Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja
Ljubljana: Beletrina, 2020
Namembna uporaba eksotičnih okolij in z njimi povezanih bivanjskih utripov še ni iz mode. V iskanju literarnih potiskov se tak izziv kljub obrabi in zlorabi tudi ne more izrabiti. V romanu Ekstradeviško se Dušan Čater ni pognal daleč ne v smislu kraja dogajanja ne v pisateljski inovativnosti: neimenovan jadranski otok in umetno zmreženo zgodbarstvo, ki gladko namiguje na pisanje na akord. V dokaj popreproščenem in površnem jeziku, s pogosto mučno razvlečenostjo, z mnogokrat neživimi dialogi in s stereotipnimi karakterizacijami. Roman bi bilo mogoče skrajšati na polovico natisnjenega obsega. Morda bi s tem bolj prišla do izraza zanimiva pripovedna, fabulativna troplastnost, a bi, žal, kljub temu ostala prisiljena in puščala prazen prostor, v katerem bralec zaman išče istovetenje ali vsaj sodoživljanje.
Mladostnik iz Ljubljane (od kod drugod le?) se z materjo vrne na otok prednikov, na pogreb in k zapuščini starega očeta. Da so s tem povezane skrivnosti in da se bodo te skrivnostni srečno razpletle, je bralcu jasno vnaprej. Čeprav je mladi Maj neverjetno zrel in preudaren in tako rekoč vedno v pravem položaju ter je kljub stereotipnim družinskim in ljubezenskim ozadjem vezni lik besedila, je poglavitna fabulativna teža prihranjena njegovemu dedu Franetu Barbaroši. Fant namreč odkrije pokojnikov dnevnik in ga seveda prebere. Pisec je močan v slikanju otoka, jadranskega melosa in družbeno-zgodovinskih sprememb od konca druge svetovne vojne do danes ter posrečeno obdeluje nekatere otočane, vendar je dnevnik starega očeta predstava, ki nikakor ne podpira lika ljubezenskega razočaranca, pomorščaka in čudaškega povratnika. Z zapiski z njegove zadnje plovbe, ki je, mimogrede rečeno, opisana klišejsko in povsem nepoznavalsko, je pisec romana predstavil fabulativno srž, ki ji ni namenil ne vidika mogočega ne nikakršne slogovne iznajdljivosti. Kljub osrednjosti tujek: neizobražen, preprost pomorščak ob svoji ladijski službi v treh mescih in pol napiše pravi pravcati, privlačno berljivi roman. Prosim?!
Ampak takšna so pota, ki sledijo vse bolj pogrošno zahtevnemu okusu dandanašnjega bralca. K temu seveda sodi srečni konec, domala pravljičen, moralno neoporečen – vsaj za vrlega fanta iz Ljubljane. Vsekakor je treba priznati, da Čater dobro pozna in razume mladostnike – kar pač tudi pomeni, da je njegovo pisanje čtivo prav za generacijo, ki je prek digitalnih pomagal vse bolj skušana verjeti, da skrivnosti ni več in da so življenjske zgodbe kompaktne in enoznačne kot kak amaterski dokumentarec na youtubu.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja
Ljubljana: Beletrina, 2020
Namembna uporaba eksotičnih okolij in z njimi povezanih bivanjskih utripov še ni iz mode. V iskanju literarnih potiskov se tak izziv kljub obrabi in zlorabi tudi ne more izrabiti. V romanu Ekstradeviško se Dušan Čater ni pognal daleč ne v smislu kraja dogajanja ne v pisateljski inovativnosti: neimenovan jadranski otok in umetno zmreženo zgodbarstvo, ki gladko namiguje na pisanje na akord. V dokaj popreproščenem in površnem jeziku, s pogosto mučno razvlečenostjo, z mnogokrat neživimi dialogi in s stereotipnimi karakterizacijami. Roman bi bilo mogoče skrajšati na polovico natisnjenega obsega. Morda bi s tem bolj prišla do izraza zanimiva pripovedna, fabulativna troplastnost, a bi, žal, kljub temu ostala prisiljena in puščala prazen prostor, v katerem bralec zaman išče istovetenje ali vsaj sodoživljanje.
Mladostnik iz Ljubljane (od kod drugod le?) se z materjo vrne na otok prednikov, na pogreb in k zapuščini starega očeta. Da so s tem povezane skrivnosti in da se bodo te skrivnostni srečno razpletle, je bralcu jasno vnaprej. Čeprav je mladi Maj neverjetno zrel in preudaren in tako rekoč vedno v pravem položaju ter je kljub stereotipnim družinskim in ljubezenskim ozadjem vezni lik besedila, je poglavitna fabulativna teža prihranjena njegovemu dedu Franetu Barbaroši. Fant namreč odkrije pokojnikov dnevnik in ga seveda prebere. Pisec je močan v slikanju otoka, jadranskega melosa in družbeno-zgodovinskih sprememb od konca druge svetovne vojne do danes ter posrečeno obdeluje nekatere otočane, vendar je dnevnik starega očeta predstava, ki nikakor ne podpira lika ljubezenskega razočaranca, pomorščaka in čudaškega povratnika. Z zapiski z njegove zadnje plovbe, ki je, mimogrede rečeno, opisana klišejsko in povsem nepoznavalsko, je pisec romana predstavil fabulativno srž, ki ji ni namenil ne vidika mogočega ne nikakršne slogovne iznajdljivosti. Kljub osrednjosti tujek: neizobražen, preprost pomorščak ob svoji ladijski službi v treh mescih in pol napiše pravi pravcati, privlačno berljivi roman. Prosim?!
Ampak takšna so pota, ki sledijo vse bolj pogrošno zahtevnemu okusu dandanašnjega bralca. K temu seveda sodi srečni konec, domala pravljičen, moralno neoporečen – vsaj za vrlega fanta iz Ljubljane. Vsekakor je treba priznati, da Čater dobro pozna in razume mladostnike – kar pač tudi pomeni, da je njegovo pisanje čtivo prav za generacijo, ki je prek digitalnih pomagal vse bolj skušana verjeti, da skrivnosti ni več in da so življenjske zgodbe kompaktne in enoznačne kot kak amaterski dokumentarec na youtubu.
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
Neveljaven email naslov