Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere: Barbara Zupan
Ljubljana : Beletrina, 2020
Rdeča nit kratkoprozne zbirke Simone Škrabec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami je tesno povezana s prehajanjem med različnimi svetovi ter s premiki v zavesti pripovedovalke zgodb, ki ob premagovanju geografskih razdalj razmišlja o razmerjih med domom in tujino, preteklostjo, prihodnostjo in sedanjostjo, o bežnih vtisih in izkušnjah, ki za vedno spremenijo posameznikov pogled na svet. Zgodbe so zaradi podobne tematike povezane med seboj, po drugi strani pa lahko vsako beremo kot povsem samostojno celoto. »Kje se je zgodil ta prizor? Kjerkoli obstaja reka, most, nekaj hiš,« nas takole na hitro odpravi avtorica, ki bolj kot na napeto zgodbo stavi na izpovedovanje čustev, nizanje vtisov in beleženje misli. Kratke zgodbe, ki se pogosto končajo, še preden se sploh zares začnejo, spominjajo na nekakšne haikuje v prozi.
Po naslovu, ki se vsakič znova nežno prelije v prvo poved posamezne zgodbe, nas tu in tam pričaka idilično doživetje: pripovedovalka se denimo vrne iz gozda z rokami, obarvanimi od nabiranja borovnic. Spet drugič smo soočeni s krhkim svetom, polnim poljubnosti. »Potujem v vse te kraje, a nikoli ne pridem domov. Hitim na naslednje letalo,« se izpoveduje pripovedovalka, ki se občasno odpove napornemu lovljenju ravnotežja med domačo Ribnico in precej večjo Barcelono ter ugotavlja, da je svet poln paradoksnih naključij, da so razdalje in čas relativne, dom pa utvara, ki je ni mogoče doseči. Tenkočutnost, celo sentiment v zbirki tako hodita z roko v roki s hladno odtujenostjo in občutkom praznine.
Ob na prvi pogled nepomembnih drobnih dogodkih pripovedovalka tudi v nadaljevanju pogosto odpira vprašanja o iskanju identitete, jeziku ter o lastnih in tujih slabostih. Tudi ob tem ne gre brez cele palete najrazličnejših nasprotujočih si izkušenj, od intimne navezanosti do želje po svobodi, od odtujenosti do nadležnega občutka nadzorovanosti, od podrejanja do pripadnosti. Podobno ambivalenten je tudi odnos do jezika, ki v sebi skriva moč stvarjenja, po drugi strani pa se zdi, da je mizar, ki je v tišini stesal mizo, svoj dan preživel bolj koristno od družbe, ki se je ves ta čas pogovarjala.
Takole pod črto bi torej mogli reči, da je zbirka Simone Škrabec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami zaznamovana predvsem z nasprotujočimi si vtisi: z mešanico reda in kaotičnosti, jasnosti in konfuznosti, pronicljivosti in pretirane občutljivosti. Ob nenehnem nizanju posameznih drobnih uvidov in občutij ter odsotnosti zgodbe pa ves čas odseva tudi podobno razdrobljeno in prenasičeno podobo sveta, v katerem živimo.
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere: Barbara Zupan
Ljubljana : Beletrina, 2020
Rdeča nit kratkoprozne zbirke Simone Škrabec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami je tesno povezana s prehajanjem med različnimi svetovi ter s premiki v zavesti pripovedovalke zgodb, ki ob premagovanju geografskih razdalj razmišlja o razmerjih med domom in tujino, preteklostjo, prihodnostjo in sedanjostjo, o bežnih vtisih in izkušnjah, ki za vedno spremenijo posameznikov pogled na svet. Zgodbe so zaradi podobne tematike povezane med seboj, po drugi strani pa lahko vsako beremo kot povsem samostojno celoto. »Kje se je zgodil ta prizor? Kjerkoli obstaja reka, most, nekaj hiš,« nas takole na hitro odpravi avtorica, ki bolj kot na napeto zgodbo stavi na izpovedovanje čustev, nizanje vtisov in beleženje misli. Kratke zgodbe, ki se pogosto končajo, še preden se sploh zares začnejo, spominjajo na nekakšne haikuje v prozi.
Po naslovu, ki se vsakič znova nežno prelije v prvo poved posamezne zgodbe, nas tu in tam pričaka idilično doživetje: pripovedovalka se denimo vrne iz gozda z rokami, obarvanimi od nabiranja borovnic. Spet drugič smo soočeni s krhkim svetom, polnim poljubnosti. »Potujem v vse te kraje, a nikoli ne pridem domov. Hitim na naslednje letalo,« se izpoveduje pripovedovalka, ki se občasno odpove napornemu lovljenju ravnotežja med domačo Ribnico in precej večjo Barcelono ter ugotavlja, da je svet poln paradoksnih naključij, da so razdalje in čas relativne, dom pa utvara, ki je ni mogoče doseči. Tenkočutnost, celo sentiment v zbirki tako hodita z roko v roki s hladno odtujenostjo in občutkom praznine.
Ob na prvi pogled nepomembnih drobnih dogodkih pripovedovalka tudi v nadaljevanju pogosto odpira vprašanja o iskanju identitete, jeziku ter o lastnih in tujih slabostih. Tudi ob tem ne gre brez cele palete najrazličnejših nasprotujočih si izkušenj, od intimne navezanosti do želje po svobodi, od odtujenosti do nadležnega občutka nadzorovanosti, od podrejanja do pripadnosti. Podobno ambivalenten je tudi odnos do jezika, ki v sebi skriva moč stvarjenja, po drugi strani pa se zdi, da je mizar, ki je v tišini stesal mizo, svoj dan preživel bolj koristno od družbe, ki se je ves ta čas pogovarjala.
Takole pod črto bi torej mogli reči, da je zbirka Simone Škrabec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami zaznamovana predvsem z nasprotujočimi si vtisi: z mešanico reda in kaotičnosti, jasnosti in konfuznosti, pronicljivosti in pretirane občutljivosti. Ob nenehnem nizanju posameznih drobnih uvidov in občutij ter odsotnosti zgodbe pa ves čas odseva tudi podobno razdrobljeno in prenasičeno podobo sveta, v katerem živimo.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov