Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Slovenska matica, 2020
Drzno, skoraj predrzno se je lotiti popisovanja dejanj iz življenja znanih osebnosti, še posebej iz polpreteklosti, katerih neposredni potomci so še živi – če ne bi šlo za umetniško preobleko. Toliko bolj je kočljivo, če gre za občutljivo razčlenjevanje odzivanj koga z duševno boleznijo, kar je na splošno še vedno bolj ali manj nedotakljiva tema, česar pa v romanu Črna maska ni zaznati.
Dušan Merc se je namreč v svojem novem delu lotil popisovanja drobcev iz življenja skladatelja Marija Kogoja skozi usta umetnikovega sotrpina Polikarpa Kalana, kar namiguje na kronista najbolj znanega Tavčarjevega romana, čeprav Merčev z njim sicer nima povezave; ta pronicljivi pripovedovalec se hkrati opravičuje, če je s svojim poročanjem nehote koga užalil. On naj bi bil še edini, ki je Marija Kogoja osebno poznal iz časa njunega zdravljenja. Pripoved se izmenjuje tudi z izjavami samega skladatelja, hkrati pa se izrisuje podoba njegove plemenite žene, ki zanj ni žrtvovala le svojih družinskih pričakovanj, ampak tudi svoj slikarski dar.
Za boljše razumevanje Merčevega kar obsežnega romana je dobro poznati Kogojevo monumentalno opero Črne maske, vsebinsko zasnovano na podlagi drame ruskega književnika Leonida Nikolajeviča Andrejeva z enakim naslovom. V njej igra nosilno vlogo don Lorenzo s soimenjakom bratom Lorenzem, v romanu pa variirata Marij in Julij Kogoj. Tako je tudi Angelski grad prispodoba psihiatrične bolnišnice, predvsem pa Turjaškega gradu z njegovo tragedijo iz leta 1943, ki naj bi jo spremljal skladatelj z doma svoje žene v bližnjem Gradežu.
Resničnost se tako ves čas izmenjava s fikcijo, pri čemer je v ospredju Kogojevo življenje v obdobju, ko je bil že bolan. Tega literarnega dela torej ni mogoče jemati kot biografski roman, saj bi zaman iskali različne postaje Kogojevega življenja, njegovega odmevnega kritiškega delovanja in zlasti umetniškega ustvarjanja. V romanu je v ospredju preplet skladateljevih omračenih epizod iz njegovega poznejšega življenja. Meja med resničnostjo in pisateljsko domišljijo je namerno zabrisana, saj se tudi skladateljevi svetovi nenehno izmenjujejo in mešajo. Pa vendar je mogoče naleteti na marsikak resničen podatek iz Kogojevega življenja. Pripoved se odvija med redkimi trenutki skladateljeve prisebnosti in njegovim omahovanjem v razpadanje miselnih procesov. Dušan Merc je v tem nenavadno inventiven, namreč v nizanju simbolnih povezav in metaforičnih domislekov. Ponekod se nagne v grotesknost, tu in tam v posmehljivost z blago kritiko psihiatričnih ustanov. Kogojevi zdrsi v temo zavesti se izmenjavajo med pogovori z ravnateljem psihiatrične bolnišnice Janezom Kanonijem. Kakorkoli, pripoved se ves čas razpira v fantastičnost, kar razodeva pisateljevo neverjetno vživetje v bolnikovo psiho in temeljitost slikanja, ki je sploh Merčeva značilnost. Ta plast romana je v svojih potankostih prav osupljiva, saj prikazuje skladateljeva občutja in neprisebnost na najrazličnejše načine, pri čemer pisatelj pripoved sopostavlja s prizori iz Kogojeve opere, sega pa tudi v njegovo otroštvo, povezano z bratom in moralno sporno materjo.
Prav tako Dušan Merc s pomočjo posameznih izjav umobolnega siplje neusmiljeno kritiko družbenih razmer in karikira značilnosti ljubljanske srenje. Še posebej so na udaru politične razmere po drugi svetovni vojni, pri čemer spet ne skopari z imeni in dejanji nekdanjih oblastnikov, ki jih tudi spretno demaskira.
Merčev novi roman je kompleksno delo, pisanje za zahtevne bralce. Kar zadeva pripoved samo, bi bilo lahko tudi za kakih sto strani krajše in ne bi ničesar izgubilo. Vendar tudi táko, kot je, torej na tristo in nekaj straneh, zaradi posebnosti natančnega popisovanja in z veliko podrobnosti ni utrudljivo branje, čeravno napon pripovedi proti zadnji tretjini nemara nekoliko uplahne.
Vsekakor pa Merčev roman Črna maska kaže na pisateljev pogum, da je zmogel suvereno in spoštljivo obravnavati pomembnega skladatelja in ga tudi s pomočjo fikcije odevati v zapletene in tragične okoliščine psihiatrične bolnišnice. Pri tem se je skušal kolikor mogoče ogibati problematičnemu razkrinkavanju vznemirljivih okoliščin ali pa jih je kvečjemu zgolj diskretno nakazal.
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Slovenska matica, 2020
Drzno, skoraj predrzno se je lotiti popisovanja dejanj iz življenja znanih osebnosti, še posebej iz polpreteklosti, katerih neposredni potomci so še živi – če ne bi šlo za umetniško preobleko. Toliko bolj je kočljivo, če gre za občutljivo razčlenjevanje odzivanj koga z duševno boleznijo, kar je na splošno še vedno bolj ali manj nedotakljiva tema, česar pa v romanu Črna maska ni zaznati.
Dušan Merc se je namreč v svojem novem delu lotil popisovanja drobcev iz življenja skladatelja Marija Kogoja skozi usta umetnikovega sotrpina Polikarpa Kalana, kar namiguje na kronista najbolj znanega Tavčarjevega romana, čeprav Merčev z njim sicer nima povezave; ta pronicljivi pripovedovalec se hkrati opravičuje, če je s svojim poročanjem nehote koga užalil. On naj bi bil še edini, ki je Marija Kogoja osebno poznal iz časa njunega zdravljenja. Pripoved se izmenjuje tudi z izjavami samega skladatelja, hkrati pa se izrisuje podoba njegove plemenite žene, ki zanj ni žrtvovala le svojih družinskih pričakovanj, ampak tudi svoj slikarski dar.
Za boljše razumevanje Merčevega kar obsežnega romana je dobro poznati Kogojevo monumentalno opero Črne maske, vsebinsko zasnovano na podlagi drame ruskega književnika Leonida Nikolajeviča Andrejeva z enakim naslovom. V njej igra nosilno vlogo don Lorenzo s soimenjakom bratom Lorenzem, v romanu pa variirata Marij in Julij Kogoj. Tako je tudi Angelski grad prispodoba psihiatrične bolnišnice, predvsem pa Turjaškega gradu z njegovo tragedijo iz leta 1943, ki naj bi jo spremljal skladatelj z doma svoje žene v bližnjem Gradežu.
Resničnost se tako ves čas izmenjava s fikcijo, pri čemer je v ospredju Kogojevo življenje v obdobju, ko je bil že bolan. Tega literarnega dela torej ni mogoče jemati kot biografski roman, saj bi zaman iskali različne postaje Kogojevega življenja, njegovega odmevnega kritiškega delovanja in zlasti umetniškega ustvarjanja. V romanu je v ospredju preplet skladateljevih omračenih epizod iz njegovega poznejšega življenja. Meja med resničnostjo in pisateljsko domišljijo je namerno zabrisana, saj se tudi skladateljevi svetovi nenehno izmenjujejo in mešajo. Pa vendar je mogoče naleteti na marsikak resničen podatek iz Kogojevega življenja. Pripoved se odvija med redkimi trenutki skladateljeve prisebnosti in njegovim omahovanjem v razpadanje miselnih procesov. Dušan Merc je v tem nenavadno inventiven, namreč v nizanju simbolnih povezav in metaforičnih domislekov. Ponekod se nagne v grotesknost, tu in tam v posmehljivost z blago kritiko psihiatričnih ustanov. Kogojevi zdrsi v temo zavesti se izmenjavajo med pogovori z ravnateljem psihiatrične bolnišnice Janezom Kanonijem. Kakorkoli, pripoved se ves čas razpira v fantastičnost, kar razodeva pisateljevo neverjetno vživetje v bolnikovo psiho in temeljitost slikanja, ki je sploh Merčeva značilnost. Ta plast romana je v svojih potankostih prav osupljiva, saj prikazuje skladateljeva občutja in neprisebnost na najrazličnejše načine, pri čemer pisatelj pripoved sopostavlja s prizori iz Kogojeve opere, sega pa tudi v njegovo otroštvo, povezano z bratom in moralno sporno materjo.
Prav tako Dušan Merc s pomočjo posameznih izjav umobolnega siplje neusmiljeno kritiko družbenih razmer in karikira značilnosti ljubljanske srenje. Še posebej so na udaru politične razmere po drugi svetovni vojni, pri čemer spet ne skopari z imeni in dejanji nekdanjih oblastnikov, ki jih tudi spretno demaskira.
Merčev novi roman je kompleksno delo, pisanje za zahtevne bralce. Kar zadeva pripoved samo, bi bilo lahko tudi za kakih sto strani krajše in ne bi ničesar izgubilo. Vendar tudi táko, kot je, torej na tristo in nekaj straneh, zaradi posebnosti natančnega popisovanja in z veliko podrobnosti ni utrudljivo branje, čeravno napon pripovedi proti zadnji tretjini nemara nekoliko uplahne.
Vsekakor pa Merčev roman Črna maska kaže na pisateljev pogum, da je zmogel suvereno in spoštljivo obravnavati pomembnega skladatelja in ga tudi s pomočjo fikcije odevati v zapletene in tragične okoliščine psihiatrične bolnišnice. Pri tem se je skušal kolikor mogoče ogibati problematičnemu razkrinkavanju vznemirljivih okoliščin ali pa jih je kvečjemu zgolj diskretno nakazal.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Neveljaven email naslov