Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi."
V zgodovini umetnosti ne manjka parabol o koruptivni naravi oblasti in katastrofalnih posledicah posameznikovega upora proti vzvodom moči. Veliko redkeje pa so umetniki pozornost usmerili k drugi strani medalje – ne samo k žrtvam režima, ampak k oportunistom, prisklednikom, strahopetcem in, ne nazadnje, k brezimnim množicam, ki si preprosto ne ustvarijo svojega mnenja in zato plavajo s tokom. In prav to tiho večino v precep vzame češki mojster Jan Němec v svojem najpomembnejšem filmu O slavnosti in gostih iz leta 1966. Češki narodni arhiv je film letos obnovil, digitalno restavriran pa na spored Televizije Slovenija prihaja kmalu po avgustovski premieri na Češkem.
Na prvi pogled preprosta zgodba, ki se v celoti dogaja v polju alegoričnega, je hkrati najbolj političen film češkega novega vala: v lahkotnem in hkrati zloveščem tonu nastavlja zrcalo družbi. Nĕmčeva poanta – da so ljudje neznansko upogljivi in zlahka popustijo avtoriteti – je univerzalna, v domovini pa je, čeprav je avtor vedno poudarjal, da gre za splošno parabolo in ne za portret konkretne situacije, privzela subverzivno noto: razumeli so jo kot napad na komunistični režim. Recepcija filma, ki je baje raztogotil predsednika Antonina Novotnega, je utrdila Nĕmčev sloves režiserja, ki pomeni grožnjo establišmentu. Po zadušitvi praške pomladi je bil film uradno prepovedan »za vedno«, to je v praksi pomenilo do žametne revolucije leta 1989.
Zgodba je postavljena na idilično jaso sredi gozda, kjer v poletni sopari gručica prijateljev uživa v pikniku; vina in časa imajo na pretek. Ko se družba nameri proti domu, jih na gozdni stezi štorasto prestreže skupina možakov, za katere se zdi, da so se pojavili od nikoder. "Goste", kot pravijo našim protagonistom, začnejo razporejati v arbitrarne skupinice, jih zasliševati in jim dajati rahlo grozeče napotke. Nasilniške igrice ustavi prihod avtoritete, Gostitelja, ki po uvodnih opravičilih družbo povabi na svoj rojstnodnevni banket.
Ob jedači in pijači naši junaki hitro pozabijo na prejšnja negodovanja in zadržke. Na neki točki pa se izkaže, da je eden izmed gostov – tih možak, ki se ni hotel prilizovati grobijanom – na skrivaj zapustil zabavo in izginil v gozdu. Te žalitve Gostitelj seveda ne bo mirno prenesel …
Alegoričnost Nĕmčevega filma bo marsikoga spomnila na Buñuelovo satiro Angel uničenja,v kateri meščanska druščina ugotovi, da zaradi neznane sile nikakor ne more zapustiti zabave. Ni videti, da bi bili naši protagonisti na banketu v kaki izrecni nevarnosti, a nad njimi visi neoprijemljiv občutek grožnje, ki se samo še povečuje, ko se vse bolj prepuščajo muham svojih zloveščih gostiteljev. Ni težko razumeti, da gostiteljeva druščina predstavlja partijo, gosti pa češkoslovaško družbo.
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi." Stališče, ki ga je Jan Nĕmec ubesedil v nekem intervjuju, je aktualno tudi onkraj konkretnih okoliščin njegovega ustvarjanja.
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi."
V zgodovini umetnosti ne manjka parabol o koruptivni naravi oblasti in katastrofalnih posledicah posameznikovega upora proti vzvodom moči. Veliko redkeje pa so umetniki pozornost usmerili k drugi strani medalje – ne samo k žrtvam režima, ampak k oportunistom, prisklednikom, strahopetcem in, ne nazadnje, k brezimnim množicam, ki si preprosto ne ustvarijo svojega mnenja in zato plavajo s tokom. In prav to tiho večino v precep vzame češki mojster Jan Němec v svojem najpomembnejšem filmu O slavnosti in gostih iz leta 1966. Češki narodni arhiv je film letos obnovil, digitalno restavriran pa na spored Televizije Slovenija prihaja kmalu po avgustovski premieri na Češkem.
Na prvi pogled preprosta zgodba, ki se v celoti dogaja v polju alegoričnega, je hkrati najbolj političen film češkega novega vala: v lahkotnem in hkrati zloveščem tonu nastavlja zrcalo družbi. Nĕmčeva poanta – da so ljudje neznansko upogljivi in zlahka popustijo avtoriteti – je univerzalna, v domovini pa je, čeprav je avtor vedno poudarjal, da gre za splošno parabolo in ne za portret konkretne situacije, privzela subverzivno noto: razumeli so jo kot napad na komunistični režim. Recepcija filma, ki je baje raztogotil predsednika Antonina Novotnega, je utrdila Nĕmčev sloves režiserja, ki pomeni grožnjo establišmentu. Po zadušitvi praške pomladi je bil film uradno prepovedan »za vedno«, to je v praksi pomenilo do žametne revolucije leta 1989.
Zgodba je postavljena na idilično jaso sredi gozda, kjer v poletni sopari gručica prijateljev uživa v pikniku; vina in časa imajo na pretek. Ko se družba nameri proti domu, jih na gozdni stezi štorasto prestreže skupina možakov, za katere se zdi, da so se pojavili od nikoder. "Goste", kot pravijo našim protagonistom, začnejo razporejati v arbitrarne skupinice, jih zasliševati in jim dajati rahlo grozeče napotke. Nasilniške igrice ustavi prihod avtoritete, Gostitelja, ki po uvodnih opravičilih družbo povabi na svoj rojstnodnevni banket.
Ob jedači in pijači naši junaki hitro pozabijo na prejšnja negodovanja in zadržke. Na neki točki pa se izkaže, da je eden izmed gostov – tih možak, ki se ni hotel prilizovati grobijanom – na skrivaj zapustil zabavo in izginil v gozdu. Te žalitve Gostitelj seveda ne bo mirno prenesel …
Alegoričnost Nĕmčevega filma bo marsikoga spomnila na Buñuelovo satiro Angel uničenja,v kateri meščanska druščina ugotovi, da zaradi neznane sile nikakor ne more zapustiti zabave. Ni videti, da bi bili naši protagonisti na banketu v kaki izrecni nevarnosti, a nad njimi visi neoprijemljiv občutek grožnje, ki se samo še povečuje, ko se vse bolj prepuščajo muham svojih zloveščih gostiteljev. Ni težko razumeti, da gostiteljeva druščina predstavlja partijo, gosti pa češkoslovaško družbo.
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi." Stališče, ki ga je Jan Nĕmec ubesedil v nekem intervjuju, je aktualno tudi onkraj konkretnih okoliščin njegovega ustvarjanja.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Neveljaven email naslov