna.

Pa vendar so Mehičani vajeni živeti tako; to je njihova vsakdanjost, njihova normala – da je izkrivljena, se mladeniču iz prve zgodbe posveti šele, ko surovo in na vsem lepem skoraj izgubi življenje. Zgodba bi prav lahko nosila tudi naslov Izguba nedolžnosti, saj je prvo zavedanje lastne smrtnosti natanko to; veliko večje je od klasične seksualne izgube, v povezavi s katero to zvezo običajno uporabljamo. S tem spoznanjem v bistvu dozoriš in nikoli več nisi mlad na tisti brezbrižni način kaj-mi-pa-morejo, vedno si malo v strahu in malo na preži, čeprav na zunaj nisi nič drugačen. Oklesti te, ne uspe pa zlomiti ljubezni do življenja in vere v prijateljstvo. In tukaj je srž razburkanih in napetih Pascualovih kronik, ki kar brbotajo od dogajanja. Bralcu pustijo topel občutek, saj so ljudje v njih kljub vsakodnevnim nevarnostim, tveganjem in krutim spoznanjem boljši, bolj kolegialni in med seboj povezani, pa tudi bolj iskreni in srečni kot v tako imenovanih “varnih” deželah, med katere sodi tudi Slovenija.

Prav kolegialnost in prijateljstvo sta nekakšna rdeča nit Nezakonite melanholije. V kroniki Knjiga z modrimi platnicami pripovedovalec po srečnem naključju najde Mannovega Doktorja Faustusa, prijateljevo ljubo knjigo, ki jo je imel ta že leta za izgubljeno, in mu jo ceremonialno izroči. V Uredniku na begu urednik v reviji za umetnost in literaturo (ki jo je Pascual ustanovil skupaj s prijateljem) napiše poslovilno pismo zverinsko umorjenemu znancu in je krivično osumljen za njegovo smrt. Prijatelja v drugem mestu takoj skrijeta urednika, čeprav s tem tudi sama tvegata. Spet je na delu solidarnost, ko odvetnik, na katerega se obrne po pomoč, v pismu umorjenemu prepozna iskreno prijateljsko predanost in se pokesa, da ni bil česa takega zmožen sam napisati umrlemu starejšemu bratu. Na začetku kronike Adriánov let Pascualov prijatelj popolnega tujca, kateremu sledi po frankfurtskem letališču, prepriča, da je klobuk, ki ga nosi, Pascualov in mu ga torej mora vrniti. Čeprav ta isti Adrian pozneje poleti z enajstega nadstropja in pristane na pločniku, sta vendar ta dogodek in skupna nočna vožnja na kolesu po opustelem mestnem jedru tista, ki se vtisneta v spomin in preženeta grenkobo.

Pisatelj v kronike v povezavi s prostorom in časom smiselno vpleta znamenite osebnosti, na primer režiserja Luisa Buñuela (mimogrede, Buñuelova avtobiografija lahko pripomore k pridobitvi desetletnega ameriškega vizuma) in slikarja Salvadorja Dalíja, pa Cortésa y Moctezuma, pisatelja Alberta Camusa in Davida Herberta Lawrenca z ženo Friedo in druge. Ne manjka pa tudi sistemskih in političnih ugank. V najbolj neverjetni in najbolj osvobajajoči naslovni kroniki se mora Pascual soočiti z dejstvom, da so bili štirje njegovi dragi prijatelji v resnici člani domoljubne fronte Manuela Rodrigueza, zloglasni uporniki proti režimu Augusta Pinocheta v Čilu.

Ob branju Nezakonite melanholije se zaveš, da je spontanost tisto, kar nam kot narodu najbolj manjka. Ob Pascualovih besedah, da se ne namerava vrniti v Mehiko, ker je doživel dovolj, a ne zato ker bi vznemirljivo življenje iskal, ampak ker mu je prišlo samo naproti, medtem ko je poskušal spodobno živeti, sem se spomnila na tisto dobro misel Johna Lennona, da je življenje tisto, kar se zgodi, medtem ko si zaposlen z drugimi načrti. To je tisto, kar šteje. Iz takšne preje se tkejo kronike.


03.08.2020

Blaž Lukan: Turški lok

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Aleksander Golja.


03.08.2020

Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Lidija Hartman.


03.08.2020

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


31.07.2020

Sci-fi in ženske

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.07.2020

Proxima

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.07.2020

Dušan Mitana: Pasji dnevi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


27.07.2020

Denise Levertov: Novi in izbrani eseji

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ivan Lotrič


27.07.2020

Ana Schnabl: Mojstrovina

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Jasna Rodošek


27.07.2020

Ervin Fritz: Savinjčanke

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere:Bernard Stramič.


20.07.2020

Martina Kafol in Ace Mermolja: Narodni dom - Trst 1904-1920

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


20.07.2020

Aleš Šteger: Pričevanje

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


20.07.2020

Margaret Atwood: Testamenti

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.


17.07.2020

Film pod zvezdami

Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.


17.07.2020

TEKMOVALNI FILMI NA 16. GROSSMANNOVEM FESTIVALU FANTASTIČNEGA FILMA IN VINA

Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.


17.07.2020

Mali princ Fahim

V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.


17.07.2020

ŠIVI

Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.


13.07.2020

Andrei Makine: Otočje drugačnega življenja

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


13.07.2020

Adeline Dieudonné: Resnično življenje

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Višnja Fičor.


13.07.2020

Marko Radmilovič: Kolesar

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Jure Franko.


06.07.2020

Sergej Curanović: Plavalec

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


Stran 68 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov