Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nihče

06.08.2021

Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film.

Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film

Ruski režiser Ilya Naishuller je pot filmskega ustvarjalca začel kot marsikateri mladenič s sanjami o globalnem uspehu. Leta 2010 je posnel prve videospote za svojo rokovsko skupino Biting Elbows in po zaslugi takrat vedno bolj demokratizirane spletne distribucije požel veliko pozornosti med ljubitelji glasbe po vsem svetu. Njegovi videi so na YouTubu prejeli na milijone ogledov predvsem zaradi režiserjevega drznega sloga, ki je vključeval zelo prepoznavno estetsko potezo – snemanje akcijskih prizorov iz prvoosebne perspektive v slogu strelskih računalniških iger. Naishuller je potem ta koncept leta 2015 razširil v celovečerni prvenec Hardcore Henry, pri katerem je svoje bravure prvič razkazal na zahtevnem ameriškem tržišču. Njegov drugi celovečerni film Nihče je te dni na ogled v slovenskih multipleksih in tudi ta film že v prvih minutah pokaže jasno željo po nadaljevanju režiserjevega hitrega vzpona.

V filmu Nihče smo postavljeni v vsakdan Hutcha Mansella (igra ga Bob Odenkirk), na videz običajnega družinskega očeta, ki se sooči z velikim osebnim ponižanjem, ko med vlomom v družinsko hišo ne pomaga svojemu sinu pri prerivanju z vlomilci. Možakar se odloči narediti konec svojemu konformizmu in se na lastno pest odpravi poiskat storilce. Nadaljnji potek pripovedi po marsičem spominja na Cronenbergovo Senco preteklosti (A History of Violence, 2005), a v resnici je Naishullerjev namen vendarle nekoliko drugačen. 37-letni režiser namreč tudi tukaj predvsem nadaljuje svoje divje vizualno raziskovanje akcijskega žanra. Nihče se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film, v katerem so zlikovci, pripadniki ruskega podzemlja, daleč od romantiziranih negativcev, saj gre za neizprosne grobijane brez najmanjšega kančka sočutja. Prej kot da bi Naishuller zares želel slediti Cronenbergovemu filmu, kaže očitno namero, da bi se priključil izročilu žanrskih režiserjev z nagnjenjem k nasilju, kot so Takashi Miike, Park Chan-wook in Quentin Tarantino.

Pri filmu Nihče pa vendarle v oči najbolj zbode dejstvo, da Naishuller z njim dejansko uspe preseči oznako enodimenzinalnega akcionerja ter sestaviti dovršen film na nivoju omenjenih mojstrov žanra. Celovečerec namreč odlikuje tudi zelo dobro napisan scenarij Dereka Kolstada, ustvarjalca franšize John Wick, izvrstna fotografija ter nenazadnje še eno izvrstna igralska izvedba Boba Odenkirka. Kljub multipleksovski umeščenosti filma gre za presenetljivo zaokrožen film, ki mu sicer manjka kanček izvirnosti, da bi se zares prebil med polnovredne mojstrovine, z vidika tehnične dovršenosti in igrivosti pa je naravnost sijajen. Ruski režiser je desetletje po svojih videospotovskih začetkih tako že vstopil med režiserske velemojstre in ima vse možnosti, da bo v naslednjem desetletju še bolj velikopotezno soustvarjal ameriški in svetovni žanrski film.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Nihče

06.08.2021

Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film.

Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film

Ruski režiser Ilya Naishuller je pot filmskega ustvarjalca začel kot marsikateri mladenič s sanjami o globalnem uspehu. Leta 2010 je posnel prve videospote za svojo rokovsko skupino Biting Elbows in po zaslugi takrat vedno bolj demokratizirane spletne distribucije požel veliko pozornosti med ljubitelji glasbe po vsem svetu. Njegovi videi so na YouTubu prejeli na milijone ogledov predvsem zaradi režiserjevega drznega sloga, ki je vključeval zelo prepoznavno estetsko potezo – snemanje akcijskih prizorov iz prvoosebne perspektive v slogu strelskih računalniških iger. Naishuller je potem ta koncept leta 2015 razširil v celovečerni prvenec Hardcore Henry, pri katerem je svoje bravure prvič razkazal na zahtevnem ameriškem tržišču. Njegov drugi celovečerni film Nihče je te dni na ogled v slovenskih multipleksih in tudi ta film že v prvih minutah pokaže jasno željo po nadaljevanju režiserjevega hitrega vzpona.

V filmu Nihče smo postavljeni v vsakdan Hutcha Mansella (igra ga Bob Odenkirk), na videz običajnega družinskega očeta, ki se sooči z velikim osebnim ponižanjem, ko med vlomom v družinsko hišo ne pomaga svojemu sinu pri prerivanju z vlomilci. Možakar se odloči narediti konec svojemu konformizmu in se na lastno pest odpravi poiskat storilce. Nadaljnji potek pripovedi po marsičem spominja na Cronenbergovo Senco preteklosti (A History of Violence, 2005), a v resnici je Naishullerjev namen vendarle nekoliko drugačen. 37-letni režiser namreč tudi tukaj predvsem nadaljuje svoje divje vizualno raziskovanje akcijskega žanra. Nihče se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film, v katerem so zlikovci, pripadniki ruskega podzemlja, daleč od romantiziranih negativcev, saj gre za neizprosne grobijane brez najmanjšega kančka sočutja. Prej kot da bi Naishuller zares želel slediti Cronenbergovemu filmu, kaže očitno namero, da bi se priključil izročilu žanrskih režiserjev z nagnjenjem k nasilju, kot so Takashi Miike, Park Chan-wook in Quentin Tarantino.

Pri filmu Nihče pa vendarle v oči najbolj zbode dejstvo, da Naishuller z njim dejansko uspe preseči oznako enodimenzinalnega akcionerja ter sestaviti dovršen film na nivoju omenjenih mojstrov žanra. Celovečerec namreč odlikuje tudi zelo dobro napisan scenarij Dereka Kolstada, ustvarjalca franšize John Wick, izvrstna fotografija ter nenazadnje še eno izvrstna igralska izvedba Boba Odenkirka. Kljub multipleksovski umeščenosti filma gre za presenetljivo zaokrožen film, ki mu sicer manjka kanček izvirnosti, da bi se zares prebil med polnovredne mojstrovine, z vidika tehnične dovršenosti in igrivosti pa je naravnost sijajen. Ruski režiser je desetletje po svojih videospotovskih začetkih tako že vstopil med režiserske velemojstre in ima vse možnosti, da bo v naslednjem desetletju še bolj velikopotezno soustvarjal ameriški in svetovni žanrski film.


26.11.2018

Maja Miloševič: Oder za gluhe

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


26.11.2018

Uroš Zupan: Ene in drugi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Barbara Zupan.


24.11.2018

Avtorski projekt Igorja Pisona: Drugibutalci

SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc


19.11.2018

Andrej Lutman: Iz knjig v knjigo

Avtorica recenzije Tonja Jelen Bere Aleksander Golja.


19.11.2018

Ljubka Šorli: Goriške pesmi

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Aleksander Golja.


19.11.2018

Andrej Nikolaidis: Madžarski stavek

Avtorica recenzije Zarja Vršič Bere Barbara Zupan


19.11.2018

Jani Virk: Brez imena

Avtorica recenzije Gabriela Babnik Bereta Barbara Zupan in Aleksander Golja.


12.11.2018

Tloris za revolucijo

Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej


12.11.2018

Klarisa Jovanović: Izgnana

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


12.11.2018

Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti?

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bere Igor Velše.


12.11.2018

Vito Staviarsky: Kivader

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.


12.11.2018

Ernst Bruckmüller: Avstrijska zgodovina

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bere Lidija Hartman.


11.11.2018

Abonma Micka

KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac


07.11.2018

Poj mi pesem - ocena filma

Otvoritveni film Liffa (7. 11. 2018)


27.10.2018

jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.


05.11.2018

Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni

Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan


05.11.2018

Andrej Blatnik: Ugrizi

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


05.11.2018

Amos Oz: Juda

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


05.11.2018

Vlado Kreslin: Zakartana ura

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


29.10.2018

Cvetka Hedžet Tóth: Demaskirajoče tendence

Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.


Stran 93 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov