Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film.
Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film
Ruski režiser Ilya Naishuller je pot filmskega ustvarjalca začel kot marsikateri mladenič s sanjami o globalnem uspehu. Leta 2010 je posnel prve videospote za svojo rokovsko skupino Biting Elbows in po zaslugi takrat vedno bolj demokratizirane spletne distribucije požel veliko pozornosti med ljubitelji glasbe po vsem svetu. Njegovi videi so na YouTubu prejeli na milijone ogledov predvsem zaradi režiserjevega drznega sloga, ki je vključeval zelo prepoznavno estetsko potezo – snemanje akcijskih prizorov iz prvoosebne perspektive v slogu strelskih računalniških iger. Naishuller je potem ta koncept leta 2015 razširil v celovečerni prvenec Hardcore Henry, pri katerem je svoje bravure prvič razkazal na zahtevnem ameriškem tržišču. Njegov drugi celovečerni film Nihče je te dni na ogled v slovenskih multipleksih in tudi ta film že v prvih minutah pokaže jasno željo po nadaljevanju režiserjevega hitrega vzpona.
V filmu Nihče smo postavljeni v vsakdan Hutcha Mansella (igra ga Bob Odenkirk), na videz običajnega družinskega očeta, ki se sooči z velikim osebnim ponižanjem, ko med vlomom v družinsko hišo ne pomaga svojemu sinu pri prerivanju z vlomilci. Možakar se odloči narediti konec svojemu konformizmu in se na lastno pest odpravi poiskat storilce. Nadaljnji potek pripovedi po marsičem spominja na Cronenbergovo Senco preteklosti (A History of Violence, 2005), a v resnici je Naishullerjev namen vendarle nekoliko drugačen. 37-letni režiser namreč tudi tukaj predvsem nadaljuje svoje divje vizualno raziskovanje akcijskega žanra. Nihče se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film, v katerem so zlikovci, pripadniki ruskega podzemlja, daleč od romantiziranih negativcev, saj gre za neizprosne grobijane brez najmanjšega kančka sočutja. Prej kot da bi Naishuller zares želel slediti Cronenbergovemu filmu, kaže očitno namero, da bi se priključil izročilu žanrskih režiserjev z nagnjenjem k nasilju, kot so Takashi Miike, Park Chan-wook in Quentin Tarantino.
Pri filmu Nihče pa vendarle v oči najbolj zbode dejstvo, da Naishuller z njim dejansko uspe preseči oznako enodimenzinalnega akcionerja ter sestaviti dovršen film na nivoju omenjenih mojstrov žanra. Celovečerec namreč odlikuje tudi zelo dobro napisan scenarij Dereka Kolstada, ustvarjalca franšize John Wick, izvrstna fotografija ter nenazadnje še eno izvrstna igralska izvedba Boba Odenkirka. Kljub multipleksovski umeščenosti filma gre za presenetljivo zaokrožen film, ki mu sicer manjka kanček izvirnosti, da bi se zares prebil med polnovredne mojstrovine, z vidika tehnične dovršenosti in igrivosti pa je naravnost sijajen. Ruski režiser je desetletje po svojih videospotovskih začetkih tako že vstopil med režiserske velemojstre in ima vse možnosti, da bo v naslednjem desetletju še bolj velikopotezno soustvarjal ameriški in svetovni žanrski film.
Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film.
Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film
Ruski režiser Ilya Naishuller je pot filmskega ustvarjalca začel kot marsikateri mladenič s sanjami o globalnem uspehu. Leta 2010 je posnel prve videospote za svojo rokovsko skupino Biting Elbows in po zaslugi takrat vedno bolj demokratizirane spletne distribucije požel veliko pozornosti med ljubitelji glasbe po vsem svetu. Njegovi videi so na YouTubu prejeli na milijone ogledov predvsem zaradi režiserjevega drznega sloga, ki je vključeval zelo prepoznavno estetsko potezo – snemanje akcijskih prizorov iz prvoosebne perspektive v slogu strelskih računalniških iger. Naishuller je potem ta koncept leta 2015 razširil v celovečerni prvenec Hardcore Henry, pri katerem je svoje bravure prvič razkazal na zahtevnem ameriškem tržišču. Njegov drugi celovečerni film Nihče je te dni na ogled v slovenskih multipleksih in tudi ta film že v prvih minutah pokaže jasno željo po nadaljevanju režiserjevega hitrega vzpona.
V filmu Nihče smo postavljeni v vsakdan Hutcha Mansella (igra ga Bob Odenkirk), na videz običajnega družinskega očeta, ki se sooči z velikim osebnim ponižanjem, ko med vlomom v družinsko hišo ne pomaga svojemu sinu pri prerivanju z vlomilci. Možakar se odloči narediti konec svojemu konformizmu in se na lastno pest odpravi poiskat storilce. Nadaljnji potek pripovedi po marsičem spominja na Cronenbergovo Senco preteklosti (A History of Violence, 2005), a v resnici je Naishullerjev namen vendarle nekoliko drugačen. 37-letni režiser namreč tudi tukaj predvsem nadaljuje svoje divje vizualno raziskovanje akcijskega žanra. Nihče se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film, v katerem so zlikovci, pripadniki ruskega podzemlja, daleč od romantiziranih negativcev, saj gre za neizprosne grobijane brez najmanjšega kančka sočutja. Prej kot da bi Naishuller zares želel slediti Cronenbergovemu filmu, kaže očitno namero, da bi se priključil izročilu žanrskih režiserjev z nagnjenjem k nasilju, kot so Takashi Miike, Park Chan-wook in Quentin Tarantino.
Pri filmu Nihče pa vendarle v oči najbolj zbode dejstvo, da Naishuller z njim dejansko uspe preseči oznako enodimenzinalnega akcionerja ter sestaviti dovršen film na nivoju omenjenih mojstrov žanra. Celovečerec namreč odlikuje tudi zelo dobro napisan scenarij Dereka Kolstada, ustvarjalca franšize John Wick, izvrstna fotografija ter nenazadnje še eno izvrstna igralska izvedba Boba Odenkirka. Kljub multipleksovski umeščenosti filma gre za presenetljivo zaokrožen film, ki mu sicer manjka kanček izvirnosti, da bi se zares prebil med polnovredne mojstrovine, z vidika tehnične dovršenosti in igrivosti pa je naravnost sijajen. Ruski režiser je desetletje po svojih videospotovskih začetkih tako že vstopil med režiserske velemojstre in ima vse možnosti, da bo v naslednjem desetletju še bolj velikopotezno soustvarjal ameriški in svetovni žanrski film.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov