Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Ana Bohte.
Dob : Miš, 2021
Nataša Konc Lorenzutti je gledališka igralka in avtorica literarnih del za mladino in za odrasle, znana pa je predvsem kot mladinska pisateljica. Ob branju romana Beseda, ki je nimam kmalu spoznamo, da sodi v mladinsko literaturo. Jezik je preprost tako s sintaktičnega kot s semantičnega vidika. Mentalni svet romana je nezmotljivo svet popreproščene predstave najstniškega sveta. Avtorica je tudi pedagoginja, kar je opazno z vidika poudarjene vzgojne funkcije literature, a glede na tematiko romana ji vzgojne tendence le težko očitamo. Zaradi nedvomne resnosti in nerazrešljive aktualnosti je literaturi, ki se ukvarja z drugo svetovno vojno, skorajda politično nekorektno oporekati domovinsko pravico biti poudarjeno vzgojna. K temu vse bolj prispevata tudi nenadejana slišnost, ki so jo zanikovalci holokavsta pridobili z družbenimi omrežji, in odhajanje še zadnjih prič druge svetovne vojne. Avtorica se te aktualne nuje po ohranjanju zgodovinskega spomina in prenašanju na mlajše generacije, ki so od druge svetovne vojne vse bolj oddaljene, brez dvoma zaveda. To, v kombinaciji z oznako mladinske literature, pričujoče delo tudi edino lahko brani pred očitki poenostavljenosti.
Zgodbo o enem izmed ukradenih otrok v nacistični Nemčiji spremljamo skozi oči srednješolke Sonje, ki jo po babičini smrti začne obsedati usoda babičine sestre, za katero se je kmalu po rojstvu izgubila vsaka sled. Sonjo, ki je tretjeosebna personalna pripovedovalka, ne zanima skorajda nič drugega kot iskanje resnice o babičini izgubljeni sestri. Smrt babice se je komajda dotakne, zato le stežka verjamemo, da ima davno izgubljena sorodnica, ki je nikoli ni videla, tolikšen vpliv na njeno počutje. Ideja, da smo zaradi nepoznavanja svojih genetskih korenin tesnobni in izgubljeni, ki se poudarjeno pojavlja skozi ves roman, je nedvomno zastarela. Prej bi jo pripisali miselnosti miljeja, v katerem so se dogajale ugrabitve otrok, ki so se jim zdeli rasno ustrezni za vključitev v njihovo družbo. Ta ideja je jasno vidna tudi v stavku:
»Adijo, šola, adijo, fikcija o Jakobu in Alex, pred njo je bila resnična drama. V genih jo je imela.«
Avtorici bi lahko očitali tudi reakcionarno prepričanje, da hrepenenje ni obče človeško občutenje, temveč manko, ki ga občutijo le otroci brez staršev, kar se brez težav razširi še na otroke z enim staršem ali ljudi brez otrok: »Vzeto mi je bilo, kar mi je po vseh zakonih narave pripadalo, saj me brez tega ne bi bilo,« piše.
Romanu Beseda, ki je nimam bi kljub splošni poenostavljenosti lahko očitali pretirano množico stranskih likov, ki po nepotrebnem zapletajo pripoved, ob tem pa ne dodajo kakšne nove kvalitete. Še več, zdi se, da so tam le kot oporne točke, ki služijo zgodbi glavnega lika, sami po sebi pa nimajo nikakršne vsebine in so kot slepi meandri, saj zgodba pozneje povsem pozabi nanje. Ob branju se vedno bolj potrjuje občutek, da je osrednji lik Besede, ki je nimam, pravzaprav ideja sama. Pri tem pa se nam poraja vprašanje, ali ne bi bilo za literaturo, ki ima predvsem vzgojno vrednost, bolje, da bi bila kaj drugega. Romanu nikakor ne moremo očitati, da je literaturo izbral za obliko prenosa sporočila na mlajšo generacijo, podvomimo pa lahko o kvalitetah, ki so sicer značilne za umetnost.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Ana Bohte.
Dob : Miš, 2021
Nataša Konc Lorenzutti je gledališka igralka in avtorica literarnih del za mladino in za odrasle, znana pa je predvsem kot mladinska pisateljica. Ob branju romana Beseda, ki je nimam kmalu spoznamo, da sodi v mladinsko literaturo. Jezik je preprost tako s sintaktičnega kot s semantičnega vidika. Mentalni svet romana je nezmotljivo svet popreproščene predstave najstniškega sveta. Avtorica je tudi pedagoginja, kar je opazno z vidika poudarjene vzgojne funkcije literature, a glede na tematiko romana ji vzgojne tendence le težko očitamo. Zaradi nedvomne resnosti in nerazrešljive aktualnosti je literaturi, ki se ukvarja z drugo svetovno vojno, skorajda politično nekorektno oporekati domovinsko pravico biti poudarjeno vzgojna. K temu vse bolj prispevata tudi nenadejana slišnost, ki so jo zanikovalci holokavsta pridobili z družbenimi omrežji, in odhajanje še zadnjih prič druge svetovne vojne. Avtorica se te aktualne nuje po ohranjanju zgodovinskega spomina in prenašanju na mlajše generacije, ki so od druge svetovne vojne vse bolj oddaljene, brez dvoma zaveda. To, v kombinaciji z oznako mladinske literature, pričujoče delo tudi edino lahko brani pred očitki poenostavljenosti.
Zgodbo o enem izmed ukradenih otrok v nacistični Nemčiji spremljamo skozi oči srednješolke Sonje, ki jo po babičini smrti začne obsedati usoda babičine sestre, za katero se je kmalu po rojstvu izgubila vsaka sled. Sonjo, ki je tretjeosebna personalna pripovedovalka, ne zanima skorajda nič drugega kot iskanje resnice o babičini izgubljeni sestri. Smrt babice se je komajda dotakne, zato le stežka verjamemo, da ima davno izgubljena sorodnica, ki je nikoli ni videla, tolikšen vpliv na njeno počutje. Ideja, da smo zaradi nepoznavanja svojih genetskih korenin tesnobni in izgubljeni, ki se poudarjeno pojavlja skozi ves roman, je nedvomno zastarela. Prej bi jo pripisali miselnosti miljeja, v katerem so se dogajale ugrabitve otrok, ki so se jim zdeli rasno ustrezni za vključitev v njihovo družbo. Ta ideja je jasno vidna tudi v stavku:
»Adijo, šola, adijo, fikcija o Jakobu in Alex, pred njo je bila resnična drama. V genih jo je imela.«
Avtorici bi lahko očitali tudi reakcionarno prepričanje, da hrepenenje ni obče človeško občutenje, temveč manko, ki ga občutijo le otroci brez staršev, kar se brez težav razširi še na otroke z enim staršem ali ljudi brez otrok: »Vzeto mi je bilo, kar mi je po vseh zakonih narave pripadalo, saj me brez tega ne bi bilo,« piše.
Romanu Beseda, ki je nimam bi kljub splošni poenostavljenosti lahko očitali pretirano množico stranskih likov, ki po nepotrebnem zapletajo pripoved, ob tem pa ne dodajo kakšne nove kvalitete. Še več, zdi se, da so tam le kot oporne točke, ki služijo zgodbi glavnega lika, sami po sebi pa nimajo nikakršne vsebine in so kot slepi meandri, saj zgodba pozneje povsem pozabi nanje. Ob branju se vedno bolj potrjuje občutek, da je osrednji lik Besede, ki je nimam, pravzaprav ideja sama. Pri tem pa se nam poraja vprašanje, ali ne bi bilo za literaturo, ki ima predvsem vzgojno vrednost, bolje, da bi bila kaj drugega. Romanu nikakor ne moremo očitati, da je literaturo izbral za obliko prenosa sporočila na mlajšo generacijo, podvomimo pa lahko o kvalitetah, ki so sicer značilne za umetnost.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov