Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Roland Barthes: Šelestenje jezika

23.08.2021

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Renato Horvat

Prevedla Katarina Rotar; Ljubljana : Krtina, 2021

Knjiga Šelestenje jezika nam predstavlja Rolanda Barthesa kot izvirnega misleca s širokim in globokim obzorjem zanimanja. Je kot razkošna pahljača briljantnega uma, ki nas vodi skozi labirint zaznave in védenja, ki nam ga nevsiljivo (z neštetimi primerami) posreduje in si skupaj z bralcem z vseh strani ogleduje predmet svojih raziskav.

Do katerekoli dvojice se prebijemo – od znanosti do literature, od avtorja do smrti ali od dela do teksta – vedno bomo pri tem strastnem premišljevalcu naleteli na upor zoper prevladujočo uniformiranost in vtkanost v družbo. Presega ju z erosom govorice, edinim elementom, v katerem lahko dihajo propadla bitja, kakor se je izrazil Baudelaire v zvezi s Poejem. V vsem svojem početju se Barthes brez zadržkov zavzema za svobodo posameznika, njegovega delovanja, pisanja, mišljenja. Njegova izvajanja za revije, na predavanju študentom ali pa zapisi za dušo, kot bi lahko rekli (tak zapis je prav naslovna tema Šelestenja jezika), so tudi danes osvežujoče gibka, živa in aktualna, utemeljena v nasprotju z arbitrarnim nasiljem učnega procesa, ki je vedno podaljšek države in vedno doktrina vrednot, izhajajočih iz pozitivizma in racionalizma, ki meri zgolj učinek, ki uniformira, zatira, zasužnjuje, izključuje in utrjuje prvenstvene pravice, ne pa tudi univerzalnih, individualnih, če hočete, utopičnih in predvsem samosvojih, takih, ki izhajajo iz posameznikovega osebnega življenja, iz njegove biografije, izkušnje, osebnih značilnostih.

Ne glede na to, koliko bomo v tej knjigi osvojili Barthesov instrumentarij izrekanja – govorjenja, pisanja – je jasno, da nam razkriva temeljni pogled na stvarnost stvari in na tisto najbolj občutljivo mesto, ki ga tako skrbno, že skoraj diktatorsko neguje vsaka družba: to je učenje pravil – najprej slovničnih, potem pa vse bolj sofisticiranih, kodiranih, vpetih v izmenjujočo zavest, iz katere ni mogoče izstopiti, če ne želimo izgubiti državljanskih pravic. Tako je v svobodo govorice/ izrekanja/ pisanja mogoče sestopiti samo še skozi domišljijo pisanja, ki je tista skrivnostna, šelesteča zadnja možnost osvobajanja izpod enotnosti paragrafiranega družbenega, političnega in kulturnega pečata.

Ob branju Barthesovega presenetljivega skupka zapisov nam postaja vse bolj jasno dvoje: prvič – na enem mestu lahko doživljamo-spremljamo-podoživljamo vse napetosti, nasprotovanja in samospraševanja, ki so v drugi polovici dvajsetega stoletja zaposlovali mislečega posameznika, vpetega v stvarno preoblikovanje takratne evropske misli, ko je Evropa drhtela v notranjih preobratih, ko so študentje zavzemali fakultete in so se v večjih mestih pojavile barikade, ko se je razpravljalo, kam naj gre svet, predvsem pa, da naj se vladajoče, nazadnjaške strukture poslovijo in naj ljudem pustijo dihati. Dogodek maja 1968 je bil, pravi Barthes, zapisan na tri načine: kot govor, kot simbol in kot nasilje. In drugič, kar se mi zdi še pomembneje, Barthesova misel predira in hkrati osvobaja, je upajoča in neustrašna, dih zajemajoča kompaktnost, ki povzema vse zunajkonkurenčne vidike realnosti kot nekakšna točkasta substanca, ki se nenehno giblje, ustvarja nepregledno množico zaznav, obratov, prisvajanja, zapuščanja. Ali kot zapiše filozof: Vse, na kar naletimo, je citat, so citati iz vseh časov, vseh kultur in mi jih samo poberemo in jih vnašamo v svoj tekst, potem prepustimo bralcu, da zapolni vrzeli. Barthes je veliko upov polagal v bralca, saj je od njega pričakoval prav tisto osvobojenost, za katero se je sam zavzemal in členil svoje filozofske premisleke.

In ko takole prelistavamo Šelestenje jezika, ki je zvok tega, kar dobro deluje in implicira ugodje samo, celo užitek zvočnosti, ker zvok tega, kar dobro deluje, deluje popolno in zato ne ustvarja zvoka, se zdi, da potonemo v vizijo sveta (ali utopičnega sveta?) ki raztaplja, razgalja, razgrajuje enotno podobo množičnega uniformiranja in se pomika v ospredje govorice posameznikove narave, ki je »narava modernega človeka«, torej v osrčje užitka samotnega prisluškovalca, ki z lucidnostjo transformira lastne zaznave v presežek bivanja. Ali pa iz tega izhaja, da se človeštvo izgublja v zvočnih odtisih brez zavesti in s tem samemu sebi odvzema pomembno in samoniklo udejanjanje? Gre namreč za skupinsko predajanje samopozabi in sledi zgolj tem zunanjim afirmacijam zaznavanja odločujočih struktur, ki resnično vladajo in ki vseskozi ponujajo, vabijo k novim užitkom zvoka, govorice, podobe – s tem pa uspavajo in relativizirajo probleme kapitalistično-potrošniške dejanskosti. Tu se pokaže še tretja možnost, nakazana v prvi, namreč, da individualni umik iz sfere odločevalcev posledično odpre prazen prostor, ki ga lahko naseli prav šelestenje jezika, ta ima večjo senzibilnost in večjo moč izrazil, ki so skupek prav vseh človekovih čutno-nazornih operacij. Toda bojim se, da mreže, ki jih ustvarja tekst, niso tako daleč od današnjega in prihodnjega informativnega hrupa sodobne tehnološke civilizacije.

Na poti zdrsov in razpok nam Barthes v intelektualnem, visoko tiražnem diskurzu mišljenja hiti kazati razvejane smeri šelestenja jezika, utopično predstavljivost, ki jo najprej zaslišimo, potem izgovorimo, potem zapišemo. Zadnje strani teh vznemirljivih esejev nakazujejo pomik na novo globalno raven, torej v konec dihotomije, do združitve dveh nasprotujočih si elementov, kot so politika in lingvistika, zgodovina in jezik, družba in intima, metafora in metonimija in prehod v tretjo razsežnost forme, ki je tretja forma, in na primer združuje esej in roman, kot je Barthes v eseju Dolgo sem hodil zgodaj spat prikazal na podlagi Proustovega Iskanja izgubljenega časa.

In če sklenemo: literatura že od nekdaj ve tisto, kar danes odkriva znanost. Edina razlika je v tem, da tega ni povedala, temveč zapisala.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Roland Barthes: Šelestenje jezika

23.08.2021

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Renato Horvat

Prevedla Katarina Rotar; Ljubljana : Krtina, 2021

Knjiga Šelestenje jezika nam predstavlja Rolanda Barthesa kot izvirnega misleca s širokim in globokim obzorjem zanimanja. Je kot razkošna pahljača briljantnega uma, ki nas vodi skozi labirint zaznave in védenja, ki nam ga nevsiljivo (z neštetimi primerami) posreduje in si skupaj z bralcem z vseh strani ogleduje predmet svojih raziskav.

Do katerekoli dvojice se prebijemo – od znanosti do literature, od avtorja do smrti ali od dela do teksta – vedno bomo pri tem strastnem premišljevalcu naleteli na upor zoper prevladujočo uniformiranost in vtkanost v družbo. Presega ju z erosom govorice, edinim elementom, v katerem lahko dihajo propadla bitja, kakor se je izrazil Baudelaire v zvezi s Poejem. V vsem svojem početju se Barthes brez zadržkov zavzema za svobodo posameznika, njegovega delovanja, pisanja, mišljenja. Njegova izvajanja za revije, na predavanju študentom ali pa zapisi za dušo, kot bi lahko rekli (tak zapis je prav naslovna tema Šelestenja jezika), so tudi danes osvežujoče gibka, živa in aktualna, utemeljena v nasprotju z arbitrarnim nasiljem učnega procesa, ki je vedno podaljšek države in vedno doktrina vrednot, izhajajočih iz pozitivizma in racionalizma, ki meri zgolj učinek, ki uniformira, zatira, zasužnjuje, izključuje in utrjuje prvenstvene pravice, ne pa tudi univerzalnih, individualnih, če hočete, utopičnih in predvsem samosvojih, takih, ki izhajajo iz posameznikovega osebnega življenja, iz njegove biografije, izkušnje, osebnih značilnostih.

Ne glede na to, koliko bomo v tej knjigi osvojili Barthesov instrumentarij izrekanja – govorjenja, pisanja – je jasno, da nam razkriva temeljni pogled na stvarnost stvari in na tisto najbolj občutljivo mesto, ki ga tako skrbno, že skoraj diktatorsko neguje vsaka družba: to je učenje pravil – najprej slovničnih, potem pa vse bolj sofisticiranih, kodiranih, vpetih v izmenjujočo zavest, iz katere ni mogoče izstopiti, če ne želimo izgubiti državljanskih pravic. Tako je v svobodo govorice/ izrekanja/ pisanja mogoče sestopiti samo še skozi domišljijo pisanja, ki je tista skrivnostna, šelesteča zadnja možnost osvobajanja izpod enotnosti paragrafiranega družbenega, političnega in kulturnega pečata.

Ob branju Barthesovega presenetljivega skupka zapisov nam postaja vse bolj jasno dvoje: prvič – na enem mestu lahko doživljamo-spremljamo-podoživljamo vse napetosti, nasprotovanja in samospraševanja, ki so v drugi polovici dvajsetega stoletja zaposlovali mislečega posameznika, vpetega v stvarno preoblikovanje takratne evropske misli, ko je Evropa drhtela v notranjih preobratih, ko so študentje zavzemali fakultete in so se v večjih mestih pojavile barikade, ko se je razpravljalo, kam naj gre svet, predvsem pa, da naj se vladajoče, nazadnjaške strukture poslovijo in naj ljudem pustijo dihati. Dogodek maja 1968 je bil, pravi Barthes, zapisan na tri načine: kot govor, kot simbol in kot nasilje. In drugič, kar se mi zdi še pomembneje, Barthesova misel predira in hkrati osvobaja, je upajoča in neustrašna, dih zajemajoča kompaktnost, ki povzema vse zunajkonkurenčne vidike realnosti kot nekakšna točkasta substanca, ki se nenehno giblje, ustvarja nepregledno množico zaznav, obratov, prisvajanja, zapuščanja. Ali kot zapiše filozof: Vse, na kar naletimo, je citat, so citati iz vseh časov, vseh kultur in mi jih samo poberemo in jih vnašamo v svoj tekst, potem prepustimo bralcu, da zapolni vrzeli. Barthes je veliko upov polagal v bralca, saj je od njega pričakoval prav tisto osvobojenost, za katero se je sam zavzemal in členil svoje filozofske premisleke.

In ko takole prelistavamo Šelestenje jezika, ki je zvok tega, kar dobro deluje in implicira ugodje samo, celo užitek zvočnosti, ker zvok tega, kar dobro deluje, deluje popolno in zato ne ustvarja zvoka, se zdi, da potonemo v vizijo sveta (ali utopičnega sveta?) ki raztaplja, razgalja, razgrajuje enotno podobo množičnega uniformiranja in se pomika v ospredje govorice posameznikove narave, ki je »narava modernega človeka«, torej v osrčje užitka samotnega prisluškovalca, ki z lucidnostjo transformira lastne zaznave v presežek bivanja. Ali pa iz tega izhaja, da se človeštvo izgublja v zvočnih odtisih brez zavesti in s tem samemu sebi odvzema pomembno in samoniklo udejanjanje? Gre namreč za skupinsko predajanje samopozabi in sledi zgolj tem zunanjim afirmacijam zaznavanja odločujočih struktur, ki resnično vladajo in ki vseskozi ponujajo, vabijo k novim užitkom zvoka, govorice, podobe – s tem pa uspavajo in relativizirajo probleme kapitalistično-potrošniške dejanskosti. Tu se pokaže še tretja možnost, nakazana v prvi, namreč, da individualni umik iz sfere odločevalcev posledično odpre prazen prostor, ki ga lahko naseli prav šelestenje jezika, ta ima večjo senzibilnost in večjo moč izrazil, ki so skupek prav vseh človekovih čutno-nazornih operacij. Toda bojim se, da mreže, ki jih ustvarja tekst, niso tako daleč od današnjega in prihodnjega informativnega hrupa sodobne tehnološke civilizacije.

Na poti zdrsov in razpok nam Barthes v intelektualnem, visoko tiražnem diskurzu mišljenja hiti kazati razvejane smeri šelestenja jezika, utopično predstavljivost, ki jo najprej zaslišimo, potem izgovorimo, potem zapišemo. Zadnje strani teh vznemirljivih esejev nakazujejo pomik na novo globalno raven, torej v konec dihotomije, do združitve dveh nasprotujočih si elementov, kot so politika in lingvistika, zgodovina in jezik, družba in intima, metafora in metonimija in prehod v tretjo razsežnost forme, ki je tretja forma, in na primer združuje esej in roman, kot je Barthes v eseju Dolgo sem hodil zgodaj spat prikazal na podlagi Proustovega Iskanja izgubljenega časa.

In če sklenemo: literatura že od nekdaj ve tisto, kar danes odkriva znanost. Edina razlika je v tem, da tega ni povedala, temveč zapisala.


09.11.2021

Robert Menasse: Prestolnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Franjo Frančič: Piši, ti samo piši …!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Večni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Fabian ali Ko gre vse k vragu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.11.2021

Duncan Macmillan: Vse sijajne stvari

Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:


05.11.2021

Premiera v MGL - Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage

Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10


04.11.2021

Herman Menville: Moby Dick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.11.2021

Milan Dekleva: Pet za kvartet

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.


01.11.2021

Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Lidija Hartman


01.11.2021

Marjan Pungartnik: Oglej, čas, pozabljenje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


29.10.2021

Delo na zahtevo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.10.2021

Zelda

Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci


27.10.2021

Bodi gledališče!

SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec


25.10.2021

Dimitrij Rupel: Bazar

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Meta Kušar: Zmaj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Janez Šumrada: Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.


25.10.2021

Ljudmila Saraskina: Dostojevski

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2021

Dune: peščeni planet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Prostost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 48 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov