Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nihče

06.08.2021

Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film.

Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film

Ruski režiser Ilya Naishuller je pot filmskega ustvarjalca začel kot marsikateri mladenič s sanjami o globalnem uspehu. Leta 2010 je posnel prve videospote za svojo rokovsko skupino Biting Elbows in po zaslugi takrat vedno bolj demokratizirane spletne distribucije požel veliko pozornosti med ljubitelji glasbe po vsem svetu. Njegovi videi so na YouTubu prejeli na milijone ogledov predvsem zaradi režiserjevega drznega sloga, ki je vključeval zelo prepoznavno estetsko potezo – snemanje akcijskih prizorov iz prvoosebne perspektive v slogu strelskih računalniških iger. Naishuller je potem ta koncept leta 2015 razširil v celovečerni prvenec Hardcore Henry, pri katerem je svoje bravure prvič razkazal na zahtevnem ameriškem tržišču. Njegov drugi celovečerni film Nihče je te dni na ogled v slovenskih multipleksih in tudi ta film že v prvih minutah pokaže jasno željo po nadaljevanju režiserjevega hitrega vzpona.

V filmu Nihče smo postavljeni v vsakdan Hutcha Mansella (igra ga Bob Odenkirk), na videz običajnega družinskega očeta, ki se sooči z velikim osebnim ponižanjem, ko med vlomom v družinsko hišo ne pomaga svojemu sinu pri prerivanju z vlomilci. Možakar se odloči narediti konec svojemu konformizmu in se na lastno pest odpravi poiskat storilce. Nadaljnji potek pripovedi po marsičem spominja na Cronenbergovo Senco preteklosti (A History of Violence, 2005), a v resnici je Naishullerjev namen vendarle nekoliko drugačen. 37-letni režiser namreč tudi tukaj predvsem nadaljuje svoje divje vizualno raziskovanje akcijskega žanra. Nihče se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film, v katerem so zlikovci, pripadniki ruskega podzemlja, daleč od romantiziranih negativcev, saj gre za neizprosne grobijane brez najmanjšega kančka sočutja. Prej kot da bi Naishuller zares želel slediti Cronenbergovemu filmu, kaže očitno namero, da bi se priključil izročilu žanrskih režiserjev z nagnjenjem k nasilju, kot so Takashi Miike, Park Chan-wook in Quentin Tarantino.

Pri filmu Nihče pa vendarle v oči najbolj zbode dejstvo, da Naishuller z njim dejansko uspe preseči oznako enodimenzinalnega akcionerja ter sestaviti dovršen film na nivoju omenjenih mojstrov žanra. Celovečerec namreč odlikuje tudi zelo dobro napisan scenarij Dereka Kolstada, ustvarjalca franšize John Wick, izvrstna fotografija ter nenazadnje še eno izvrstna igralska izvedba Boba Odenkirka. Kljub multipleksovski umeščenosti filma gre za presenetljivo zaokrožen film, ki mu sicer manjka kanček izvirnosti, da bi se zares prebil med polnovredne mojstrovine, z vidika tehnične dovršenosti in igrivosti pa je naravnost sijajen. Ruski režiser je desetletje po svojih videospotovskih začetkih tako že vstopil med režiserske velemojstre in ima vse možnosti, da bo v naslednjem desetletju še bolj velikopotezno soustvarjal ameriški in svetovni žanrski film.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Nihče

06.08.2021

Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film.

Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film

Ruski režiser Ilya Naishuller je pot filmskega ustvarjalca začel kot marsikateri mladenič s sanjami o globalnem uspehu. Leta 2010 je posnel prve videospote za svojo rokovsko skupino Biting Elbows in po zaslugi takrat vedno bolj demokratizirane spletne distribucije požel veliko pozornosti med ljubitelji glasbe po vsem svetu. Njegovi videi so na YouTubu prejeli na milijone ogledov predvsem zaradi režiserjevega drznega sloga, ki je vključeval zelo prepoznavno estetsko potezo – snemanje akcijskih prizorov iz prvoosebne perspektive v slogu strelskih računalniških iger. Naishuller je potem ta koncept leta 2015 razširil v celovečerni prvenec Hardcore Henry, pri katerem je svoje bravure prvič razkazal na zahtevnem ameriškem tržišču. Njegov drugi celovečerni film Nihče je te dni na ogled v slovenskih multipleksih in tudi ta film že v prvih minutah pokaže jasno željo po nadaljevanju režiserjevega hitrega vzpona.

V filmu Nihče smo postavljeni v vsakdan Hutcha Mansella (igra ga Bob Odenkirk), na videz običajnega družinskega očeta, ki se sooči z velikim osebnim ponižanjem, ko med vlomom v družinsko hišo ne pomaga svojemu sinu pri prerivanju z vlomilci. Možakar se odloči narediti konec svojemu konformizmu in se na lastno pest odpravi poiskat storilce. Nadaljnji potek pripovedi po marsičem spominja na Cronenbergovo Senco preteklosti (A History of Violence, 2005), a v resnici je Naishullerjev namen vendarle nekoliko drugačen. 37-letni režiser namreč tudi tukaj predvsem nadaljuje svoje divje vizualno raziskovanje akcijskega žanra. Nihče se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film, v katerem so zlikovci, pripadniki ruskega podzemlja, daleč od romantiziranih negativcev, saj gre za neizprosne grobijane brez najmanjšega kančka sočutja. Prej kot da bi Naishuller zares želel slediti Cronenbergovemu filmu, kaže očitno namero, da bi se priključil izročilu žanrskih režiserjev z nagnjenjem k nasilju, kot so Takashi Miike, Park Chan-wook in Quentin Tarantino.

Pri filmu Nihče pa vendarle v oči najbolj zbode dejstvo, da Naishuller z njim dejansko uspe preseči oznako enodimenzinalnega akcionerja ter sestaviti dovršen film na nivoju omenjenih mojstrov žanra. Celovečerec namreč odlikuje tudi zelo dobro napisan scenarij Dereka Kolstada, ustvarjalca franšize John Wick, izvrstna fotografija ter nenazadnje še eno izvrstna igralska izvedba Boba Odenkirka. Kljub multipleksovski umeščenosti filma gre za presenetljivo zaokrožen film, ki mu sicer manjka kanček izvirnosti, da bi se zares prebil med polnovredne mojstrovine, z vidika tehnične dovršenosti in igrivosti pa je naravnost sijajen. Ruski režiser je desetletje po svojih videospotovskih začetkih tako že vstopil med režiserske velemojstre in ima vse možnosti, da bo v naslednjem desetletju še bolj velikopotezno soustvarjal ameriški in svetovni žanrski film.


17.05.2019

Pogovor o filmu Jaz sem za nič

V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.


14.05.2019

Zgodovina ljubezni

Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.


13.05.2019

De facto (pojdi s seboj)

Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber


13.05.2019

Ottó Tolnai: Kratki rezi

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jure Franko.


13.05.2019

Bojana Daneu Don: Begunec nikdar

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


13.05.2019

Miha Avanzo: Rorschach

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


13.05.2019

Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


07.05.2019

Stoletje sanj: Dokumentarec o življenju izumitelja Petra Florjančiča

Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.


06.05.2019

Štefan Kardoš: Stric Geza gre v Zaturce

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Andrej Tomažin: Izhodišča

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman.


06.05.2019

Josef Škvorecký: Strahopetci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Dušan Merc: Slepe miši

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman.


30.04.2019

Kromacij Oglejski: Govori; Razprave o Matejevem evangeliju

Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


30.04.2019

Alda Merini: Frančišek, spev ustvarjenega bitja

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


30.04.2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus


30.04.2019

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 3. knjiga

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


29.04.2019

Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.


29.04.2019

Kaja Teržan: Krog

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


29.04.2019

Vinko Bandelj: Nebo je prazno

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


29.04.2019

Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Igor Velše.


Stran 86 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov