Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
V romanu Jaka in Vane Jani Virk na več kot 300 straneh opisuje dogodivščine dveh prijateljev, ki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja služita vojaški rok, preganjata dekleta in se spopadata z raznimi popotniškimi izzivi, med katerimi izstopa obisk Španije. Več kot očitno je, da se je pisatelj, ki se je v življenju med drugim preizkusil tudi kot trener smučanja, novinar, avtor dokumentarnih filmov, urednik literarnih revij in igranega programa na Televiziji Slovenija, pri pisanju zabaval, saj je pripoved tekoča in duhovita. Prav gotovo bi bila lahko dobra podlaga za filmski scenarij, saj si bralec lahko zelo natančno vizualizira dogajanje na različnih prizoriščih nekdanje Jugoslavije, od vojaške rutine v vojašnici v Bovcu in Kosovski Mitrovici do pijanskih odisejad po Evropi, na katerih se protagonista podita za dekleti, neuporabnimi starinami in bizarnimi slikami španskega slikarja Goye. Pri tem Virk domiselno in povsem neobremenjeno oplazi tudi tedanje geopolitično dogajanje v Evropi, ki se je delila na komunistični in kapitalistični blok, na vojake in hipije ter na ideološke “vernike” in nekonformistične “rockerje”:
“Poljski papež je sporočal, da sta na eni strani srce in duša, na drugi pa tanki, bombe in bajoneti; pogledal sem Mita in pomisli, da je po svoje precej bolj rokersko biti vernik Cerkve, ki jo vodi takšen papež, kot vernik komunističnih partij, ki jih vodijo porejeni, brezdušni ali topoumni birokrati, od Brežnjeva, Honeckerja, Todora Živkova, Ceausescuja, Enverja Hoxhe do jugoslovanskih funkcionarjev.”
Brezskrbno mladost devetnajstletnih protagonistov tako že v uvodu romana prekine upor Albancev na Kosovu, kamor napotijo vojake z vseh koncev Jugoslavije, da bi vsaj navidezno vzdrževali kohezivnost, bratstvo in komunistično pripadnost skupni državi, čeprav se že znotraj vojašnice pojavljajo razdori in samomori. Tudi Vane, Jakov najboljši prijatelj, ki piše poezijo in niha med psihičnimi skrajnostmi, vidi v poskusu samomora priložnost za skrajšanje vojaškega roka. Jaka se po drugi strani zateka v domišljijski svet, ki ga tu in tam prekine zavedanje minljivosti:
“Zlahka sem si predstavljal, kako se bom v uniformi zleknil na travnik in se nabodel na kakšno golenico iz prve svetovne vojne ali stopil naravnost na granato in še en nepomemben vojak bo izginil v prebavnem traktu zgodovine, kot plankton na dnevnem meniju kita, blodečega po oceanu.”
Po mučnem služenju vojaškega roka se Jaka in Vane predata bohemskemu pohajkovanju, pisanju poezije in slikarstvu. Medtem ko se Jaka zverzira v pisanju likovnih recenzij, se Vane začne ukvarjati z restavratorstvom in raziskovanjem zgodovinskega ozadja slik, med katerimi prevladuje Goyeva grafika s štirimi vojaki, ki skopijo na glavo obrnjenega moškega. Na koncu romana Jaka in Vane se glavna junaka odpravita v Španijo z namenom, da kupita to famozno sliko, ki na nek način simbolizira njuno kastrirano življenje in dosežeta svojevrstno iniciacijo v odraslo dobo. Roman se konča, ko protagonista pri 24-letih zaživita vsak po svoje – Jaka se po opravljeni diplomi znajde v dilemi, ali naj odide k teti v Ameriko ali k dekletu v Nemčijo, Vane pa kupi kmetijo in nato na njej z dekletom gojita zelišča in pričakujeta rojstvo otroka.
Roman Janija Virka Jaka in Vane je odslikava časa, ko se je v Sloveniji začel uveljavljati postmodernizem na čelu s Tomažem Šalamunom in Danetom Zajcem, v evropski kinematografiji pa je bilo čutiti vpliv nemških režiserjev Wima Wendersa in Reinerja Wernerja Fassbinderja. Nad knjigo nenehno sloni prisotnost oz. slutnja samomora, ki se nekje na sredini knjige tudi manifestira, ko to protagonista najmanj pričakujeta. Kljub temu pa je pred bralcem nadvse zabavno čtivo, ki ga vsaj za nekaj časa povrne v leta, ko smo se lahko povsem neovirano gibali po svetu in se družili brez kakršnih koli pomislekov na račun ogrožanja medsebojnih odnosov in zdravja. Roman Jaka in Vane, zgodba iz osemdesetih nam je lahko tudi opomin, kako redka in dragocena so dandanes prijateljstva, zlasti tista, ki nas vodijo čez čustvene skrajnosti in družbene izzive, s katerimi pridobimo zrelost in intelektualno “širino”.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
V romanu Jaka in Vane Jani Virk na več kot 300 straneh opisuje dogodivščine dveh prijateljev, ki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja služita vojaški rok, preganjata dekleta in se spopadata z raznimi popotniškimi izzivi, med katerimi izstopa obisk Španije. Več kot očitno je, da se je pisatelj, ki se je v življenju med drugim preizkusil tudi kot trener smučanja, novinar, avtor dokumentarnih filmov, urednik literarnih revij in igranega programa na Televiziji Slovenija, pri pisanju zabaval, saj je pripoved tekoča in duhovita. Prav gotovo bi bila lahko dobra podlaga za filmski scenarij, saj si bralec lahko zelo natančno vizualizira dogajanje na različnih prizoriščih nekdanje Jugoslavije, od vojaške rutine v vojašnici v Bovcu in Kosovski Mitrovici do pijanskih odisejad po Evropi, na katerih se protagonista podita za dekleti, neuporabnimi starinami in bizarnimi slikami španskega slikarja Goye. Pri tem Virk domiselno in povsem neobremenjeno oplazi tudi tedanje geopolitično dogajanje v Evropi, ki se je delila na komunistični in kapitalistični blok, na vojake in hipije ter na ideološke “vernike” in nekonformistične “rockerje”:
“Poljski papež je sporočal, da sta na eni strani srce in duša, na drugi pa tanki, bombe in bajoneti; pogledal sem Mita in pomisli, da je po svoje precej bolj rokersko biti vernik Cerkve, ki jo vodi takšen papež, kot vernik komunističnih partij, ki jih vodijo porejeni, brezdušni ali topoumni birokrati, od Brežnjeva, Honeckerja, Todora Živkova, Ceausescuja, Enverja Hoxhe do jugoslovanskih funkcionarjev.”
Brezskrbno mladost devetnajstletnih protagonistov tako že v uvodu romana prekine upor Albancev na Kosovu, kamor napotijo vojake z vseh koncev Jugoslavije, da bi vsaj navidezno vzdrževali kohezivnost, bratstvo in komunistično pripadnost skupni državi, čeprav se že znotraj vojašnice pojavljajo razdori in samomori. Tudi Vane, Jakov najboljši prijatelj, ki piše poezijo in niha med psihičnimi skrajnostmi, vidi v poskusu samomora priložnost za skrajšanje vojaškega roka. Jaka se po drugi strani zateka v domišljijski svet, ki ga tu in tam prekine zavedanje minljivosti:
“Zlahka sem si predstavljal, kako se bom v uniformi zleknil na travnik in se nabodel na kakšno golenico iz prve svetovne vojne ali stopil naravnost na granato in še en nepomemben vojak bo izginil v prebavnem traktu zgodovine, kot plankton na dnevnem meniju kita, blodečega po oceanu.”
Po mučnem služenju vojaškega roka se Jaka in Vane predata bohemskemu pohajkovanju, pisanju poezije in slikarstvu. Medtem ko se Jaka zverzira v pisanju likovnih recenzij, se Vane začne ukvarjati z restavratorstvom in raziskovanjem zgodovinskega ozadja slik, med katerimi prevladuje Goyeva grafika s štirimi vojaki, ki skopijo na glavo obrnjenega moškega. Na koncu romana Jaka in Vane se glavna junaka odpravita v Španijo z namenom, da kupita to famozno sliko, ki na nek način simbolizira njuno kastrirano življenje in dosežeta svojevrstno iniciacijo v odraslo dobo. Roman se konča, ko protagonista pri 24-letih zaživita vsak po svoje – Jaka se po opravljeni diplomi znajde v dilemi, ali naj odide k teti v Ameriko ali k dekletu v Nemčijo, Vane pa kupi kmetijo in nato na njej z dekletom gojita zelišča in pričakujeta rojstvo otroka.
Roman Janija Virka Jaka in Vane je odslikava časa, ko se je v Sloveniji začel uveljavljati postmodernizem na čelu s Tomažem Šalamunom in Danetom Zajcem, v evropski kinematografiji pa je bilo čutiti vpliv nemških režiserjev Wima Wendersa in Reinerja Wernerja Fassbinderja. Nad knjigo nenehno sloni prisotnost oz. slutnja samomora, ki se nekje na sredini knjige tudi manifestira, ko to protagonista najmanj pričakujeta. Kljub temu pa je pred bralcem nadvse zabavno čtivo, ki ga vsaj za nekaj časa povrne v leta, ko smo se lahko povsem neovirano gibali po svetu in se družili brez kakršnih koli pomislekov na račun ogrožanja medsebojnih odnosov in zdravja. Roman Jaka in Vane, zgodba iz osemdesetih nam je lahko tudi opomin, kako redka in dragocena so dandanes prijateljstva, zlasti tista, ki nas vodijo čez čustvene skrajnosti in družbene izzive, s katerimi pridobimo zrelost in intelektualno “širino”.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov