Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana: Beletrina, 2021
Pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, dramatik in scenarist Andrej E. Skubic (roj. 1967) je v romanu Krasni dnevi prerešetal predvsem družinske odnose. Spomini na medgeneracijska trenja in družinske razmere so na trenutke pretresljivi, ponekod pa so simpatično nerodni in šele konec vsaj delno pomiri: »Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe,« piše. V romanu je najbolj presenetljivo izrisan odnos oziroma ponovno vzpostavljanje odnosa med osrednjima junakoma, ovdovelim očetom in njegovo edinko.
Roman se spoprijema z različnimi žanri. Spomni nas na prvine kriminalke in detektivke, v osnovi pa gre predvsem za družinski pogled v preteklost rodbine Šauta. Minidetektivka očeta, ki išče hčer na vse možne načine, je kot psihoanaliza. To iskanje, zasledovanje pelje v številne spomine rodbine Šauta. Drugi pogled nam daje hči Leja, tretjega pa pokojni oče Marjan. Pomembna vez med njimi je tudi pokojna Neža Šauta, žena, mati in snaha. Obe ženski sta močni ženski, in glede na čas bolj ali manj uspešno kljubujeta življenju. Žensko osamosvajanje pač nikoli ni povsem dokončno. Posploševanje med očetom in sinom je mogoče opaziti med Dušanom in Marjanom, ki skupnega, predvsem političnega in družinskega pogleda, pač ne najdeta nikoli.
Pisatelj se natančno spopada z različnimi starostmi literarnih oseb, še posebej prepričljiv je glavni junak Dušan Šauta. Skubic nam ga predstavi v pozni starosti, ko ga doleti nepričakovan obisk uradnih oseb. Izobražen in še vedno kritičen starček v hipu pridobi dodatno moč, da razišče, kaj se dogaja z njegovo hčerko. Leja prehaja v srednja leta in zaradi pretresljivega dogodka nenadoma postane zelo iskana oseba. Ta zaplet je prepričljiv v več pogledih, saj nam predstavi ozadje dogodka, ki pa v realnosti vedno bolj pretresa javnost.
Pomemben je tudi pogled na starost. V času koronakrize smo se soočali z resno problematiko domov za ostarele, a nam ta roman podaja drugačno in lepšo zgodbo o starejših. Prav ti so še redka nit, ki predstavlja živi stik s polpreteklo zgodovino. Prav tako roman pokaže, kako pomembni so družinski odnosi tudi med odraslimi otroci in še živimi starši.
Krasni dnevi so torej dnevi s srečo. Občutek naj bi bil kratkotrajen in tudi za protagonistko Lejo so spomini na krasne dni redki. Drugače je za njenega očeta Dušana Šauto, ki ima drugačne občutke o skupnem, družinskem življenju. Lahko rečem, da gre za različna odsevanja skozi njuna življenjska obdobja. Veliko vlogo ima verjetno tudi nostalgija, drobna prevara našega uma, saj Šauto nenehno vleče s sabo, zlasti v spominih na skupno življenje s hčerko in ženo. Avtorju pa nista ušla niti kritično obreganje in primerjava med izkustvenim učenjem tem doživetje z današnjimi mediji in vedno večjo atrakcijo doživetij.
Skubičev osmi roman Krasni dnevi vsaj na začetku nekoliko peša, saj je dogajanje mogoče preveč predvidljivo. A se to kaj kmalu obrne. Pomen in zasnova zgodbe ne visita več, pripoved steče in se tudi tokrat žlahtno spoprijema z različnimi socialnimi zvrstmi jezika. Prav tako zgodba z različnih vidikov literarnih oseb spretno manevrira. Izmenjujejo se pripovedi, izmenjujejo se tipi pisav in dnevniški pogledi v svet drugih. Vse je dosledno. Občutje je enkrat zasanjano, drugič boleče, zlasti ob drobnih lažeh, ki lahko puščajo veliko bolečine in strahov.
Roman Krasni dnevi nas v nekaterih detajlih predvsem v Leji in objavah na Facebooku spomni na hibridno delo Eve Mahkovic Na ta dan najbolj trpi mastercard. Zaznati je mogoče tudi nekatere razvite zastavke iz romana Boruta Kraševca Agni. Pa vendar, če se vrnem na izhodišče, je to roman o družinskih odnosih, o spominih tudi na krasne dni in namig na Tolstojev uvod iz Ane Karenine o srečnih in nesrečnih družinah. Torej je to roman o medsebojnih bojih, ki so lahko tihi ali odkriti. O odkrivanju skrivnosti, ki jih imajo med sabo najbližji.
Kljub začetnim pomislekom me je roman Andreja E. Skubica Krasni dnevi vendarle prepričal. Predvsem zaradi analitičnega vpogleda različnih pripadnikov rodbine, ki vsak na svoj način bijejo boj skozi življenje. In doživljajo skupne in ali pa posamezne krasne dneve. Tudi prvine kriminalke so take, kot morajo biti, čeprav so samo povod in gonilo za nastalo fabulo.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana: Beletrina, 2021
Pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, dramatik in scenarist Andrej E. Skubic (roj. 1967) je v romanu Krasni dnevi prerešetal predvsem družinske odnose. Spomini na medgeneracijska trenja in družinske razmere so na trenutke pretresljivi, ponekod pa so simpatično nerodni in šele konec vsaj delno pomiri: »Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe,« piše. V romanu je najbolj presenetljivo izrisan odnos oziroma ponovno vzpostavljanje odnosa med osrednjima junakoma, ovdovelim očetom in njegovo edinko.
Roman se spoprijema z različnimi žanri. Spomni nas na prvine kriminalke in detektivke, v osnovi pa gre predvsem za družinski pogled v preteklost rodbine Šauta. Minidetektivka očeta, ki išče hčer na vse možne načine, je kot psihoanaliza. To iskanje, zasledovanje pelje v številne spomine rodbine Šauta. Drugi pogled nam daje hči Leja, tretjega pa pokojni oče Marjan. Pomembna vez med njimi je tudi pokojna Neža Šauta, žena, mati in snaha. Obe ženski sta močni ženski, in glede na čas bolj ali manj uspešno kljubujeta življenju. Žensko osamosvajanje pač nikoli ni povsem dokončno. Posploševanje med očetom in sinom je mogoče opaziti med Dušanom in Marjanom, ki skupnega, predvsem političnega in družinskega pogleda, pač ne najdeta nikoli.
Pisatelj se natančno spopada z različnimi starostmi literarnih oseb, še posebej prepričljiv je glavni junak Dušan Šauta. Skubic nam ga predstavi v pozni starosti, ko ga doleti nepričakovan obisk uradnih oseb. Izobražen in še vedno kritičen starček v hipu pridobi dodatno moč, da razišče, kaj se dogaja z njegovo hčerko. Leja prehaja v srednja leta in zaradi pretresljivega dogodka nenadoma postane zelo iskana oseba. Ta zaplet je prepričljiv v več pogledih, saj nam predstavi ozadje dogodka, ki pa v realnosti vedno bolj pretresa javnost.
Pomemben je tudi pogled na starost. V času koronakrize smo se soočali z resno problematiko domov za ostarele, a nam ta roman podaja drugačno in lepšo zgodbo o starejših. Prav ti so še redka nit, ki predstavlja živi stik s polpreteklo zgodovino. Prav tako roman pokaže, kako pomembni so družinski odnosi tudi med odraslimi otroci in še živimi starši.
Krasni dnevi so torej dnevi s srečo. Občutek naj bi bil kratkotrajen in tudi za protagonistko Lejo so spomini na krasne dni redki. Drugače je za njenega očeta Dušana Šauto, ki ima drugačne občutke o skupnem, družinskem življenju. Lahko rečem, da gre za različna odsevanja skozi njuna življenjska obdobja. Veliko vlogo ima verjetno tudi nostalgija, drobna prevara našega uma, saj Šauto nenehno vleče s sabo, zlasti v spominih na skupno življenje s hčerko in ženo. Avtorju pa nista ušla niti kritično obreganje in primerjava med izkustvenim učenjem tem doživetje z današnjimi mediji in vedno večjo atrakcijo doživetij.
Skubičev osmi roman Krasni dnevi vsaj na začetku nekoliko peša, saj je dogajanje mogoče preveč predvidljivo. A se to kaj kmalu obrne. Pomen in zasnova zgodbe ne visita več, pripoved steče in se tudi tokrat žlahtno spoprijema z različnimi socialnimi zvrstmi jezika. Prav tako zgodba z različnih vidikov literarnih oseb spretno manevrira. Izmenjujejo se pripovedi, izmenjujejo se tipi pisav in dnevniški pogledi v svet drugih. Vse je dosledno. Občutje je enkrat zasanjano, drugič boleče, zlasti ob drobnih lažeh, ki lahko puščajo veliko bolečine in strahov.
Roman Krasni dnevi nas v nekaterih detajlih predvsem v Leji in objavah na Facebooku spomni na hibridno delo Eve Mahkovic Na ta dan najbolj trpi mastercard. Zaznati je mogoče tudi nekatere razvite zastavke iz romana Boruta Kraševca Agni. Pa vendar, če se vrnem na izhodišče, je to roman o družinskih odnosih, o spominih tudi na krasne dni in namig na Tolstojev uvod iz Ane Karenine o srečnih in nesrečnih družinah. Torej je to roman o medsebojnih bojih, ki so lahko tihi ali odkriti. O odkrivanju skrivnosti, ki jih imajo med sabo najbližji.
Kljub začetnim pomislekom me je roman Andreja E. Skubica Krasni dnevi vendarle prepričal. Predvsem zaradi analitičnega vpogleda različnih pripadnikov rodbine, ki vsak na svoj način bijejo boj skozi življenje. In doživljajo skupne in ali pa posamezne krasne dneve. Tudi prvine kriminalke so take, kot morajo biti, čeprav so samo povod in gonilo za nastalo fabulo.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Neveljaven email naslov