Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Urška P. Černe; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021
Brez kakšnega žal namena ali podtikanja se je ob branju te nekompaktne memoarske proze pojavila in tudi obdržala misel, ki bolj sprašuje kot ugotavlja: če je to tisto, kar prepriča in navduši Nemce, ko jim pripoveduje Jugoslovan, potem je Saša Stanišić, nemški pisatelj bosanskega rodu, izdelal premišljen in obenem dokaj preprost recept za uspeh. Naprej v to smer: pisec zelo previdno dozira tako upravičeno kritiko kot razumljivo lojalnost, ko drobi svojo begunsko zgodbo ter iskanje virov svoje balkanske srčike – noče se zameriti ne novi domovini, ki ga je sprejela in priznala kot človeka besede, in to privzete, ne materne, ne odtujujočim se ostankom svojega rodu v znamenitem Višegradu in v neznani izumirajoči gorski vasi Oskoruši. Prepričani smo lahko, da ostane všečen tako prvim kot drugim.
In? Je v takšni drži nujno kaj napačnega, kaj preračunljivo prilagojenega?
Načeloma seveda ne nujno – dokaj mogoče pa zagotovo. Čudna in pravzaprav nepotrebna vulgarizacija se je zgodila že s prevodom naslova, v izvirniku Herkunft, se pravi 'izvor', tudi 'poreklo'. Ampak za preimenovanjem v Čigav si nemara tiči kak pretanjen založniški trik. Veliko pomembnejše je vprašanje jezika, in v zvezi z njim se lahko vprašamo, ali Nemce prepriča nemščina z eksotičnimi slovansko-balkanskimi dodatki ali pa je jezik izvirnika koncipiran drugače in se pač zatika s prevodom. Vnašanje srbizmov oziroma bosnizmov daje stavkom in vzklikom največkrat prisiljen, tudi mučen zven, in nasploh se govorica pogosto obira v stanju nedonošenosti. Ali najstniške plehkosti. Ampak dobro, Stanišić se v knjigi veliko ukvarja z družbo iz obdobja svojega odraščanja in vzporedno integracij ter z vprašanji osebne, poklicne in rodovne identitete. Bolj zanimivo je, da najbolj tipa in paberkuje v tematskem okviru, ki si ga je bil postavil z naslovom. V najbrž umetno vzdrževani nejasnosti, ki doživi svoj vrhunec v zaključku, nekakšni pripovedniški križanki, v otročji literarni igrariji, vzdržuje junaške like svojih najbližjih prednikov, tako da preveč zastavljenih zgodb pušča nedorečenih, zavitih v domneve ali sploh odpravljenih z zamolki. A Stanišićevo pisanje ima tudi nemalo vrlin: pisec je neusmiljeno iskren in zavidljivo občutljiv, ko opisuje in označuje svoja razmerja s staršema, z dementno babico Kristino, z balkanskimi vzorci delovanja in nedelovanja, in pogosto mu uspe s kar najmanj besedami izrisati živo in slikovito prizorišče ali dogodek. Vendar to žal res ni dovolj. Roman je več, roman ni karkoli.
Toliko bolj škoda ob snovi, ki se hvaležno ponuja in ki veliko obeta. Res, izziv bi bilo raziskati, kakšna bi bila ta knjiga, če ne bi bila napisana v nemščini in za nemško tržišče. Ki je avtorja, rečeno ob robu, za to nagradilo z nemško književno nagrado, najvišjim nemškim literarnim priznanjem.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Urška P. Černe; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021
Brez kakšnega žal namena ali podtikanja se je ob branju te nekompaktne memoarske proze pojavila in tudi obdržala misel, ki bolj sprašuje kot ugotavlja: če je to tisto, kar prepriča in navduši Nemce, ko jim pripoveduje Jugoslovan, potem je Saša Stanišić, nemški pisatelj bosanskega rodu, izdelal premišljen in obenem dokaj preprost recept za uspeh. Naprej v to smer: pisec zelo previdno dozira tako upravičeno kritiko kot razumljivo lojalnost, ko drobi svojo begunsko zgodbo ter iskanje virov svoje balkanske srčike – noče se zameriti ne novi domovini, ki ga je sprejela in priznala kot človeka besede, in to privzete, ne materne, ne odtujujočim se ostankom svojega rodu v znamenitem Višegradu in v neznani izumirajoči gorski vasi Oskoruši. Prepričani smo lahko, da ostane všečen tako prvim kot drugim.
In? Je v takšni drži nujno kaj napačnega, kaj preračunljivo prilagojenega?
Načeloma seveda ne nujno – dokaj mogoče pa zagotovo. Čudna in pravzaprav nepotrebna vulgarizacija se je zgodila že s prevodom naslova, v izvirniku Herkunft, se pravi 'izvor', tudi 'poreklo'. Ampak za preimenovanjem v Čigav si nemara tiči kak pretanjen založniški trik. Veliko pomembnejše je vprašanje jezika, in v zvezi z njim se lahko vprašamo, ali Nemce prepriča nemščina z eksotičnimi slovansko-balkanskimi dodatki ali pa je jezik izvirnika koncipiran drugače in se pač zatika s prevodom. Vnašanje srbizmov oziroma bosnizmov daje stavkom in vzklikom največkrat prisiljen, tudi mučen zven, in nasploh se govorica pogosto obira v stanju nedonošenosti. Ali najstniške plehkosti. Ampak dobro, Stanišić se v knjigi veliko ukvarja z družbo iz obdobja svojega odraščanja in vzporedno integracij ter z vprašanji osebne, poklicne in rodovne identitete. Bolj zanimivo je, da najbolj tipa in paberkuje v tematskem okviru, ki si ga je bil postavil z naslovom. V najbrž umetno vzdrževani nejasnosti, ki doživi svoj vrhunec v zaključku, nekakšni pripovedniški križanki, v otročji literarni igrariji, vzdržuje junaške like svojih najbližjih prednikov, tako da preveč zastavljenih zgodb pušča nedorečenih, zavitih v domneve ali sploh odpravljenih z zamolki. A Stanišićevo pisanje ima tudi nemalo vrlin: pisec je neusmiljeno iskren in zavidljivo občutljiv, ko opisuje in označuje svoja razmerja s staršema, z dementno babico Kristino, z balkanskimi vzorci delovanja in nedelovanja, in pogosto mu uspe s kar najmanj besedami izrisati živo in slikovito prizorišče ali dogodek. Vendar to žal res ni dovolj. Roman je več, roman ni karkoli.
Toliko bolj škoda ob snovi, ki se hvaležno ponuja in ki veliko obeta. Res, izziv bi bilo raziskati, kakšna bi bila ta knjiga, če ne bi bila napisana v nemščini in za nemško tržišče. Ki je avtorja, rečeno ob robu, za to nagradilo z nemško književno nagrado, najvišjim nemškim literarnim priznanjem.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Neveljaven email naslov