Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije Andrej Arko
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Velikićevo poimenovanje romana Naslov v tem primeru ni mišljeno kot naslov knjige ali umetniškega dela, navedba akademske stopnje ali častne oznake, ampak preprosto naslov prebivališča, hišni naslov, adresa skratka, kakor je naslovljen v izvirniku. Pisatelj se namreč osredotoča na večstanovanjsko poslopje v osrčju Beograda, dograjeno malo pred drugo svetovno vojno, ki so ji, eni redkih v svojem okolišu, prizanesli tako Hitlerjevi bombniki in zavezniška letala proti koncu vojne pa tudi napadi sil zveze Nato pred dvaindvajsetimi leti.
Toda zgradba sama in eno od stanovanj v njej, v katero se je vselil novopečeni ločenec, čeprav uradno ne razvezan, ki zbira gradivo za knjigo o Beogradu, sta zgolj izhodišče za razpletanje zgodb njegovega življenja, povezanih z rodnim mestom. Pripoved sega v čas ob razpadanju zadnje Jugoslavije, in se razvalovi na razne teme in področja, ki jih povezuje hišni naslov. Začenja se tako rekoč v utripu vsakdanjosti in z razvojem iz poglavja v poglavje pridobiva privlačnost, barvo in žmahtnost. Analitično pripovedovanje se odvija v značilnem srbskem slogu ćaskanja, čavrljanja, skratka kramljanja, pravzaprav paberkovanja, priložnostnega zbiranja in sestavljanja spomina z nekdanjimi, časovno po večini ne tako oddaljenimi dogodki. Roman potemtakem napolnjuje kopica notranjih monologov, vzvratnih prebliskov in zasukov v polpreteklost; nonšalantno pisanje, z dialogi, včasih kar brez nekaterih pravopisnih znakov. Zdi se, kot da pripoved nastaja sproti, s preskakovanji in brez vnaprejšnjega osnutka in je kot kalejdoskop beograjske preteklosti, sedanjosti, doživetij in podatkov. Pri tem so zanimive domiselne primerjave.
Hkrati z zgodbo o hišnem naslovu ene osrednjih beograjskih četrti, ne pa samega središča, če imamo v mislih Terazije ali pa Trg republike, se odvija tudi življenjepis glavnega junaka. Ta svoja leta sproti primerja z dolgostjo življenja njemu ljubih književnikov in skuša z vživljanjem v njihova dejanja in nehanja sproti preverjati svojo psihofizično kondicijo. Ob tem pa natančno izmeri temperaturo na smrt bolni Jugoslaviji in kritično povzema nedoslednost tedanjih zgodovinskih interpretacij, pri čemer se je ognil v Srbiji sicer dolgo prevladujočemu prepričanju, da je za razpad kriva Slovenija.
Z razgledovanjem po posameznih mestnih predelih se tudi s pomočjo notranjih dialogov in esejističnih prijemov razkriva svojevrstna miselnost bivanja. Pisateljevi filozofski domisleki, aforistični prijemi in metafore se največkrat porajajo iz domačega naslova in se k njemu vračajo. Tako razpreda zelo razvejano, vsestransko in celovito zgodbo, ki se osredotoča na povečini poprečne ljudi, zaznamovane s socialističnim duhovnim siromaštvom, in ob rahlem posmehu srbski mentaliteti. Domiselno je izrisano občutje splošne balkanske zanikrnosti, značilno nekoliko tudi za sodobni Beograd s svojim kriminalom in mafijskimi rabotami, pa tudi za Beograd kot glavno mesto nekdanjih Jugoslavij, ki je že po odhodu Nemcev oktobra 1944 postalo prizorišče komunističnih zločinov. Pri tem pisatelj v elegantnem slogu in malone mimogrede, pa vendar neusmiljeno, obračunava s posameznimi znanimi in neznanimi storilci, zaradi katerih je v tistem času večinoma brez sojenja izgubilo življenje skoraj šestdeset tisoč Beograjčanov.
Roman torej skozi življenjsko pot moškega srednjih let mojstrsko izrisuje podobo Beograda vse od pradavnine do danes, njegove vzpone in padce, prizadevanja in pustošenja, torej prestolnico v zgodovinskih in socioloških razsežnostih. Vendar nizanje podatkov in zastranitev nemara nekoliko hromita pripoved, z iskanjem protagonistovega zgodnjega otroštva v Vrnjački Banji pa roman proti koncu izgublja nekaj zamaha. Pisatelj tu in tam zapada v aktualizme, ki, vpeti v romaneskno pripoved, ne bodo mogli imeti dolgega daha, vsaj ne več potem, ko bodo nekdanji politični akterji srednjega in nižjega ranga že zdavnaj pozabljeni, v kakem tujem okolju pa so že zdaj nezaznavni.
Slovenjenje ali neslovenjenje posameznih četrti, ulic, lokalov … ostaja nedosledno in neusklajeno, kar tudi sicer ostaja nenehno vprašanje.
Kakorkoli, Dragan Velikić, sodobni srbski pisatelj in esejist, je sestavil zanimivo in privlačno napisano izkaznico Beogradu, celovit dosje prestolnici, hommage svojemu rodnemu kraju, stkan iz predstav, spominjanj, obsojanj in hrepenenj.
Avtor recenzije Andrej Arko
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Velikićevo poimenovanje romana Naslov v tem primeru ni mišljeno kot naslov knjige ali umetniškega dela, navedba akademske stopnje ali častne oznake, ampak preprosto naslov prebivališča, hišni naslov, adresa skratka, kakor je naslovljen v izvirniku. Pisatelj se namreč osredotoča na večstanovanjsko poslopje v osrčju Beograda, dograjeno malo pred drugo svetovno vojno, ki so ji, eni redkih v svojem okolišu, prizanesli tako Hitlerjevi bombniki in zavezniška letala proti koncu vojne pa tudi napadi sil zveze Nato pred dvaindvajsetimi leti.
Toda zgradba sama in eno od stanovanj v njej, v katero se je vselil novopečeni ločenec, čeprav uradno ne razvezan, ki zbira gradivo za knjigo o Beogradu, sta zgolj izhodišče za razpletanje zgodb njegovega življenja, povezanih z rodnim mestom. Pripoved sega v čas ob razpadanju zadnje Jugoslavije, in se razvalovi na razne teme in področja, ki jih povezuje hišni naslov. Začenja se tako rekoč v utripu vsakdanjosti in z razvojem iz poglavja v poglavje pridobiva privlačnost, barvo in žmahtnost. Analitično pripovedovanje se odvija v značilnem srbskem slogu ćaskanja, čavrljanja, skratka kramljanja, pravzaprav paberkovanja, priložnostnega zbiranja in sestavljanja spomina z nekdanjimi, časovno po večini ne tako oddaljenimi dogodki. Roman potemtakem napolnjuje kopica notranjih monologov, vzvratnih prebliskov in zasukov v polpreteklost; nonšalantno pisanje, z dialogi, včasih kar brez nekaterih pravopisnih znakov. Zdi se, kot da pripoved nastaja sproti, s preskakovanji in brez vnaprejšnjega osnutka in je kot kalejdoskop beograjske preteklosti, sedanjosti, doživetij in podatkov. Pri tem so zanimive domiselne primerjave.
Hkrati z zgodbo o hišnem naslovu ene osrednjih beograjskih četrti, ne pa samega središča, če imamo v mislih Terazije ali pa Trg republike, se odvija tudi življenjepis glavnega junaka. Ta svoja leta sproti primerja z dolgostjo življenja njemu ljubih književnikov in skuša z vživljanjem v njihova dejanja in nehanja sproti preverjati svojo psihofizično kondicijo. Ob tem pa natančno izmeri temperaturo na smrt bolni Jugoslaviji in kritično povzema nedoslednost tedanjih zgodovinskih interpretacij, pri čemer se je ognil v Srbiji sicer dolgo prevladujočemu prepričanju, da je za razpad kriva Slovenija.
Z razgledovanjem po posameznih mestnih predelih se tudi s pomočjo notranjih dialogov in esejističnih prijemov razkriva svojevrstna miselnost bivanja. Pisateljevi filozofski domisleki, aforistični prijemi in metafore se največkrat porajajo iz domačega naslova in se k njemu vračajo. Tako razpreda zelo razvejano, vsestransko in celovito zgodbo, ki se osredotoča na povečini poprečne ljudi, zaznamovane s socialističnim duhovnim siromaštvom, in ob rahlem posmehu srbski mentaliteti. Domiselno je izrisano občutje splošne balkanske zanikrnosti, značilno nekoliko tudi za sodobni Beograd s svojim kriminalom in mafijskimi rabotami, pa tudi za Beograd kot glavno mesto nekdanjih Jugoslavij, ki je že po odhodu Nemcev oktobra 1944 postalo prizorišče komunističnih zločinov. Pri tem pisatelj v elegantnem slogu in malone mimogrede, pa vendar neusmiljeno, obračunava s posameznimi znanimi in neznanimi storilci, zaradi katerih je v tistem času večinoma brez sojenja izgubilo življenje skoraj šestdeset tisoč Beograjčanov.
Roman torej skozi življenjsko pot moškega srednjih let mojstrsko izrisuje podobo Beograda vse od pradavnine do danes, njegove vzpone in padce, prizadevanja in pustošenja, torej prestolnico v zgodovinskih in socioloških razsežnostih. Vendar nizanje podatkov in zastranitev nemara nekoliko hromita pripoved, z iskanjem protagonistovega zgodnjega otroštva v Vrnjački Banji pa roman proti koncu izgublja nekaj zamaha. Pisatelj tu in tam zapada v aktualizme, ki, vpeti v romaneskno pripoved, ne bodo mogli imeti dolgega daha, vsaj ne več potem, ko bodo nekdanji politični akterji srednjega in nižjega ranga že zdavnaj pozabljeni, v kakem tujem okolju pa so že zdaj nezaznavni.
Slovenjenje ali neslovenjenje posameznih četrti, ulic, lokalov … ostaja nedosledno in neusklajeno, kar tudi sicer ostaja nenehno vprašanje.
Kakorkoli, Dragan Velikić, sodobni srbski pisatelj in esejist, je sestavil zanimivo in privlačno napisano izkaznico Beogradu, celovit dosje prestolnici, hommage svojemu rodnemu kraju, stkan iz predstav, spominjanj, obsojanj in hrepenenj.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov