Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bere Renato Horvat
Prevedla Katarina Rotar; Ljubljana : Krtina, 2021
Knjiga Šelestenje jezika nam predstavlja Rolanda Barthesa kot izvirnega misleca s širokim in globokim obzorjem zanimanja. Je kot razkošna pahljača briljantnega uma, ki nas vodi skozi labirint zaznave in védenja, ki nam ga nevsiljivo (z neštetimi primerami) posreduje in si skupaj z bralcem z vseh strani ogleduje predmet svojih raziskav.
Do katerekoli dvojice se prebijemo – od znanosti do literature, od avtorja do smrti ali od dela do teksta – vedno bomo pri tem strastnem premišljevalcu naleteli na upor zoper prevladujočo uniformiranost in vtkanost v družbo. Presega ju z erosom govorice, edinim elementom, v katerem lahko dihajo propadla bitja, kakor se je izrazil Baudelaire v zvezi s Poejem. V vsem svojem početju se Barthes brez zadržkov zavzema za svobodo posameznika, njegovega delovanja, pisanja, mišljenja. Njegova izvajanja za revije, na predavanju študentom ali pa zapisi za dušo, kot bi lahko rekli (tak zapis je prav naslovna tema Šelestenja jezika), so tudi danes osvežujoče gibka, živa in aktualna, utemeljena v nasprotju z arbitrarnim nasiljem učnega procesa, ki je vedno podaljšek države in vedno doktrina vrednot, izhajajočih iz pozitivizma in racionalizma, ki meri zgolj učinek, ki uniformira, zatira, zasužnjuje, izključuje in utrjuje prvenstvene pravice, ne pa tudi univerzalnih, individualnih, če hočete, utopičnih in predvsem samosvojih, takih, ki izhajajo iz posameznikovega osebnega življenja, iz njegove biografije, izkušnje, osebnih značilnostih.
Ne glede na to, koliko bomo v tej knjigi osvojili Barthesov instrumentarij izrekanja – govorjenja, pisanja – je jasno, da nam razkriva temeljni pogled na stvarnost stvari in na tisto najbolj občutljivo mesto, ki ga tako skrbno, že skoraj diktatorsko neguje vsaka družba: to je učenje pravil – najprej slovničnih, potem pa vse bolj sofisticiranih, kodiranih, vpetih v izmenjujočo zavest, iz katere ni mogoče izstopiti, če ne želimo izgubiti državljanskih pravic. Tako je v svobodo govorice/ izrekanja/ pisanja mogoče sestopiti samo še skozi domišljijo pisanja, ki je tista skrivnostna, šelesteča zadnja možnost osvobajanja izpod enotnosti paragrafiranega družbenega, političnega in kulturnega pečata.
Ob branju Barthesovega presenetljivega skupka zapisov nam postaja vse bolj jasno dvoje: prvič – na enem mestu lahko doživljamo-spremljamo-podoživljamo vse napetosti, nasprotovanja in samospraševanja, ki so v drugi polovici dvajsetega stoletja zaposlovali mislečega posameznika, vpetega v stvarno preoblikovanje takratne evropske misli, ko je Evropa drhtela v notranjih preobratih, ko so študentje zavzemali fakultete in so se v večjih mestih pojavile barikade, ko se je razpravljalo, kam naj gre svet, predvsem pa, da naj se vladajoče, nazadnjaške strukture poslovijo in naj ljudem pustijo dihati. Dogodek maja 1968 je bil, pravi Barthes, zapisan na tri načine: kot govor, kot simbol in kot nasilje. In drugič, kar se mi zdi še pomembneje, Barthesova misel predira in hkrati osvobaja, je upajoča in neustrašna, dih zajemajoča kompaktnost, ki povzema vse zunajkonkurenčne vidike realnosti kot nekakšna točkasta substanca, ki se nenehno giblje, ustvarja nepregledno množico zaznav, obratov, prisvajanja, zapuščanja. Ali kot zapiše filozof: Vse, na kar naletimo, je citat, so citati iz vseh časov, vseh kultur in mi jih samo poberemo in jih vnašamo v svoj tekst, potem prepustimo bralcu, da zapolni vrzeli. Barthes je veliko upov polagal v bralca, saj je od njega pričakoval prav tisto osvobojenost, za katero se je sam zavzemal in členil svoje filozofske premisleke.
In ko takole prelistavamo Šelestenje jezika, ki je zvok tega, kar dobro deluje in implicira ugodje samo, celo užitek zvočnosti, ker zvok tega, kar dobro deluje, deluje popolno in zato ne ustvarja zvoka, se zdi, da potonemo v vizijo sveta (ali utopičnega sveta?) ki raztaplja, razgalja, razgrajuje enotno podobo množičnega uniformiranja in se pomika v ospredje govorice posameznikove narave, ki je »narava modernega človeka«, torej v osrčje užitka samotnega prisluškovalca, ki z lucidnostjo transformira lastne zaznave v presežek bivanja. Ali pa iz tega izhaja, da se človeštvo izgublja v zvočnih odtisih brez zavesti in s tem samemu sebi odvzema pomembno in samoniklo udejanjanje? Gre namreč za skupinsko predajanje samopozabi in sledi zgolj tem zunanjim afirmacijam zaznavanja odločujočih struktur, ki resnično vladajo in ki vseskozi ponujajo, vabijo k novim užitkom zvoka, govorice, podobe – s tem pa uspavajo in relativizirajo probleme kapitalistično-potrošniške dejanskosti. Tu se pokaže še tretja možnost, nakazana v prvi, namreč, da individualni umik iz sfere odločevalcev posledično odpre prazen prostor, ki ga lahko naseli prav šelestenje jezika, ta ima večjo senzibilnost in večjo moč izrazil, ki so skupek prav vseh človekovih čutno-nazornih operacij. Toda bojim se, da mreže, ki jih ustvarja tekst, niso tako daleč od današnjega in prihodnjega informativnega hrupa sodobne tehnološke civilizacije.
Na poti zdrsov in razpok nam Barthes v intelektualnem, visoko tiražnem diskurzu mišljenja hiti kazati razvejane smeri šelestenja jezika, utopično predstavljivost, ki jo najprej zaslišimo, potem izgovorimo, potem zapišemo. Zadnje strani teh vznemirljivih esejev nakazujejo pomik na novo globalno raven, torej v konec dihotomije, do združitve dveh nasprotujočih si elementov, kot so politika in lingvistika, zgodovina in jezik, družba in intima, metafora in metonimija in prehod v tretjo razsežnost forme, ki je tretja forma, in na primer združuje esej in roman, kot je Barthes v eseju Dolgo sem hodil zgodaj spat prikazal na podlagi Proustovega Iskanja izgubljenega časa.
In če sklenemo: literatura že od nekdaj ve tisto, kar danes odkriva znanost. Edina razlika je v tem, da tega ni povedala, temveč zapisala.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj
Bere Renato Horvat
Prevedla Katarina Rotar; Ljubljana : Krtina, 2021
Knjiga Šelestenje jezika nam predstavlja Rolanda Barthesa kot izvirnega misleca s širokim in globokim obzorjem zanimanja. Je kot razkošna pahljača briljantnega uma, ki nas vodi skozi labirint zaznave in védenja, ki nam ga nevsiljivo (z neštetimi primerami) posreduje in si skupaj z bralcem z vseh strani ogleduje predmet svojih raziskav.
Do katerekoli dvojice se prebijemo – od znanosti do literature, od avtorja do smrti ali od dela do teksta – vedno bomo pri tem strastnem premišljevalcu naleteli na upor zoper prevladujočo uniformiranost in vtkanost v družbo. Presega ju z erosom govorice, edinim elementom, v katerem lahko dihajo propadla bitja, kakor se je izrazil Baudelaire v zvezi s Poejem. V vsem svojem početju se Barthes brez zadržkov zavzema za svobodo posameznika, njegovega delovanja, pisanja, mišljenja. Njegova izvajanja za revije, na predavanju študentom ali pa zapisi za dušo, kot bi lahko rekli (tak zapis je prav naslovna tema Šelestenja jezika), so tudi danes osvežujoče gibka, živa in aktualna, utemeljena v nasprotju z arbitrarnim nasiljem učnega procesa, ki je vedno podaljšek države in vedno doktrina vrednot, izhajajočih iz pozitivizma in racionalizma, ki meri zgolj učinek, ki uniformira, zatira, zasužnjuje, izključuje in utrjuje prvenstvene pravice, ne pa tudi univerzalnih, individualnih, če hočete, utopičnih in predvsem samosvojih, takih, ki izhajajo iz posameznikovega osebnega življenja, iz njegove biografije, izkušnje, osebnih značilnostih.
Ne glede na to, koliko bomo v tej knjigi osvojili Barthesov instrumentarij izrekanja – govorjenja, pisanja – je jasno, da nam razkriva temeljni pogled na stvarnost stvari in na tisto najbolj občutljivo mesto, ki ga tako skrbno, že skoraj diktatorsko neguje vsaka družba: to je učenje pravil – najprej slovničnih, potem pa vse bolj sofisticiranih, kodiranih, vpetih v izmenjujočo zavest, iz katere ni mogoče izstopiti, če ne želimo izgubiti državljanskih pravic. Tako je v svobodo govorice/ izrekanja/ pisanja mogoče sestopiti samo še skozi domišljijo pisanja, ki je tista skrivnostna, šelesteča zadnja možnost osvobajanja izpod enotnosti paragrafiranega družbenega, političnega in kulturnega pečata.
Ob branju Barthesovega presenetljivega skupka zapisov nam postaja vse bolj jasno dvoje: prvič – na enem mestu lahko doživljamo-spremljamo-podoživljamo vse napetosti, nasprotovanja in samospraševanja, ki so v drugi polovici dvajsetega stoletja zaposlovali mislečega posameznika, vpetega v stvarno preoblikovanje takratne evropske misli, ko je Evropa drhtela v notranjih preobratih, ko so študentje zavzemali fakultete in so se v večjih mestih pojavile barikade, ko se je razpravljalo, kam naj gre svet, predvsem pa, da naj se vladajoče, nazadnjaške strukture poslovijo in naj ljudem pustijo dihati. Dogodek maja 1968 je bil, pravi Barthes, zapisan na tri načine: kot govor, kot simbol in kot nasilje. In drugič, kar se mi zdi še pomembneje, Barthesova misel predira in hkrati osvobaja, je upajoča in neustrašna, dih zajemajoča kompaktnost, ki povzema vse zunajkonkurenčne vidike realnosti kot nekakšna točkasta substanca, ki se nenehno giblje, ustvarja nepregledno množico zaznav, obratov, prisvajanja, zapuščanja. Ali kot zapiše filozof: Vse, na kar naletimo, je citat, so citati iz vseh časov, vseh kultur in mi jih samo poberemo in jih vnašamo v svoj tekst, potem prepustimo bralcu, da zapolni vrzeli. Barthes je veliko upov polagal v bralca, saj je od njega pričakoval prav tisto osvobojenost, za katero se je sam zavzemal in členil svoje filozofske premisleke.
In ko takole prelistavamo Šelestenje jezika, ki je zvok tega, kar dobro deluje in implicira ugodje samo, celo užitek zvočnosti, ker zvok tega, kar dobro deluje, deluje popolno in zato ne ustvarja zvoka, se zdi, da potonemo v vizijo sveta (ali utopičnega sveta?) ki raztaplja, razgalja, razgrajuje enotno podobo množičnega uniformiranja in se pomika v ospredje govorice posameznikove narave, ki je »narava modernega človeka«, torej v osrčje užitka samotnega prisluškovalca, ki z lucidnostjo transformira lastne zaznave v presežek bivanja. Ali pa iz tega izhaja, da se človeštvo izgublja v zvočnih odtisih brez zavesti in s tem samemu sebi odvzema pomembno in samoniklo udejanjanje? Gre namreč za skupinsko predajanje samopozabi in sledi zgolj tem zunanjim afirmacijam zaznavanja odločujočih struktur, ki resnično vladajo in ki vseskozi ponujajo, vabijo k novim užitkom zvoka, govorice, podobe – s tem pa uspavajo in relativizirajo probleme kapitalistično-potrošniške dejanskosti. Tu se pokaže še tretja možnost, nakazana v prvi, namreč, da individualni umik iz sfere odločevalcev posledično odpre prazen prostor, ki ga lahko naseli prav šelestenje jezika, ta ima večjo senzibilnost in večjo moč izrazil, ki so skupek prav vseh človekovih čutno-nazornih operacij. Toda bojim se, da mreže, ki jih ustvarja tekst, niso tako daleč od današnjega in prihodnjega informativnega hrupa sodobne tehnološke civilizacije.
Na poti zdrsov in razpok nam Barthes v intelektualnem, visoko tiražnem diskurzu mišljenja hiti kazati razvejane smeri šelestenja jezika, utopično predstavljivost, ki jo najprej zaslišimo, potem izgovorimo, potem zapišemo. Zadnje strani teh vznemirljivih esejev nakazujejo pomik na novo globalno raven, torej v konec dihotomije, do združitve dveh nasprotujočih si elementov, kot so politika in lingvistika, zgodovina in jezik, družba in intima, metafora in metonimija in prehod v tretjo razsežnost forme, ki je tretja forma, in na primer združuje esej in roman, kot je Barthes v eseju Dolgo sem hodil zgodaj spat prikazal na podlagi Proustovega Iskanja izgubljenega časa.
In če sklenemo: literatura že od nekdaj ve tisto, kar danes odkriva znanost. Edina razlika je v tem, da tega ni povedala, temveč zapisala.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Neveljaven email naslov