Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Ekslibris, 2020
Petdesetletni Kristijan ima za sabo nekaj težkih let – izgubil je hčerko, po vodi je splaval njegov zakon, propadlo mu je podjetje in že dolgo se zaman trudi najti kakršno koli zaposlitev. Da o dolgovih, ki so se vmes seveda nabrali, niti ne govorimo. Ni čudno, da je nekega dne vsega preveč, da bi sploh še zmogel vstati iz postelje. In ko se tako po spletu okoliščin znajde v bolnišnici, nekako razcepljen med svoj materialni in nematerialni obstoj, je nad kaljenjem miru sprva nadvse ogorčen, sčasoma pa le dojame, da se mu je ponudila druga priložnost …
Tako kot v romanesknem prvencu Tisti, ki so spali je pesnik in pisatelj Samo Kreutz tudi v Čumnati senčnega boga v ospredje postavil Kristijana, moškega srednjih let, ki je v zgodnjem otroštvu izgubil očeta in od tedaj ni bilo nič več čisto zares prav. Tudi ko se mu za nekaj časa nasmehne družinska in karierna sreča, je to le začasna izpopolnitev, bežen hip v nizu sicer neuspešnih poskusov vkoreninjenja v trenuten čas in prostor. Vse to Kristijana navdaja zgolj z nelagodjem in gorečo željo po begu. »Naprej, samo naprej«, si zapove nekoč v otroškem poskusu pobega, saj ustaviti se nujno pomeni tudi soočiti se s seboj in vsemi svojimi strahovi. S tem ko Kreutz glavnega junaka zaradi telesne in duševne izgorelosti potisne v bolniško posteljo, ga prisili točno k temu – k poglobljenemu in iskrenemu razmisleku o temeljih svojega bitja. Posebej zanimiva je pri tem zgradba pripovedi, saj avtor ponuja vzporedni zgodbi, ki se šele krepko čez polovico začneta zares prepletati in povezovati. Vsako drugo poglavje je namreč namenjeno skoku v preteklost, v prvo polovico 19. stoletja, kjer se nekega semanjega dne na trgu sredi Leipziga znajde čudaški deček z revnim besednim zakladom in obsedenim s svetlečimi predmeti. Njegova zgodba sčasoma postane nekoliko preveč zapletena in zaradi preštevilnih zastranitev tudi rahlo nejasna, vendar je nadvse domiselna v povezavi s Kristijanovim iskanjem poti iz osebnostne krize in roman posrečeno ločuje od številnih drugih s to tematiko.
Zelo svojevrsten je tudi slog pisanja, ki z vrivki občasno vsiljuje poseben ritem, ko na primer zapiše: »V tistih redkih trenutkih, kadar se mu je zdelo, buden je, je opazil, kako je vsakič za spoznanje bližje rešetkam.« Ali pa: »Preden je zares prišel dopoldan, je Kristijan ugotovil, lakota se je le malenkostno pritajila, da bi ga zdaj močneje pestila«. Pisatelj ne dovoli površnega branja, ampak zahteva pozornost in natančno sledenje miselnemu toku.
Čumnata senčnega boga Sama Kreutza je tekoče berljiv roman o problemih sodobnega človeka, ki si vzame čas za svoja občutja šele, ko mu tako zapove njegovo telo, prignano do roba izgorelosti. Čeprav je predvsem v zadnjem, tretjem sklopu nekoliko preveč razpotegnjen čez čas in prostor in zato izgubi dobršen del svoje čvrstosti, je vsebinsko dovolj izviren in zanimiv, da mu bralčevo pozornost uspe ohraniti prav do azurno modrega konca.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Ekslibris, 2020
Petdesetletni Kristijan ima za sabo nekaj težkih let – izgubil je hčerko, po vodi je splaval njegov zakon, propadlo mu je podjetje in že dolgo se zaman trudi najti kakršno koli zaposlitev. Da o dolgovih, ki so se vmes seveda nabrali, niti ne govorimo. Ni čudno, da je nekega dne vsega preveč, da bi sploh še zmogel vstati iz postelje. In ko se tako po spletu okoliščin znajde v bolnišnici, nekako razcepljen med svoj materialni in nematerialni obstoj, je nad kaljenjem miru sprva nadvse ogorčen, sčasoma pa le dojame, da se mu je ponudila druga priložnost …
Tako kot v romanesknem prvencu Tisti, ki so spali je pesnik in pisatelj Samo Kreutz tudi v Čumnati senčnega boga v ospredje postavil Kristijana, moškega srednjih let, ki je v zgodnjem otroštvu izgubil očeta in od tedaj ni bilo nič več čisto zares prav. Tudi ko se mu za nekaj časa nasmehne družinska in karierna sreča, je to le začasna izpopolnitev, bežen hip v nizu sicer neuspešnih poskusov vkoreninjenja v trenuten čas in prostor. Vse to Kristijana navdaja zgolj z nelagodjem in gorečo željo po begu. »Naprej, samo naprej«, si zapove nekoč v otroškem poskusu pobega, saj ustaviti se nujno pomeni tudi soočiti se s seboj in vsemi svojimi strahovi. S tem ko Kreutz glavnega junaka zaradi telesne in duševne izgorelosti potisne v bolniško posteljo, ga prisili točno k temu – k poglobljenemu in iskrenemu razmisleku o temeljih svojega bitja. Posebej zanimiva je pri tem zgradba pripovedi, saj avtor ponuja vzporedni zgodbi, ki se šele krepko čez polovico začneta zares prepletati in povezovati. Vsako drugo poglavje je namreč namenjeno skoku v preteklost, v prvo polovico 19. stoletja, kjer se nekega semanjega dne na trgu sredi Leipziga znajde čudaški deček z revnim besednim zakladom in obsedenim s svetlečimi predmeti. Njegova zgodba sčasoma postane nekoliko preveč zapletena in zaradi preštevilnih zastranitev tudi rahlo nejasna, vendar je nadvse domiselna v povezavi s Kristijanovim iskanjem poti iz osebnostne krize in roman posrečeno ločuje od številnih drugih s to tematiko.
Zelo svojevrsten je tudi slog pisanja, ki z vrivki občasno vsiljuje poseben ritem, ko na primer zapiše: »V tistih redkih trenutkih, kadar se mu je zdelo, buden je, je opazil, kako je vsakič za spoznanje bližje rešetkam.« Ali pa: »Preden je zares prišel dopoldan, je Kristijan ugotovil, lakota se je le malenkostno pritajila, da bi ga zdaj močneje pestila«. Pisatelj ne dovoli površnega branja, ampak zahteva pozornost in natančno sledenje miselnemu toku.
Čumnata senčnega boga Sama Kreutza je tekoče berljiv roman o problemih sodobnega človeka, ki si vzame čas za svoja občutja šele, ko mu tako zapove njegovo telo, prignano do roba izgorelosti. Čeprav je predvsem v zadnjem, tretjem sklopu nekoliko preveč razpotegnjen čez čas in prostor in zato izgubi dobršen del svoje čvrstosti, je vsebinsko dovolj izviren in zanimiv, da mu bralčevo pozornost uspe ohraniti prav do azurno modrega konca.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Neveljaven email naslov