Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Anja Mugerli v svojem tretjem delu Čebelja družina ostaja zvesta nekaterim tematikam in motivom, ki jih poznamo že iz njenih prejšnjih knjig, in tako nas ne preseneča, da besedila v ospredje postavljajo intimne, zlasti družinske odnose, kakršne je raziskovala že v prvencu Zeleni fotelj. Posebej jo zanimajo trenja, negotovost, razhajanja, prikrivanja, tesnobe … v razmerjih, besedila pa tako naslavljajo zasebne in javne situacije in trenutke, v katerih se tovrstni poudarki razkrijejo; med njimi so smrt krušne matere, razpadanje ljubezenskega razmerja, prisilna hospitalizacija, pritisk nacistične oblasti, ljubezensko razočaranje, spontan splav …
Besedila ostajajo primarno zasidrana v ozkem, pretežno zasebnem družinskem prostoru, a se na obrobjih vendarle nevsiljivo zlivajo v javno sfero, ki pa jo v skoraj vseh primerih predstavlja ruralno okolje s svojimi šegami in navadami. Osebe tako spremljamo nekako na preseku njihovih intimnih razmerij in vpetosti v manjše vaške skupnosti, v katerih imajo še vedno pomembno vlogo tradicija, običaji in folklora. Četudi zgodbe večinoma niso časovno jasno določene, vzbujajo vtis, da se odvijajo v nekem preteklem času; vezi s sedanjostjo – ali prihodnostjo – so prešibke, da bi besedila delovala časovno-prostorsko sodobno. Notranje doživljanje literarnih oseb je pri tem sicer dovolj obče, da delujejo brezčasno in se je z njimi mogoče poistovetiti, prepoznamo lahko tudi odmeve nekaterih tradicij, šeg in navad v času in prostoru, ki se zdita blizu sedanjosti, toda družbeni kontekst je večinoma preveč osredotočen na folkloro, da bi bralstvo lahko dobilo bolj heterogeno podobo o zunanjih, družbenih dejavnikih, ki vplivajo na življenja literarnih oseb Čebelje družine.
Ob lajtmotivu starih običajev je pogost motiv tudi to, kar ustaljeno imenujemo »drugačnost« in njene posledice; zgodbe na eni strani prikazujejo izločenost iz širše družbene skupnosti, na drugi pa sram in nerazumljenost s strani bližnjih. Besedili Pust in Pirta tako tematizirata sprejemanje osebe z motnjo v duševnem razvoju, besedili Jezero in Pirta pa psihiatrično bolezen oziroma duševno stisko ter motiv »vaškega posebneža«. Izstopajoč, vseprežemajoč nenavaden interes, zaradi katere oseba obvelja za čudakinjo, pa obravnavata zgodbi Čebelja družina in Rdeči petelin.
Drugačnost oziroma čudaškost se v zbirki nenehno izrisuje med javnim prostorom ruralnih skupnosti in zasebnim družinskim okoljem. Skupnost osebe, ki jih razume kot drugačne ali čudaške, pretežno zasmehuje (Pust), izloča (Čebelja družina) ali vsaj spregleduje (Pirta), v zasebnih odnosih pa se pojavljata predvsem sram in nerazumevanje, kar je z idejnega vidika nekoliko pričakovana zastavitev. Obenem se zdi koncept drugačnosti le šibko premišljen, saj besedila pri obravnavi tega motiva ne ponujajo prav veliko. Slikajo tipske »drugačne«, »čudaške« osebe – psihiatrično bolnico, osebe z motnjami v duševnem razvoju, ljudi z nenavadnimi zanimanji, pri čemer se koncept drugačnosti ne preoblikuje. Zgodbam je podstavljen tipski koncept drugačnosti, ki ne predvideva »drugačnosti« znotraj normativa; liki so opisani na način, da ločnica med normativnim in nenormativnim ostaja ostra.
Največja odlika zbirke Anje Mugerli Čebelja družina je slogovna izbranost, avtorica jezik uspešno prilagaja temam, motivom in narativu. Besedila so spretno napisana v nekakšnem čezčasovnem, a prostorsko jasno zamejenem jeziku, saj si pogosto sposojajo besedišče, ki ustreza obredom in običajem upovedanega sveta.
Zbirka Čebelja družina nadaljuje avtoričino poetiko in razvija topose, ki jih iz njenih besedil že poznamo. Kratke zgodbe so prijetno berljive in prinašajo like, s katerimi se je mogoče poistovetiti, in situacije, v katere se ni težko vživeti, a se morda na trenutke bere preveč programsko. Kakor da si je avtorica vnaprej zastavila interesno področje – literarno preučevanje slovenske folklore – nato pa nekoliko manj pozornosti posvetila preostalim vsebinskim elementom, ki bi morda omogočili, da bi se v zbirki zgradila aktualnejša ali vsaj bolj heterogeno, celoviteje izrisana čas in prostor.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Anja Mugerli v svojem tretjem delu Čebelja družina ostaja zvesta nekaterim tematikam in motivom, ki jih poznamo že iz njenih prejšnjih knjig, in tako nas ne preseneča, da besedila v ospredje postavljajo intimne, zlasti družinske odnose, kakršne je raziskovala že v prvencu Zeleni fotelj. Posebej jo zanimajo trenja, negotovost, razhajanja, prikrivanja, tesnobe … v razmerjih, besedila pa tako naslavljajo zasebne in javne situacije in trenutke, v katerih se tovrstni poudarki razkrijejo; med njimi so smrt krušne matere, razpadanje ljubezenskega razmerja, prisilna hospitalizacija, pritisk nacistične oblasti, ljubezensko razočaranje, spontan splav …
Besedila ostajajo primarno zasidrana v ozkem, pretežno zasebnem družinskem prostoru, a se na obrobjih vendarle nevsiljivo zlivajo v javno sfero, ki pa jo v skoraj vseh primerih predstavlja ruralno okolje s svojimi šegami in navadami. Osebe tako spremljamo nekako na preseku njihovih intimnih razmerij in vpetosti v manjše vaške skupnosti, v katerih imajo še vedno pomembno vlogo tradicija, običaji in folklora. Četudi zgodbe večinoma niso časovno jasno določene, vzbujajo vtis, da se odvijajo v nekem preteklem času; vezi s sedanjostjo – ali prihodnostjo – so prešibke, da bi besedila delovala časovno-prostorsko sodobno. Notranje doživljanje literarnih oseb je pri tem sicer dovolj obče, da delujejo brezčasno in se je z njimi mogoče poistovetiti, prepoznamo lahko tudi odmeve nekaterih tradicij, šeg in navad v času in prostoru, ki se zdita blizu sedanjosti, toda družbeni kontekst je večinoma preveč osredotočen na folkloro, da bi bralstvo lahko dobilo bolj heterogeno podobo o zunanjih, družbenih dejavnikih, ki vplivajo na življenja literarnih oseb Čebelje družine.
Ob lajtmotivu starih običajev je pogost motiv tudi to, kar ustaljeno imenujemo »drugačnost« in njene posledice; zgodbe na eni strani prikazujejo izločenost iz širše družbene skupnosti, na drugi pa sram in nerazumljenost s strani bližnjih. Besedili Pust in Pirta tako tematizirata sprejemanje osebe z motnjo v duševnem razvoju, besedili Jezero in Pirta pa psihiatrično bolezen oziroma duševno stisko ter motiv »vaškega posebneža«. Izstopajoč, vseprežemajoč nenavaden interes, zaradi katere oseba obvelja za čudakinjo, pa obravnavata zgodbi Čebelja družina in Rdeči petelin.
Drugačnost oziroma čudaškost se v zbirki nenehno izrisuje med javnim prostorom ruralnih skupnosti in zasebnim družinskim okoljem. Skupnost osebe, ki jih razume kot drugačne ali čudaške, pretežno zasmehuje (Pust), izloča (Čebelja družina) ali vsaj spregleduje (Pirta), v zasebnih odnosih pa se pojavljata predvsem sram in nerazumevanje, kar je z idejnega vidika nekoliko pričakovana zastavitev. Obenem se zdi koncept drugačnosti le šibko premišljen, saj besedila pri obravnavi tega motiva ne ponujajo prav veliko. Slikajo tipske »drugačne«, »čudaške« osebe – psihiatrično bolnico, osebe z motnjami v duševnem razvoju, ljudi z nenavadnimi zanimanji, pri čemer se koncept drugačnosti ne preoblikuje. Zgodbam je podstavljen tipski koncept drugačnosti, ki ne predvideva »drugačnosti« znotraj normativa; liki so opisani na način, da ločnica med normativnim in nenormativnim ostaja ostra.
Največja odlika zbirke Anje Mugerli Čebelja družina je slogovna izbranost, avtorica jezik uspešno prilagaja temam, motivom in narativu. Besedila so spretno napisana v nekakšnem čezčasovnem, a prostorsko jasno zamejenem jeziku, saj si pogosto sposojajo besedišče, ki ustreza obredom in običajem upovedanega sveta.
Zbirka Čebelja družina nadaljuje avtoričino poetiko in razvija topose, ki jih iz njenih besedil že poznamo. Kratke zgodbe so prijetno berljive in prinašajo like, s katerimi se je mogoče poistovetiti, in situacije, v katere se ni težko vživeti, a se morda na trenutke bere preveč programsko. Kakor da si je avtorica vnaprej zastavila interesno področje – literarno preučevanje slovenske folklore – nato pa nekoliko manj pozornosti posvetila preostalim vsebinskim elementom, ki bi morda omogočili, da bi se v zbirki zgradila aktualnejša ali vsaj bolj heterogeno, celoviteje izrisana čas in prostor.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov