Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sadeži pozabe

22.10.2021


Čuten film o pozabi, posnet z namenom, da bi se spominjali.

Ko sem pred dnevi omenila kolegici, da si moram pred pisanjem obuditi občutke na film, ki sem si ga prvikrat ogledala že v okviru lanskega Ljubljanskega filmskega festivala, mi je hudomušno odgovorila, da to pa res ni potrebno, saj prav take vendar že dobro leto in pol doživljamo. Zelo posrečen dovtip, čeprav se dobitnik liffovega vodomca Sadeži pozabe ukvarja s povsem drugačno pandemijo od naše, s pandemijo izgube spomina. Ljudje sredi povsem vsakdanjih opravkov, recimo med vožnjo avtomobila, pozabijo, kako jim je ime, kam so namenjeni, kje živijo … pozabijo, kdo so. Če imajo srečo, jih v bolnišnici prepoznajo sorodniki in odpeljejo domov, če te sreče nimajo, pa se lahko vključijo v poseben program, s pomočjo katerega si počasi ustvarijo nove spomine in si tako postopoma zgradijo novo življenje. Njihova stara identiteta je namreč za vedno izgubljena …

Režiser Christos Nikou, od filmskih kritikov označen kot tako imenovani novi up grškega novega vala, ki je v Kinodvoru premiero tudi osebno pospremil, je idejo za film dobil, ko je skušal preboleti očetovo smrt. Zakaj se nekaterih spominov znebimo tako zlahka, medtem ko nam drugi obležijo v glavi? Koliko lahko na to vplivamo sami in koliko je podzavestno? Pa tudi, je v današnjem času, ko veliko svojih izkušenj merimo s pametnimi napravami, naš um zato manj obremenjen ali samo bolj len? Iskanje odgovorov na ta vprašanja so se prelila v izjemno subtilen scenarij, ki povsem realni svet, svet našega vsakdana, prikaže nekako rahlo zamaknjeno, rahlo nepravilno, kakor bi ga gledali skozi prozorno prizmo. Vse je tam, ampak nič ni točno tako, kot bi pričakovali.

Prav tak, rahlo zamaknjen v osi svoje biti, je tudi glavni protagonist, moški srednjih let – imena seveda nima –, ki je spomin izgubil med vožnjo z avtobusom. Nikou je vlogo že oblikoval z mislijo na igralca Arisa Servetalisa in ta je nalogo redkobesednega in vedno rahlo zaskrbljenega samotneža, ki obožuje jabolka, opravil presunljivo natančno. Njegovo boleče hrepenenje po možnosti novega začetka na sredini svojega življenja gledalca zareže prav do kosti.

Sadeži pozabe – mimogrede, režiser je v smehu opozoril, da ni prav nobenih dokazov, da bi jabolka zares krepila spomin, ampak škodijo mu pa gotovo ne – je čuten film o pozabi, posnet z namenom, da bi se spominjali.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sadeži pozabe

22.10.2021


Čuten film o pozabi, posnet z namenom, da bi se spominjali.

Ko sem pred dnevi omenila kolegici, da si moram pred pisanjem obuditi občutke na film, ki sem si ga prvikrat ogledala že v okviru lanskega Ljubljanskega filmskega festivala, mi je hudomušno odgovorila, da to pa res ni potrebno, saj prav take vendar že dobro leto in pol doživljamo. Zelo posrečen dovtip, čeprav se dobitnik liffovega vodomca Sadeži pozabe ukvarja s povsem drugačno pandemijo od naše, s pandemijo izgube spomina. Ljudje sredi povsem vsakdanjih opravkov, recimo med vožnjo avtomobila, pozabijo, kako jim je ime, kam so namenjeni, kje živijo … pozabijo, kdo so. Če imajo srečo, jih v bolnišnici prepoznajo sorodniki in odpeljejo domov, če te sreče nimajo, pa se lahko vključijo v poseben program, s pomočjo katerega si počasi ustvarijo nove spomine in si tako postopoma zgradijo novo življenje. Njihova stara identiteta je namreč za vedno izgubljena …

Režiser Christos Nikou, od filmskih kritikov označen kot tako imenovani novi up grškega novega vala, ki je v Kinodvoru premiero tudi osebno pospremil, je idejo za film dobil, ko je skušal preboleti očetovo smrt. Zakaj se nekaterih spominov znebimo tako zlahka, medtem ko nam drugi obležijo v glavi? Koliko lahko na to vplivamo sami in koliko je podzavestno? Pa tudi, je v današnjem času, ko veliko svojih izkušenj merimo s pametnimi napravami, naš um zato manj obremenjen ali samo bolj len? Iskanje odgovorov na ta vprašanja so se prelila v izjemno subtilen scenarij, ki povsem realni svet, svet našega vsakdana, prikaže nekako rahlo zamaknjeno, rahlo nepravilno, kakor bi ga gledali skozi prozorno prizmo. Vse je tam, ampak nič ni točno tako, kot bi pričakovali.

Prav tak, rahlo zamaknjen v osi svoje biti, je tudi glavni protagonist, moški srednjih let – imena seveda nima –, ki je spomin izgubil med vožnjo z avtobusom. Nikou je vlogo že oblikoval z mislijo na igralca Arisa Servetalisa in ta je nalogo redkobesednega in vedno rahlo zaskrbljenega samotneža, ki obožuje jabolka, opravil presunljivo natančno. Njegovo boleče hrepenenje po možnosti novega začetka na sredini svojega življenja gledalca zareže prav do kosti.

Sadeži pozabe – mimogrede, režiser je v smehu opozoril, da ni prav nobenih dokazov, da bi jabolka zares krepila spomin, ampak škodijo mu pa gotovo ne – je čuten film o pozabi, posnet z namenom, da bi se spominjali.


10.09.2018

Monika Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.


10.09.2018

Pascal Quignard: Skrivnostne solidarnosti

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Alenka Resman Langus


10.09.2018

Jure Jakob: Lakota

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.


03.09.2018

Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič.


03.09.2018

Michael Krüger: Notranja skrivnost

Recenzent: Robert Kralj Bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič


03.09.2018

Antoine Cassar: Potni list

Avtrorica recenije: Veronika Šoster Bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič


03.09.2018

Jurij Andruhovič: Moskoviada

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bere Ivan Lotrič


31.08.2018

Grosse Erwartungen/Velika pričakovanja

Grosse Erwartungen/Velika pričakovanja je šesta predstava domačega kolektiva Beton Ltd., ki so je premierno odigrali v sklopu 21. festivala Mladi levi, 30. avgusta 2018, v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Nada Žgank


27.08.2018

Zoran Pevec: Kako postati nihče

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Jasna Rodošek


27.08.2018

Peter Kovačič Peršin: Stopinje v pesku zgodovine

Avtorica recenzije: Andrej Rot Bere Ivan Lotrič.


27.08.2018

Jela Krečič: Knjiga drugih

Jela Krečič: Knjiga drugih Bere Jasna Rodošek


27.08.2018

Bina Štampe Žmavc: Nabiralka samot

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek


20.08.2018

Smiljan Trobiš: Tančine

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Alekander Golja


20.08.2018

Marcel I. Katka: Anja ali Nova Julija

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Alekander Golja


20.08.2018

Svetlana Slapšak: Istomesečniki

Avtor recenzije: Jasna Lasja Bere Lidija Hartman


20.08.2018

Esad Babačič: Odrezani od neba

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Alekander Golja in Lidija Hartman


13.08.2018

Petra Kolmančič: Tretja oseba dvojine

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bere Lidija Hartman


13.08.2018

Andres Neuman: Stvari, ki jih ne narediva

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Igor Velše


13.08.2018

Jan Werner Müller: Kaj je populizem

Avtorica recenzije: Beti Burger Bere Igor Velše


13.08.2018

Widad Tamimi: Vrtnice vetra

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bere Lidija Hartman


Stran 96 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov