Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe.
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe. Ker sumi, da je njegova draga zvestejša pokojnemu očetu kot njemu, se razočaran umakne v samotarsko življenje na Jamajki. A megalomanski bioteroristični načrt, s katerim ga seznani stari prijatelj Felix Leiter, ga prepriča, da se ponovno aktivira, čeprav je bila značka agenta 007 pri MI6 že predana njegovi – naslednici.
Petindvajseti Bond z naslovom Ni čas za smrt je pripovedno nadaljevanje filma Spectre (2015), s katerim ga je priporočljivo gledati v paru, hkrati pa lepo končuje dramski lok niza filmov z Danielom Craigom, ki je v portret agenta vnesel več dvoma vase, travm in čustvenih pretresov kot predhodniki. S povezovanjem niti usode Ni čas za smrt predstavlja elegično slovo. Uvodna glasbena spremljava in vožnja po priobalni cesti sta neposredno preneseni iz piscu te recenzije najljubšega Bonda V službi njenega veličanstva (1969), in če kdo ta citat zamudi, se ponovi z melanholičnim Armstrongom v zaključni špici. Avtorji torej ne skrivajo navezav na edini Bondov film, v katerem se je večni samec iskreno zaljubil in poročil.
Kljub nedvoumnemu sporočilu, da Bond tokrat misli resno, kar je bilo nekakšno skrito vodilo zadnjih petih delov, gre seveda še vedno za spektakularen film-dogodek z izvrstno režiranimi posameznimi akcijskimi prizori, ki jih je prvič vodil Američan Cary Joji Fukunaga. Precej likov se ponovi, prestol osrednjega antagonista pa zasede Rami Malek kot zlikovec, ki je povsem nor, ni pa neumen in deluje na lokaciji, skoraj identični tisti iz filma Samo dvakrat se živi (1967). Da ne bi pretiraval s hvalospevi, se mi zdi vendarle škoda, da ni tudi tega dela režiral Sam Mendes, ki je znal iz Craigovega Bonda potegniti tisto res najboljše, in je posamezne prizore tudi veliko bolj uravnoteženo povezoval.
Če se ozremo na skoraj 60 let, odkar se je na velikih platnih pojavil agent 007, lahko ugotovimo, da je ta v vseh utelesitvah odseval lastnosti svojega časa. Pet filmov z Danielom Craigom se zdi kot samostojna televizijska serija z zelo dolgimi časovnimi razmiki med epizodami, vendar tega ne mislimo slabšalno. In to bi lahko bil odsev naše dobe vzpona kakovostne televizije. Craig je s svojim nastopom v celoti izbrisal vse začetne zadržke do svetlolasega in modrookega Bonda in redefiniral lik agenta 007: pri njem ni več nezavezujoče lahkotnosti, seksualne igrivosti, manj je zanašanja na vrtoglave kaskaderske podvige in bistroumne tehnične pripomočke, bolj neposredno je soočen z nepredvidljivimi sovražniki in nepričakovanimi izdajami, tudi telesnim in čustvenim trpinčenjem. Hkrati je licenco za ubijanje uporabljal precej svobodno in pretežno mimo volje nadrejenih. V primerjavi s prejšnjimi, bolj uživaškimi utelesitvami je bil Craig pravzaprav angel smrti, bledolični ubijalec oziroma asketski samuraj, resnejši in kompleksnejši; pri njem je reševanje sveta neločljivo povezano s poravnavanjem osebnih zamer. In tu komaj še utegne zvrniti vase svoj vodka-martini.
O njem že zdaj govorimo v preteklosti, z otožnostjo in nostalgijo, in konec filma Ni čas za smrt se zdi precej dokončen in poetično pravičen. Tudi smiseln: svet, v katerem imajo spolne in rasne manjšine po nujni politični korektnosti vsaka svojega predstavnika v sestavi zgodbe, ne more biti več svet za starega Bonda. A kot je ta enkrat v preteklosti že dokazal: Nikoli ne reci nikoli več.
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe.
Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe. Ker sumi, da je njegova draga zvestejša pokojnemu očetu kot njemu, se razočaran umakne v samotarsko življenje na Jamajki. A megalomanski bioteroristični načrt, s katerim ga seznani stari prijatelj Felix Leiter, ga prepriča, da se ponovno aktivira, čeprav je bila značka agenta 007 pri MI6 že predana njegovi – naslednici.
Petindvajseti Bond z naslovom Ni čas za smrt je pripovedno nadaljevanje filma Spectre (2015), s katerim ga je priporočljivo gledati v paru, hkrati pa lepo končuje dramski lok niza filmov z Danielom Craigom, ki je v portret agenta vnesel več dvoma vase, travm in čustvenih pretresov kot predhodniki. S povezovanjem niti usode Ni čas za smrt predstavlja elegično slovo. Uvodna glasbena spremljava in vožnja po priobalni cesti sta neposredno preneseni iz piscu te recenzije najljubšega Bonda V službi njenega veličanstva (1969), in če kdo ta citat zamudi, se ponovi z melanholičnim Armstrongom v zaključni špici. Avtorji torej ne skrivajo navezav na edini Bondov film, v katerem se je večni samec iskreno zaljubil in poročil.
Kljub nedvoumnemu sporočilu, da Bond tokrat misli resno, kar je bilo nekakšno skrito vodilo zadnjih petih delov, gre seveda še vedno za spektakularen film-dogodek z izvrstno režiranimi posameznimi akcijskimi prizori, ki jih je prvič vodil Američan Cary Joji Fukunaga. Precej likov se ponovi, prestol osrednjega antagonista pa zasede Rami Malek kot zlikovec, ki je povsem nor, ni pa neumen in deluje na lokaciji, skoraj identični tisti iz filma Samo dvakrat se živi (1967). Da ne bi pretiraval s hvalospevi, se mi zdi vendarle škoda, da ni tudi tega dela režiral Sam Mendes, ki je znal iz Craigovega Bonda potegniti tisto res najboljše, in je posamezne prizore tudi veliko bolj uravnoteženo povezoval.
Če se ozremo na skoraj 60 let, odkar se je na velikih platnih pojavil agent 007, lahko ugotovimo, da je ta v vseh utelesitvah odseval lastnosti svojega časa. Pet filmov z Danielom Craigom se zdi kot samostojna televizijska serija z zelo dolgimi časovnimi razmiki med epizodami, vendar tega ne mislimo slabšalno. In to bi lahko bil odsev naše dobe vzpona kakovostne televizije. Craig je s svojim nastopom v celoti izbrisal vse začetne zadržke do svetlolasega in modrookega Bonda in redefiniral lik agenta 007: pri njem ni več nezavezujoče lahkotnosti, seksualne igrivosti, manj je zanašanja na vrtoglave kaskaderske podvige in bistroumne tehnične pripomočke, bolj neposredno je soočen z nepredvidljivimi sovražniki in nepričakovanimi izdajami, tudi telesnim in čustvenim trpinčenjem. Hkrati je licenco za ubijanje uporabljal precej svobodno in pretežno mimo volje nadrejenih. V primerjavi s prejšnjimi, bolj uživaškimi utelesitvami je bil Craig pravzaprav angel smrti, bledolični ubijalec oziroma asketski samuraj, resnejši in kompleksnejši; pri njem je reševanje sveta neločljivo povezano s poravnavanjem osebnih zamer. In tu komaj še utegne zvrniti vase svoj vodka-martini.
O njem že zdaj govorimo v preteklosti, z otožnostjo in nostalgijo, in konec filma Ni čas za smrt se zdi precej dokončen in poetično pravičen. Tudi smiseln: svet, v katerem imajo spolne in rasne manjšine po nujni politični korektnosti vsaka svojega predstavnika v sestavi zgodbe, ne more biti več svet za starega Bonda. A kot je ta enkrat v preteklosti že dokazal: Nikoli ne reci nikoli več.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Neveljaven email naslov