Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z vso slikovno in zvokovno razkošnostjo ter tudi tehnično izzivalnimi in zahtevnimi mizanscenskimi rešitvami gre v temelju za precej klasičen muzikal.
Henry McHenry je razvpit in provokativen stand-up komik, ki se na odru ne boji premikati mej sprejemljivega. S slavno sopranistko, operno divo Ann Desfranoux sta sveže zaljubljen par. Kmalu po rojstvu hčerke Annette pa se začne njun odnos krhati – Annina pevska pot se začne še bolj vzpenjati, medtem pa se Henry spopada z izzivi očetovstva in kariernim zastojem. Ann umre v sumljivih okoliščinah na skupnem križarjenju, izkaže pa se, da je Annette podedovala materin glasbeni talent, in skoznjo začne Henryja preganjati njen glas ...
Pod svoj novi celovečerec Annette, na katerega smo čakali skoraj desetletje, je podpisan enfant terrible francoske kinematografije Léos Carax, in je posnet z drznim zamahom. Z domiselnostjo in samozavestjo se loteva reinterpretacije tradicionalnega glasbeno-filmskega žanra, muzikala, in kot celota vrača vero v moč filma v smislu, da je z avtorskega stališča vse mogoče in da so omejitve kvečjemu izziv. Prav gotovo je tudi to pripomoglo, da je bil film Annette, v katerem blestita Adam Driver in Marion Cotillard, izbran za otvoritev letošnjega festivala v Cannesu, saj prinaša posrečen spoj vznesenosti, spektakularnosti, privlačnosti in tudi izumetničenosti, ki nenazadnje spada k žanru.
Pri tem filmskem organizmu gre v resnici za spoj več avtorskih poetik, na prvem mestu je tu ekscentrični glasbeni duet Sparks, ki je prispeval temelje projekta z zgodbo, scenarijem in glasbenimi vložki, seveda pa je vse te sestavne dele ključno pregnetel podobno ekscentrični Léos Carax, ki mu poigravanje s pričakovanji in uveljavljenimi pripovednimi obrazci nikoli ni bilo tuje. Mimogrede, Ron in Russell Mael oziroma člana ameriškega dueta Sparks se v filmu tudi sama pojavita, podobno kot Léos Carax, in to še dodatno pripomore k rušenju metaforične četrte stene med filmsko iluzijo in gledalsko resničnostjo. To pa je tudi ena od tem filma Annette, potreba po nastopanju in razcepljenost identitet javnega in zasebnega, ustvarjanje odnosa z občinstvom ter soočanje z uspehom in neuspehom.
Skratka, avtor oziroma avtorji se v tem delu ukvarjajo tudi z naravo medija, tako da je ob ogledu zanimiv razmislek o sami ontologiji muzikala. To, da se žanr, ki je praviloma bližje komediji kot drami ali tragediji, ukvarja tudi s temnejšimi platmi človeške psihe, ni nič neobičajnega, toda ali gre pri vseh filmskih trikih, ki jih v pripovedi uporablja Carax, res za kakšno radikalno prevrednotenje forme? Kot pri tem geslu navaja Kavčičev-Vrdlovčev Filmski leksikon, imajo »glasba, petje in ples v muzikalu tako spektakelsko kot 'komentatorsko' vlogo, so hkrati element uprizoritve in sredstvo 'pripovedi' v širšem pomenu besede, vendar šele – in to je za žanr odločilno – v povezavi, pravzaprav v soodvisnosti s postopki filmske vizualizacije«.
Z vso slikovno in zvokovno razkošnostjo ter tudi tehnično izzivalnimi in zahtevnimi mizanscenskimi rešitvami – Carax je nenazadnje v Cannesu nagrado za najboljšo režijo – gre v temelju za precej klasičen muzikal. Vsekakor je vsako novo delo Léosa Caraxa samosvoj dogodek, vseeno pa je s prejšnjim celovečercem Holy Motors iz leta 2012 tako močno dvignil pričakovanja, da deluje Annette kot blago razočaranje.
Z vso slikovno in zvokovno razkošnostjo ter tudi tehnično izzivalnimi in zahtevnimi mizanscenskimi rešitvami gre v temelju za precej klasičen muzikal.
Henry McHenry je razvpit in provokativen stand-up komik, ki se na odru ne boji premikati mej sprejemljivega. S slavno sopranistko, operno divo Ann Desfranoux sta sveže zaljubljen par. Kmalu po rojstvu hčerke Annette pa se začne njun odnos krhati – Annina pevska pot se začne še bolj vzpenjati, medtem pa se Henry spopada z izzivi očetovstva in kariernim zastojem. Ann umre v sumljivih okoliščinah na skupnem križarjenju, izkaže pa se, da je Annette podedovala materin glasbeni talent, in skoznjo začne Henryja preganjati njen glas ...
Pod svoj novi celovečerec Annette, na katerega smo čakali skoraj desetletje, je podpisan enfant terrible francoske kinematografije Léos Carax, in je posnet z drznim zamahom. Z domiselnostjo in samozavestjo se loteva reinterpretacije tradicionalnega glasbeno-filmskega žanra, muzikala, in kot celota vrača vero v moč filma v smislu, da je z avtorskega stališča vse mogoče in da so omejitve kvečjemu izziv. Prav gotovo je tudi to pripomoglo, da je bil film Annette, v katerem blestita Adam Driver in Marion Cotillard, izbran za otvoritev letošnjega festivala v Cannesu, saj prinaša posrečen spoj vznesenosti, spektakularnosti, privlačnosti in tudi izumetničenosti, ki nenazadnje spada k žanru.
Pri tem filmskem organizmu gre v resnici za spoj več avtorskih poetik, na prvem mestu je tu ekscentrični glasbeni duet Sparks, ki je prispeval temelje projekta z zgodbo, scenarijem in glasbenimi vložki, seveda pa je vse te sestavne dele ključno pregnetel podobno ekscentrični Léos Carax, ki mu poigravanje s pričakovanji in uveljavljenimi pripovednimi obrazci nikoli ni bilo tuje. Mimogrede, Ron in Russell Mael oziroma člana ameriškega dueta Sparks se v filmu tudi sama pojavita, podobno kot Léos Carax, in to še dodatno pripomore k rušenju metaforične četrte stene med filmsko iluzijo in gledalsko resničnostjo. To pa je tudi ena od tem filma Annette, potreba po nastopanju in razcepljenost identitet javnega in zasebnega, ustvarjanje odnosa z občinstvom ter soočanje z uspehom in neuspehom.
Skratka, avtor oziroma avtorji se v tem delu ukvarjajo tudi z naravo medija, tako da je ob ogledu zanimiv razmislek o sami ontologiji muzikala. To, da se žanr, ki je praviloma bližje komediji kot drami ali tragediji, ukvarja tudi s temnejšimi platmi človeške psihe, ni nič neobičajnega, toda ali gre pri vseh filmskih trikih, ki jih v pripovedi uporablja Carax, res za kakšno radikalno prevrednotenje forme? Kot pri tem geslu navaja Kavčičev-Vrdlovčev Filmski leksikon, imajo »glasba, petje in ples v muzikalu tako spektakelsko kot 'komentatorsko' vlogo, so hkrati element uprizoritve in sredstvo 'pripovedi' v širšem pomenu besede, vendar šele – in to je za žanr odločilno – v povezavi, pravzaprav v soodvisnosti s postopki filmske vizualizacije«.
Z vso slikovno in zvokovno razkošnostjo ter tudi tehnično izzivalnimi in zahtevnimi mizanscenskimi rešitvami – Carax je nenazadnje v Cannesu nagrado za najboljšo režijo – gre v temelju za precej klasičen muzikal. Vsekakor je vsako novo delo Léosa Caraxa samosvoj dogodek, vseeno pa je s prejšnjim celovečercem Holy Motors iz leta 2012 tako močno dvignil pričakovanja, da deluje Annette kot blago razočaranje.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov