Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije
Par filmskih producentov – veteran nizkoproračunske produkcije Max Barber in njegov nečak – se zadolži pri mafiji, da bi investiral v kontroverzen film o maščevalnih nunah, ki pa povsem propade. Da bi lahko vrnil dolgove, se Max odloči posneti vestern z ostarelim zvezdnikom Dukeom Montano z visoko zavarovalnino, a Duke pokaže izjemno mero vitalnosti in preživi vse nevarne situacije, za sam film pa vse bolj kaže, da bi lahko v nasprotju z Maxovimi načrti postal celo uspešnica ...
Film Hollywoodska prevara je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije. Nekaj podobnega, kar smo v veliko bolj uspešni obliki videli pri celovečercih Kdo bo koga (1995) Barryja Sonnenfelda ali Altmanovem Igralcu (1992), sicer pa niti niso tako redki. Prinašajo tisti način samokritike, ki si potihem čestita – filmov, ki bi bili res jedka obsodba lastnega delovnega miljeja, je v resnici zelo malo in so svojevrsten paradoks, saj so tudi to navsezadnje samo – filmi.
Hollywoodsko prevaro je režiral George Gallo, ki umetniško deluje na različnih področjih, v preteklosti pa je že prispeval nekaj scenarijev za zanimive komedije. No, njegovo zadnje delo ne spada v to kategorijo, čeprav se zvezdniški venček, ki ga predstavljajo Robert De Niro kot producent Max, Tommy Lee Jones kot Duke Montana in Morgan Freeman kot mafijski izposojevalec denarja, trudi rešiti, kar se rešiti da. Film, ki težko lovi ustrezno ravnotežje med satiro, ironijo, karikaturo in komedijo, premore samo za prgišče navdihnjenih prizorov in nekaj posrečenih citatov, od katerih so eni bolj, drugi manj očitni, sicer pa bi se najbrž izgubil v katalogu spletnih ponudnikov, če ne bi koronavirusna epidemija resno osiromašila kinoizbora.
Mimogrede, Hollywoodska prevara je posodobljena različica istoimenskega filma, ki ga je leta 1982 režiral Harry Hurwitz in je bil postavljan v 70. leta, morda pa je, kakor čudno se to že sliši, navdihnjen tudi z resničnimi dogodki. Eden od producentov Gallovega prejšnjega filma Posrednik (2009), spletni finančni poslovnež, je bil namreč obtožen, da je svoje stranke prevaral za nekaj milijonov dolarjev, da jih je lahko vložil v omenjeni film, ki se ukvarja tudi s tematiko mafije in spletnih prevar. Skratka, tudi sama resničnost ima lahko čudovito strukturo metafikcijske zgodbe – in to veliko zanimivejšo od fabule, ki jo prikazuje Hollywoodska prevara. Pa čeprav se za nastopajoče v tem primeru zdi, da so v njej nastopili resnično samo zaradi kakšnega velikega dolga ...
Film je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije
Par filmskih producentov – veteran nizkoproračunske produkcije Max Barber in njegov nečak – se zadolži pri mafiji, da bi investiral v kontroverzen film o maščevalnih nunah, ki pa povsem propade. Da bi lahko vrnil dolgove, se Max odloči posneti vestern z ostarelim zvezdnikom Dukeom Montano z visoko zavarovalnino, a Duke pokaže izjemno mero vitalnosti in preživi vse nevarne situacije, za sam film pa vse bolj kaže, da bi lahko v nasprotju z Maxovimi načrti postal celo uspešnica ...
Film Hollywoodska prevara je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije. Nekaj podobnega, kar smo v veliko bolj uspešni obliki videli pri celovečercih Kdo bo koga (1995) Barryja Sonnenfelda ali Altmanovem Igralcu (1992), sicer pa niti niso tako redki. Prinašajo tisti način samokritike, ki si potihem čestita – filmov, ki bi bili res jedka obsodba lastnega delovnega miljeja, je v resnici zelo malo in so svojevrsten paradoks, saj so tudi to navsezadnje samo – filmi.
Hollywoodsko prevaro je režiral George Gallo, ki umetniško deluje na različnih področjih, v preteklosti pa je že prispeval nekaj scenarijev za zanimive komedije. No, njegovo zadnje delo ne spada v to kategorijo, čeprav se zvezdniški venček, ki ga predstavljajo Robert De Niro kot producent Max, Tommy Lee Jones kot Duke Montana in Morgan Freeman kot mafijski izposojevalec denarja, trudi rešiti, kar se rešiti da. Film, ki težko lovi ustrezno ravnotežje med satiro, ironijo, karikaturo in komedijo, premore samo za prgišče navdihnjenih prizorov in nekaj posrečenih citatov, od katerih so eni bolj, drugi manj očitni, sicer pa bi se najbrž izgubil v katalogu spletnih ponudnikov, če ne bi koronavirusna epidemija resno osiromašila kinoizbora.
Mimogrede, Hollywoodska prevara je posodobljena različica istoimenskega filma, ki ga je leta 1982 režiral Harry Hurwitz in je bil postavljan v 70. leta, morda pa je, kakor čudno se to že sliši, navdihnjen tudi z resničnimi dogodki. Eden od producentov Gallovega prejšnjega filma Posrednik (2009), spletni finančni poslovnež, je bil namreč obtožen, da je svoje stranke prevaral za nekaj milijonov dolarjev, da jih je lahko vložil v omenjeni film, ki se ukvarja tudi s tematiko mafije in spletnih prevar. Skratka, tudi sama resničnost ima lahko čudovito strukturo metafikcijske zgodbe – in to veliko zanimivejšo od fabule, ki jo prikazuje Hollywoodska prevara. Pa čeprav se za nastopajoče v tem primeru zdi, da so v njej nastopili resnično samo zaradi kakšnega velikega dolga ...
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov