Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe.
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe. Ker sumi, da je njegova draga zvestejša pokojnemu očetu kot njemu, se razočaran umakne v samotarsko življenje na Jamajki. A megalomanski bioteroristični načrt, s katerim ga seznani stari prijatelj Felix Leiter, ga prepriča, da se ponovno aktivira, čeprav je bila značka agenta 007 pri MI6 že predana njegovi – naslednici.
Petindvajseti Bond z naslovom Ni čas za smrt je pripovedno nadaljevanje filma Spectre (2015), s katerim ga je priporočljivo gledati v paru, hkrati pa lepo končuje dramski lok niza filmov z Danielom Craigom, ki je v portret agenta vnesel več dvoma vase, travm in čustvenih pretresov kot predhodniki. S povezovanjem niti usode Ni čas za smrt predstavlja elegično slovo. Uvodna glasbena spremljava in vožnja po priobalni cesti sta neposredno preneseni iz piscu te recenzije najljubšega Bonda V službi njenega veličanstva (1969), in če kdo ta citat zamudi, se ponovi z melanholičnim Armstrongom v zaključni špici. Avtorji torej ne skrivajo navezav na edini Bondov film, v katerem se je večni samec iskreno zaljubil in poročil.
Kljub nedvoumnemu sporočilu, da Bond tokrat misli resno, kar je bilo nekakšno skrito vodilo zadnjih petih delov, gre seveda še vedno za spektakularen film-dogodek z izvrstno režiranimi posameznimi akcijskimi prizori, ki jih je prvič vodil Američan Cary Joji Fukunaga. Precej likov se ponovi, prestol osrednjega antagonista pa zasede Rami Malek kot zlikovec, ki je povsem nor, ni pa neumen in deluje na lokaciji, skoraj identični tisti iz filma Samo dvakrat se živi (1967). Da ne bi pretiraval s hvalospevi, se mi zdi vendarle škoda, da ni tudi tega dela režiral Sam Mendes, ki je znal iz Craigovega Bonda potegniti tisto res najboljše, in je posamezne prizore tudi veliko bolj uravnoteženo povezoval.
Če se ozremo na skoraj 60 let, odkar se je na velikih platnih pojavil agent 007, lahko ugotovimo, da je ta v vseh utelesitvah odseval lastnosti svojega časa. Pet filmov z Danielom Craigom se zdi kot samostojna televizijska serija z zelo dolgimi časovnimi razmiki med epizodami, vendar tega ne mislimo slabšalno. In to bi lahko bil odsev naše dobe vzpona kakovostne televizije. Craig je s svojim nastopom v celoti izbrisal vse začetne zadržke do svetlolasega in modrookega Bonda in redefiniral lik agenta 007: pri njem ni več nezavezujoče lahkotnosti, seksualne igrivosti, manj je zanašanja na vrtoglave kaskaderske podvige in bistroumne tehnične pripomočke, bolj neposredno je soočen z nepredvidljivimi sovražniki in nepričakovanimi izdajami, tudi telesnim in čustvenim trpinčenjem. Hkrati je licenco za ubijanje uporabljal precej svobodno in pretežno mimo volje nadrejenih. V primerjavi s prejšnjimi, bolj uživaškimi utelesitvami je bil Craig pravzaprav angel smrti, bledolični ubijalec oziroma asketski samuraj, resnejši in kompleksnejši; pri njem je reševanje sveta neločljivo povezano s poravnavanjem osebnih zamer. In tu komaj še utegne zvrniti vase svoj vodka-martini.
O njem že zdaj govorimo v preteklosti, z otožnostjo in nostalgijo, in konec filma Ni čas za smrt se zdi precej dokončen in poetično pravičen. Tudi smiseln: svet, v katerem imajo spolne in rasne manjšine po nujni politični korektnosti vsaka svojega predstavnika v sestavi zgodbe, ne more biti več svet za starega Bonda. A kot je ta enkrat v preteklosti že dokazal: Nikoli ne reci nikoli več.
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe.
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe. Ker sumi, da je njegova draga zvestejša pokojnemu očetu kot njemu, se razočaran umakne v samotarsko življenje na Jamajki. A megalomanski bioteroristični načrt, s katerim ga seznani stari prijatelj Felix Leiter, ga prepriča, da se ponovno aktivira, čeprav je bila značka agenta 007 pri MI6 že predana njegovi – naslednici.
Petindvajseti Bond z naslovom Ni čas za smrt je pripovedno nadaljevanje filma Spectre (2015), s katerim ga je priporočljivo gledati v paru, hkrati pa lepo končuje dramski lok niza filmov z Danielom Craigom, ki je v portret agenta vnesel več dvoma vase, travm in čustvenih pretresov kot predhodniki. S povezovanjem niti usode Ni čas za smrt predstavlja elegično slovo. Uvodna glasbena spremljava in vožnja po priobalni cesti sta neposredno preneseni iz piscu te recenzije najljubšega Bonda V službi njenega veličanstva (1969), in če kdo ta citat zamudi, se ponovi z melanholičnim Armstrongom v zaključni špici. Avtorji torej ne skrivajo navezav na edini Bondov film, v katerem se je večni samec iskreno zaljubil in poročil.
Kljub nedvoumnemu sporočilu, da Bond tokrat misli resno, kar je bilo nekakšno skrito vodilo zadnjih petih delov, gre seveda še vedno za spektakularen film-dogodek z izvrstno režiranimi posameznimi akcijskimi prizori, ki jih je prvič vodil Američan Cary Joji Fukunaga. Precej likov se ponovi, prestol osrednjega antagonista pa zasede Rami Malek kot zlikovec, ki je povsem nor, ni pa neumen in deluje na lokaciji, skoraj identični tisti iz filma Samo dvakrat se živi (1967). Da ne bi pretiraval s hvalospevi, se mi zdi vendarle škoda, da ni tudi tega dela režiral Sam Mendes, ki je znal iz Craigovega Bonda potegniti tisto res najboljše, in je posamezne prizore tudi veliko bolj uravnoteženo povezoval.
Če se ozremo na skoraj 60 let, odkar se je na velikih platnih pojavil agent 007, lahko ugotovimo, da je ta v vseh utelesitvah odseval lastnosti svojega časa. Pet filmov z Danielom Craigom se zdi kot samostojna televizijska serija z zelo dolgimi časovnimi razmiki med epizodami, vendar tega ne mislimo slabšalno. In to bi lahko bil odsev naše dobe vzpona kakovostne televizije. Craig je s svojim nastopom v celoti izbrisal vse začetne zadržke do svetlolasega in modrookega Bonda in redefiniral lik agenta 007: pri njem ni več nezavezujoče lahkotnosti, seksualne igrivosti, manj je zanašanja na vrtoglave kaskaderske podvige in bistroumne tehnične pripomočke, bolj neposredno je soočen z nepredvidljivimi sovražniki in nepričakovanimi izdajami, tudi telesnim in čustvenim trpinčenjem. Hkrati je licenco za ubijanje uporabljal precej svobodno in pretežno mimo volje nadrejenih. V primerjavi s prejšnjimi, bolj uživaškimi utelesitvami je bil Craig pravzaprav angel smrti, bledolični ubijalec oziroma asketski samuraj, resnejši in kompleksnejši; pri njem je reševanje sveta neločljivo povezano s poravnavanjem osebnih zamer. In tu komaj še utegne zvrniti vase svoj vodka-martini.
O njem že zdaj govorimo v preteklosti, z otožnostjo in nostalgijo, in konec filma Ni čas za smrt se zdi precej dokončen in poetično pravičen. Tudi smiseln: svet, v katerem imajo spolne in rasne manjšine po nujni politični korektnosti vsaka svojega predstavnika v sestavi zgodbe, ne more biti več svet za starega Bonda. A kot je ta enkrat v preteklosti že dokazal: Nikoli ne reci nikoli več.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Neveljaven email naslov