Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Maribor : Kulturni center, 2021
Pesniška zbirka Marije Švajncer s samosvojim naslovom Samogotovost je, če jo primerjamo s prejšnjimi, predvsem ali celo povsem osebnoizpovedna. Pesničina stanja so v ospredju prav vsake izmed teh pesmi. Ta stanja se raztezajo od skrajne bolečine, celo groze, zaradi samega bivanja ter različnih dogodkov in doživljajev, do vpetosti v večno veselje, predvsem pa v radoživost, ki je njena osebna beseda. Radoživost, ki jo povzroča nuja po vztrajanju vsemu navkljub, ji nudi zatočišče in ji je podstat za vsakdanje soočanje z življenjem in tudi pesnjenjem. V pesmi Kanec radoživosti izpove: „Najbrž se mi hoče živeti, / pa čeprav z negotovostjo, / radovednostjo / in opikanimi dvomi, / ali mi je na voljo / še dovolj časa, / ki ga imenujejo dan.“
Pesmi v zbirki so prosto nanizane, saj jih ne ločijo posamezni deli ali sklopi. Vse se dogaja med skrajnostmi, v katerih in s katerimi pesnica zaznamuje svoj zdaj in svoj tukaj. Edina stalna pretnja je bolezen, ki je bolj grozava kot smrt, bolezen, ki preprečuje, da bi telo še delovalo in služilo ustvarjanju in izpovedovanju. V pesmi z naslovom Načeto telo nekako potarna: „Kos mesa v mesnici / ima svojo ceno, / sama bi bila rada / še več kot meso, / misel, beseda in stavek.“ A na drugi strani je stanje drugačno. To je stanje prepuščanja lepoti in skladnosti, kar izraža tudi konec pesmi z naslovom Ženska in pesem: „Poezija, ki zaustavlja čas, / poistoveti se z bivanjem / živo tukajšnjostjo / in roganjem smrti.“
V sodobnem slovenskem ženskem pesništvu so pesmi, kakršne ustvarja Marija Švajncer, redkost. Izstopajo po premišljeni skladnji, ki je zavezana trajanju in ne prisega na trenutnost, na vzgibe, na navdih. Te pesmi so v vrstice ujeto trajanje določenega bivanjskega postopka, za katerega si je treba vzeti dovolj časa, da zazveni kot glasba. Pesnica je v svojem izražanju gibčna, njena sposobnost razpeti se čez lastno besedišče je pravzaprav vzmet za še kam naprej. Ali pa vodi, kot pesnica zatrdi v pesmi z naslovom Pot navzgor: „Stori, / zdaj se mora zgoditi, / saj sploh ne veš, / ali boš imela še jutrišnji dan.“
V teh pesmih ni ničesar odveč. Pesnica se močno zaveda, da je sleherna pesem morda zadnja. Pesmi so zato samozadostne, so v sebi povsem zaključene celote in se ne spogledujejo s kakršnimi koli že eksperimentalnimi postopki.
V spremnem besedilu z naslovom O zgoščanju bolečine je najti lepoto in upanje. Avtorica Tonja Jelen je pesničina budna spremljevalka in zbirko umešča v njen celotni izpovedni opus. Izpostavlja pa temo, ki jo ima za precej zamolčano v slovenskem pesništvu. To je bolezen. Takole piše: „Podoba telesa je izražena z njegovimi različnimi deli, kot so kos mesa, tkivo, celice. Ti deli telesa so sovražnik subjektki in njenemu doživljanju, umu. Pri tem gre za razmerje med destrukcijo obolelega telesa in živim duhom, ki se oplaja z glasbo, z željo po druženju s sinovoma in vnukoma. Vse skupaj avtorica spretno potuji, tudi zanika, bele halje niso krive prav ničesar, zarez z orodjem je le njihova služba.“
Navedek iz spremne besede kar preveč poudarja le eno temo teh pesmi Marije Švajncer. Tista prava tema je namreč trma, vztrajanje v ustvarjanju. Pesmi v zbirki Samogotovost so odgovor na vse cincarije in sprenevedavosti, to pa je občudovanja vredna lega pesnice, ki ve, kako in za kaj.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Maribor : Kulturni center, 2021
Pesniška zbirka Marije Švajncer s samosvojim naslovom Samogotovost je, če jo primerjamo s prejšnjimi, predvsem ali celo povsem osebnoizpovedna. Pesničina stanja so v ospredju prav vsake izmed teh pesmi. Ta stanja se raztezajo od skrajne bolečine, celo groze, zaradi samega bivanja ter različnih dogodkov in doživljajev, do vpetosti v večno veselje, predvsem pa v radoživost, ki je njena osebna beseda. Radoživost, ki jo povzroča nuja po vztrajanju vsemu navkljub, ji nudi zatočišče in ji je podstat za vsakdanje soočanje z življenjem in tudi pesnjenjem. V pesmi Kanec radoživosti izpove: „Najbrž se mi hoče živeti, / pa čeprav z negotovostjo, / radovednostjo / in opikanimi dvomi, / ali mi je na voljo / še dovolj časa, / ki ga imenujejo dan.“
Pesmi v zbirki so prosto nanizane, saj jih ne ločijo posamezni deli ali sklopi. Vse se dogaja med skrajnostmi, v katerih in s katerimi pesnica zaznamuje svoj zdaj in svoj tukaj. Edina stalna pretnja je bolezen, ki je bolj grozava kot smrt, bolezen, ki preprečuje, da bi telo še delovalo in služilo ustvarjanju in izpovedovanju. V pesmi z naslovom Načeto telo nekako potarna: „Kos mesa v mesnici / ima svojo ceno, / sama bi bila rada / še več kot meso, / misel, beseda in stavek.“ A na drugi strani je stanje drugačno. To je stanje prepuščanja lepoti in skladnosti, kar izraža tudi konec pesmi z naslovom Ženska in pesem: „Poezija, ki zaustavlja čas, / poistoveti se z bivanjem / živo tukajšnjostjo / in roganjem smrti.“
V sodobnem slovenskem ženskem pesništvu so pesmi, kakršne ustvarja Marija Švajncer, redkost. Izstopajo po premišljeni skladnji, ki je zavezana trajanju in ne prisega na trenutnost, na vzgibe, na navdih. Te pesmi so v vrstice ujeto trajanje določenega bivanjskega postopka, za katerega si je treba vzeti dovolj časa, da zazveni kot glasba. Pesnica je v svojem izražanju gibčna, njena sposobnost razpeti se čez lastno besedišče je pravzaprav vzmet za še kam naprej. Ali pa vodi, kot pesnica zatrdi v pesmi z naslovom Pot navzgor: „Stori, / zdaj se mora zgoditi, / saj sploh ne veš, / ali boš imela še jutrišnji dan.“
V teh pesmih ni ničesar odveč. Pesnica se močno zaveda, da je sleherna pesem morda zadnja. Pesmi so zato samozadostne, so v sebi povsem zaključene celote in se ne spogledujejo s kakršnimi koli že eksperimentalnimi postopki.
V spremnem besedilu z naslovom O zgoščanju bolečine je najti lepoto in upanje. Avtorica Tonja Jelen je pesničina budna spremljevalka in zbirko umešča v njen celotni izpovedni opus. Izpostavlja pa temo, ki jo ima za precej zamolčano v slovenskem pesništvu. To je bolezen. Takole piše: „Podoba telesa je izražena z njegovimi različnimi deli, kot so kos mesa, tkivo, celice. Ti deli telesa so sovražnik subjektki in njenemu doživljanju, umu. Pri tem gre za razmerje med destrukcijo obolelega telesa in živim duhom, ki se oplaja z glasbo, z željo po druženju s sinovoma in vnukoma. Vse skupaj avtorica spretno potuji, tudi zanika, bele halje niso krive prav ničesar, zarez z orodjem je le njihova služba.“
Navedek iz spremne besede kar preveč poudarja le eno temo teh pesmi Marije Švajncer. Tista prava tema je namreč trma, vztrajanje v ustvarjanju. Pesmi v zbirki Samogotovost so odgovor na vse cincarije in sprenevedavosti, to pa je občudovanja vredna lega pesnice, ki ve, kako in za kaj.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Neveljaven email naslov