Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Ana Bohte.
Dob : Miš, 2021
Nataša Konc Lorenzutti je gledališka igralka in avtorica literarnih del za mladino in za odrasle, znana pa je predvsem kot mladinska pisateljica. Ob branju romana Beseda, ki je nimam kmalu spoznamo, da sodi v mladinsko literaturo. Jezik je preprost tako s sintaktičnega kot s semantičnega vidika. Mentalni svet romana je nezmotljivo svet popreproščene predstave najstniškega sveta. Avtorica je tudi pedagoginja, kar je opazno z vidika poudarjene vzgojne funkcije literature, a glede na tematiko romana ji vzgojne tendence le težko očitamo. Zaradi nedvomne resnosti in nerazrešljive aktualnosti je literaturi, ki se ukvarja z drugo svetovno vojno, skorajda politično nekorektno oporekati domovinsko pravico biti poudarjeno vzgojna. K temu vse bolj prispevata tudi nenadejana slišnost, ki so jo zanikovalci holokavsta pridobili z družbenimi omrežji, in odhajanje še zadnjih prič druge svetovne vojne. Avtorica se te aktualne nuje po ohranjanju zgodovinskega spomina in prenašanju na mlajše generacije, ki so od druge svetovne vojne vse bolj oddaljene, brez dvoma zaveda. To, v kombinaciji z oznako mladinske literature, pričujoče delo tudi edino lahko brani pred očitki poenostavljenosti.
Zgodbo o enem izmed ukradenih otrok v nacistični Nemčiji spremljamo skozi oči srednješolke Sonje, ki jo po babičini smrti začne obsedati usoda babičine sestre, za katero se je kmalu po rojstvu izgubila vsaka sled. Sonjo, ki je tretjeosebna personalna pripovedovalka, ne zanima skorajda nič drugega kot iskanje resnice o babičini izgubljeni sestri. Smrt babice se je komajda dotakne, zato le stežka verjamemo, da ima davno izgubljena sorodnica, ki je nikoli ni videla, tolikšen vpliv na njeno počutje. Ideja, da smo zaradi nepoznavanja svojih genetskih korenin tesnobni in izgubljeni, ki se poudarjeno pojavlja skozi ves roman, je nedvomno zastarela. Prej bi jo pripisali miselnosti miljeja, v katerem so se dogajale ugrabitve otrok, ki so se jim zdeli rasno ustrezni za vključitev v njihovo družbo. Ta ideja je jasno vidna tudi v stavku:
»Adijo, šola, adijo, fikcija o Jakobu in Alex, pred njo je bila resnična drama. V genih jo je imela.«
Avtorici bi lahko očitali tudi reakcionarno prepričanje, da hrepenenje ni obče človeško občutenje, temveč manko, ki ga občutijo le otroci brez staršev, kar se brez težav razširi še na otroke z enim staršem ali ljudi brez otrok: »Vzeto mi je bilo, kar mi je po vseh zakonih narave pripadalo, saj me brez tega ne bi bilo,« piše.
Romanu Beseda, ki je nimam bi kljub splošni poenostavljenosti lahko očitali pretirano množico stranskih likov, ki po nepotrebnem zapletajo pripoved, ob tem pa ne dodajo kakšne nove kvalitete. Še več, zdi se, da so tam le kot oporne točke, ki služijo zgodbi glavnega lika, sami po sebi pa nimajo nikakršne vsebine in so kot slepi meandri, saj zgodba pozneje povsem pozabi nanje. Ob branju se vedno bolj potrjuje občutek, da je osrednji lik Besede, ki je nimam, pravzaprav ideja sama. Pri tem pa se nam poraja vprašanje, ali ne bi bilo za literaturo, ki ima predvsem vzgojno vrednost, bolje, da bi bila kaj drugega. Romanu nikakor ne moremo očitati, da je literaturo izbral za obliko prenosa sporočila na mlajšo generacijo, podvomimo pa lahko o kvalitetah, ki so sicer značilne za umetnost.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Ana Bohte.
Dob : Miš, 2021
Nataša Konc Lorenzutti je gledališka igralka in avtorica literarnih del za mladino in za odrasle, znana pa je predvsem kot mladinska pisateljica. Ob branju romana Beseda, ki je nimam kmalu spoznamo, da sodi v mladinsko literaturo. Jezik je preprost tako s sintaktičnega kot s semantičnega vidika. Mentalni svet romana je nezmotljivo svet popreproščene predstave najstniškega sveta. Avtorica je tudi pedagoginja, kar je opazno z vidika poudarjene vzgojne funkcije literature, a glede na tematiko romana ji vzgojne tendence le težko očitamo. Zaradi nedvomne resnosti in nerazrešljive aktualnosti je literaturi, ki se ukvarja z drugo svetovno vojno, skorajda politično nekorektno oporekati domovinsko pravico biti poudarjeno vzgojna. K temu vse bolj prispevata tudi nenadejana slišnost, ki so jo zanikovalci holokavsta pridobili z družbenimi omrežji, in odhajanje še zadnjih prič druge svetovne vojne. Avtorica se te aktualne nuje po ohranjanju zgodovinskega spomina in prenašanju na mlajše generacije, ki so od druge svetovne vojne vse bolj oddaljene, brez dvoma zaveda. To, v kombinaciji z oznako mladinske literature, pričujoče delo tudi edino lahko brani pred očitki poenostavljenosti.
Zgodbo o enem izmed ukradenih otrok v nacistični Nemčiji spremljamo skozi oči srednješolke Sonje, ki jo po babičini smrti začne obsedati usoda babičine sestre, za katero se je kmalu po rojstvu izgubila vsaka sled. Sonjo, ki je tretjeosebna personalna pripovedovalka, ne zanima skorajda nič drugega kot iskanje resnice o babičini izgubljeni sestri. Smrt babice se je komajda dotakne, zato le stežka verjamemo, da ima davno izgubljena sorodnica, ki je nikoli ni videla, tolikšen vpliv na njeno počutje. Ideja, da smo zaradi nepoznavanja svojih genetskih korenin tesnobni in izgubljeni, ki se poudarjeno pojavlja skozi ves roman, je nedvomno zastarela. Prej bi jo pripisali miselnosti miljeja, v katerem so se dogajale ugrabitve otrok, ki so se jim zdeli rasno ustrezni za vključitev v njihovo družbo. Ta ideja je jasno vidna tudi v stavku:
»Adijo, šola, adijo, fikcija o Jakobu in Alex, pred njo je bila resnična drama. V genih jo je imela.«
Avtorici bi lahko očitali tudi reakcionarno prepričanje, da hrepenenje ni obče človeško občutenje, temveč manko, ki ga občutijo le otroci brez staršev, kar se brez težav razširi še na otroke z enim staršem ali ljudi brez otrok: »Vzeto mi je bilo, kar mi je po vseh zakonih narave pripadalo, saj me brez tega ne bi bilo,« piše.
Romanu Beseda, ki je nimam bi kljub splošni poenostavljenosti lahko očitali pretirano množico stranskih likov, ki po nepotrebnem zapletajo pripoved, ob tem pa ne dodajo kakšne nove kvalitete. Še več, zdi se, da so tam le kot oporne točke, ki služijo zgodbi glavnega lika, sami po sebi pa nimajo nikakršne vsebine in so kot slepi meandri, saj zgodba pozneje povsem pozabi nanje. Ob branju se vedno bolj potrjuje občutek, da je osrednji lik Besede, ki je nimam, pravzaprav ideja sama. Pri tem pa se nam poraja vprašanje, ali ne bi bilo za literaturo, ki ima predvsem vzgojno vrednost, bolje, da bi bila kaj drugega. Romanu nikakor ne moremo očitati, da je literaturo izbral za obliko prenosa sporočila na mlajšo generacijo, podvomimo pa lahko o kvalitetah, ki so sicer značilne za umetnost.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov