Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana: Beletrina, 2021
Pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, dramatik in scenarist Andrej E. Skubic (roj. 1967) je v romanu Krasni dnevi prerešetal predvsem družinske odnose. Spomini na medgeneracijska trenja in družinske razmere so na trenutke pretresljivi, ponekod pa so simpatično nerodni in šele konec vsaj delno pomiri: »Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe,« piše. V romanu je najbolj presenetljivo izrisan odnos oziroma ponovno vzpostavljanje odnosa med osrednjima junakoma, ovdovelim očetom in njegovo edinko.
Roman se spoprijema z različnimi žanri. Spomni nas na prvine kriminalke in detektivke, v osnovi pa gre predvsem za družinski pogled v preteklost rodbine Šauta. Minidetektivka očeta, ki išče hčer na vse možne načine, je kot psihoanaliza. To iskanje, zasledovanje pelje v številne spomine rodbine Šauta. Drugi pogled nam daje hči Leja, tretjega pa pokojni oče Marjan. Pomembna vez med njimi je tudi pokojna Neža Šauta, žena, mati in snaha. Obe ženski sta močni ženski, in glede na čas bolj ali manj uspešno kljubujeta življenju. Žensko osamosvajanje pač nikoli ni povsem dokončno. Posploševanje med očetom in sinom je mogoče opaziti med Dušanom in Marjanom, ki skupnega, predvsem političnega in družinskega pogleda, pač ne najdeta nikoli.
Pisatelj se natančno spopada z različnimi starostmi literarnih oseb, še posebej prepričljiv je glavni junak Dušan Šauta. Skubic nam ga predstavi v pozni starosti, ko ga doleti nepričakovan obisk uradnih oseb. Izobražen in še vedno kritičen starček v hipu pridobi dodatno moč, da razišče, kaj se dogaja z njegovo hčerko. Leja prehaja v srednja leta in zaradi pretresljivega dogodka nenadoma postane zelo iskana oseba. Ta zaplet je prepričljiv v več pogledih, saj nam predstavi ozadje dogodka, ki pa v realnosti vedno bolj pretresa javnost.
Pomemben je tudi pogled na starost. V času koronakrize smo se soočali z resno problematiko domov za ostarele, a nam ta roman podaja drugačno in lepšo zgodbo o starejših. Prav ti so še redka nit, ki predstavlja živi stik s polpreteklo zgodovino. Prav tako roman pokaže, kako pomembni so družinski odnosi tudi med odraslimi otroci in še živimi starši.
Krasni dnevi so torej dnevi s srečo. Občutek naj bi bil kratkotrajen in tudi za protagonistko Lejo so spomini na krasne dni redki. Drugače je za njenega očeta Dušana Šauto, ki ima drugačne občutke o skupnem, družinskem življenju. Lahko rečem, da gre za različna odsevanja skozi njuna življenjska obdobja. Veliko vlogo ima verjetno tudi nostalgija, drobna prevara našega uma, saj Šauto nenehno vleče s sabo, zlasti v spominih na skupno življenje s hčerko in ženo. Avtorju pa nista ušla niti kritično obreganje in primerjava med izkustvenim učenjem tem doživetje z današnjimi mediji in vedno večjo atrakcijo doživetij.
Skubičev osmi roman Krasni dnevi vsaj na začetku nekoliko peša, saj je dogajanje mogoče preveč predvidljivo. A se to kaj kmalu obrne. Pomen in zasnova zgodbe ne visita več, pripoved steče in se tudi tokrat žlahtno spoprijema z različnimi socialnimi zvrstmi jezika. Prav tako zgodba z različnih vidikov literarnih oseb spretno manevrira. Izmenjujejo se pripovedi, izmenjujejo se tipi pisav in dnevniški pogledi v svet drugih. Vse je dosledno. Občutje je enkrat zasanjano, drugič boleče, zlasti ob drobnih lažeh, ki lahko puščajo veliko bolečine in strahov.
Roman Krasni dnevi nas v nekaterih detajlih predvsem v Leji in objavah na Facebooku spomni na hibridno delo Eve Mahkovic Na ta dan najbolj trpi mastercard. Zaznati je mogoče tudi nekatere razvite zastavke iz romana Boruta Kraševca Agni. Pa vendar, če se vrnem na izhodišče, je to roman o družinskih odnosih, o spominih tudi na krasne dni in namig na Tolstojev uvod iz Ane Karenine o srečnih in nesrečnih družinah. Torej je to roman o medsebojnih bojih, ki so lahko tihi ali odkriti. O odkrivanju skrivnosti, ki jih imajo med sabo najbližji.
Kljub začetnim pomislekom me je roman Andreja E. Skubica Krasni dnevi vendarle prepričal. Predvsem zaradi analitičnega vpogleda različnih pripadnikov rodbine, ki vsak na svoj način bijejo boj skozi življenje. In doživljajo skupne in ali pa posamezne krasne dneve. Tudi prvine kriminalke so take, kot morajo biti, čeprav so samo povod in gonilo za nastalo fabulo.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana: Beletrina, 2021
Pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, dramatik in scenarist Andrej E. Skubic (roj. 1967) je v romanu Krasni dnevi prerešetal predvsem družinske odnose. Spomini na medgeneracijska trenja in družinske razmere so na trenutke pretresljivi, ponekod pa so simpatično nerodni in šele konec vsaj delno pomiri: »Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe,« piše. V romanu je najbolj presenetljivo izrisan odnos oziroma ponovno vzpostavljanje odnosa med osrednjima junakoma, ovdovelim očetom in njegovo edinko.
Roman se spoprijema z različnimi žanri. Spomni nas na prvine kriminalke in detektivke, v osnovi pa gre predvsem za družinski pogled v preteklost rodbine Šauta. Minidetektivka očeta, ki išče hčer na vse možne načine, je kot psihoanaliza. To iskanje, zasledovanje pelje v številne spomine rodbine Šauta. Drugi pogled nam daje hči Leja, tretjega pa pokojni oče Marjan. Pomembna vez med njimi je tudi pokojna Neža Šauta, žena, mati in snaha. Obe ženski sta močni ženski, in glede na čas bolj ali manj uspešno kljubujeta življenju. Žensko osamosvajanje pač nikoli ni povsem dokončno. Posploševanje med očetom in sinom je mogoče opaziti med Dušanom in Marjanom, ki skupnega, predvsem političnega in družinskega pogleda, pač ne najdeta nikoli.
Pisatelj se natančno spopada z različnimi starostmi literarnih oseb, še posebej prepričljiv je glavni junak Dušan Šauta. Skubic nam ga predstavi v pozni starosti, ko ga doleti nepričakovan obisk uradnih oseb. Izobražen in še vedno kritičen starček v hipu pridobi dodatno moč, da razišče, kaj se dogaja z njegovo hčerko. Leja prehaja v srednja leta in zaradi pretresljivega dogodka nenadoma postane zelo iskana oseba. Ta zaplet je prepričljiv v več pogledih, saj nam predstavi ozadje dogodka, ki pa v realnosti vedno bolj pretresa javnost.
Pomemben je tudi pogled na starost. V času koronakrize smo se soočali z resno problematiko domov za ostarele, a nam ta roman podaja drugačno in lepšo zgodbo o starejših. Prav ti so še redka nit, ki predstavlja živi stik s polpreteklo zgodovino. Prav tako roman pokaže, kako pomembni so družinski odnosi tudi med odraslimi otroci in še živimi starši.
Krasni dnevi so torej dnevi s srečo. Občutek naj bi bil kratkotrajen in tudi za protagonistko Lejo so spomini na krasne dni redki. Drugače je za njenega očeta Dušana Šauto, ki ima drugačne občutke o skupnem, družinskem življenju. Lahko rečem, da gre za različna odsevanja skozi njuna življenjska obdobja. Veliko vlogo ima verjetno tudi nostalgija, drobna prevara našega uma, saj Šauto nenehno vleče s sabo, zlasti v spominih na skupno življenje s hčerko in ženo. Avtorju pa nista ušla niti kritično obreganje in primerjava med izkustvenim učenjem tem doživetje z današnjimi mediji in vedno večjo atrakcijo doživetij.
Skubičev osmi roman Krasni dnevi vsaj na začetku nekoliko peša, saj je dogajanje mogoče preveč predvidljivo. A se to kaj kmalu obrne. Pomen in zasnova zgodbe ne visita več, pripoved steče in se tudi tokrat žlahtno spoprijema z različnimi socialnimi zvrstmi jezika. Prav tako zgodba z različnih vidikov literarnih oseb spretno manevrira. Izmenjujejo se pripovedi, izmenjujejo se tipi pisav in dnevniški pogledi v svet drugih. Vse je dosledno. Občutje je enkrat zasanjano, drugič boleče, zlasti ob drobnih lažeh, ki lahko puščajo veliko bolečine in strahov.
Roman Krasni dnevi nas v nekaterih detajlih predvsem v Leji in objavah na Facebooku spomni na hibridno delo Eve Mahkovic Na ta dan najbolj trpi mastercard. Zaznati je mogoče tudi nekatere razvite zastavke iz romana Boruta Kraševca Agni. Pa vendar, če se vrnem na izhodišče, je to roman o družinskih odnosih, o spominih tudi na krasne dni in namig na Tolstojev uvod iz Ane Karenine o srečnih in nesrečnih družinah. Torej je to roman o medsebojnih bojih, ki so lahko tihi ali odkriti. O odkrivanju skrivnosti, ki jih imajo med sabo najbližji.
Kljub začetnim pomislekom me je roman Andreja E. Skubica Krasni dnevi vendarle prepričal. Predvsem zaradi analitičnega vpogleda različnih pripadnikov rodbine, ki vsak na svoj način bijejo boj skozi življenje. In doživljajo skupne in ali pa posamezne krasne dneve. Tudi prvine kriminalke so take, kot morajo biti, čeprav so samo povod in gonilo za nastalo fabulo.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov