Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Renato Horvat
Maribor : Kulturni center, 2021
Za vsaj kolikor toliko zanesljivo vstopno lego h Krajnčevi najnovejši pripovedni tvaritvi se moramo seznaniti s pisateljevo umestitivijo med žanre. Zgodovina harmonike je označena kot eksperimentalni absurdni roman. Oznako roman dopolnjuje oznaka roman v razgovorih, oznako absurdni okrepijo smisli, ki se dogajajo med tistimi, ki se pogovarjajo, oznako eksperimentalni pa lahko zazanka še nekaj možnosti med žanri. S samim naslovom si ni mogoče pomagati, čeprav je šesti del knjige naslovljen prav z besedo harmonika.
Za stopinjo bliže bi k tej hibridni stvaritvi lahko vsaj pristopili, če bi do podrobnosti poznali dialoge, ki jih v posodobljeni različici bohoričice trosi Ivo Antič v reviji SRP. Za še prepričljivejšo seznanitev pa je potrebno vsaj bežno poznavanje zvrsti, ki se ji reče absurdni roman, k čemur pripomore tudi avtor, ko navaja imena svetovne književnosti. Med v knjigi omenjenimi imeni verjetno zavzema najodličnejše mesto francoski pisatelj Boris Vian.
Med glasbili je harmonika vsekakor nekaj posebnega, saj ima nacionalistično signifikanten odzven. Ni čudno, da se znanje igranja nanjo prenaša z očeta na sina, ko pa je to inštrument, s katerim se ponaša marsikatero prepoznavnosti sledeče gospodinjstvo. A gospodinja ni gospodar in tudi harmonika ni klavir. Toda gospodar in harmonika imata nekaj skupnega: gibčnost, dinamiko, premikanje. Seveda se premika tudi klavir in tudi gospodinja odpleše od kuhinje k shrambi. V takšnem transasociativnem strukturiranju pisave poteka eksperiment, ki mu pisatelj ne le sledi, temveč ga sproti določa. In da bi bilo pisanje bolj prepričljivo, Krajnc doda okvir: zgodovino v stalnem spreminjanju.
V pisariji Zgodovina harmonike se očitno kaže zgodovinskost v reku oziroma spraševanju: kako misliti zgodovino? In še eno spraševanje je, in sicer: kje so meje pisateljeve slovenščine? Ta se druži s srbohrvaščino, pa z angleščino, pa s slengi ter s pogovorščino. Takle skupek daje vtis, da je vsaka pisava le odsev neke vzporedne, sočasne. Ni sledi med izreko, ki meji na pocestništvo, in izreko, ki sledi izbrani knjižni slovenščini. Harmonika je pač glasbilo, ki s svojimi dognanimi mehanizmi samodejno ustvarja glasbene sloge, igralec nanjo pa le dopolnjuje avtomatizme. Zato je nujen eksperiment. Glasbeni slog, imenovan improvizacija, je tako dobil soslog v besedni umetnosti. Vsak stavek je uglašen s prejšnjim in naslednjim, a ni nujno, da je tudi s predprejšnjim ali prihodnjim. In kakor ima harmonika končno število tipk, tako ima tudi knjiga končno število strani.
Ker eksperimentiranje ni in ne more biti podložno ne kritiki, ne recenziji in ne kakšnemu drugemu vrednotenju, se preostanek glasi: koliko eksperimentiranja za popoln nič! V nekakšno olajšanje ob silnosti eksperimentalnostne nervoze so besedam in njihovim nasledkom dodane slike, s katerimi se eksperiment lahko dojema na še nesluten način. Dodajmo še zgodovinski okvir. Ta je: prepozni rokoko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Renato Horvat
Maribor : Kulturni center, 2021
Za vsaj kolikor toliko zanesljivo vstopno lego h Krajnčevi najnovejši pripovedni tvaritvi se moramo seznaniti s pisateljevo umestitivijo med žanre. Zgodovina harmonike je označena kot eksperimentalni absurdni roman. Oznako roman dopolnjuje oznaka roman v razgovorih, oznako absurdni okrepijo smisli, ki se dogajajo med tistimi, ki se pogovarjajo, oznako eksperimentalni pa lahko zazanka še nekaj možnosti med žanri. S samim naslovom si ni mogoče pomagati, čeprav je šesti del knjige naslovljen prav z besedo harmonika.
Za stopinjo bliže bi k tej hibridni stvaritvi lahko vsaj pristopili, če bi do podrobnosti poznali dialoge, ki jih v posodobljeni različici bohoričice trosi Ivo Antič v reviji SRP. Za še prepričljivejšo seznanitev pa je potrebno vsaj bežno poznavanje zvrsti, ki se ji reče absurdni roman, k čemur pripomore tudi avtor, ko navaja imena svetovne književnosti. Med v knjigi omenjenimi imeni verjetno zavzema najodličnejše mesto francoski pisatelj Boris Vian.
Med glasbili je harmonika vsekakor nekaj posebnega, saj ima nacionalistično signifikanten odzven. Ni čudno, da se znanje igranja nanjo prenaša z očeta na sina, ko pa je to inštrument, s katerim se ponaša marsikatero prepoznavnosti sledeče gospodinjstvo. A gospodinja ni gospodar in tudi harmonika ni klavir. Toda gospodar in harmonika imata nekaj skupnega: gibčnost, dinamiko, premikanje. Seveda se premika tudi klavir in tudi gospodinja odpleše od kuhinje k shrambi. V takšnem transasociativnem strukturiranju pisave poteka eksperiment, ki mu pisatelj ne le sledi, temveč ga sproti določa. In da bi bilo pisanje bolj prepričljivo, Krajnc doda okvir: zgodovino v stalnem spreminjanju.
V pisariji Zgodovina harmonike se očitno kaže zgodovinskost v reku oziroma spraševanju: kako misliti zgodovino? In še eno spraševanje je, in sicer: kje so meje pisateljeve slovenščine? Ta se druži s srbohrvaščino, pa z angleščino, pa s slengi ter s pogovorščino. Takle skupek daje vtis, da je vsaka pisava le odsev neke vzporedne, sočasne. Ni sledi med izreko, ki meji na pocestništvo, in izreko, ki sledi izbrani knjižni slovenščini. Harmonika je pač glasbilo, ki s svojimi dognanimi mehanizmi samodejno ustvarja glasbene sloge, igralec nanjo pa le dopolnjuje avtomatizme. Zato je nujen eksperiment. Glasbeni slog, imenovan improvizacija, je tako dobil soslog v besedni umetnosti. Vsak stavek je uglašen s prejšnjim in naslednjim, a ni nujno, da je tudi s predprejšnjim ali prihodnjim. In kakor ima harmonika končno število tipk, tako ima tudi knjiga končno število strani.
Ker eksperimentiranje ni in ne more biti podložno ne kritiki, ne recenziji in ne kakšnemu drugemu vrednotenju, se preostanek glasi: koliko eksperimentiranja za popoln nič! V nekakšno olajšanje ob silnosti eksperimentalnostne nervoze so besedam in njihovim nasledkom dodane slike, s katerimi se eksperiment lahko dojema na še nesluten način. Dodajmo še zgodovinski okvir. Ta je: prepozni rokoko.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov