Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Dvestota obletnica rojstva je bila skrajni čas, da v slovenščini dobimo prvo kritično biografijo Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ruska literarna zgodovinarka Ljudmila Saraskina se je njegovega življenja lotila pedantno, širokopotezno, lahko rečemo, da dobrih sedemsto strani obseženo besedilo popiše velikana psihološkega realizma, kot mu gre; konec koncev se ne bi spodobilo, da bi bila biografija Dostojevskega krajša kot njegovi veliki romani.
Življenja piscev klasične dobe nemalokrat dojemamo s klišeji: nesrečne ljubezni, hiranje za jetiko, zasvojenost ali alkoholizem, ki umetnika poženejo v prezgodnjo smrt. Pri Dostojevskem številni klišeji držijo, mučili so ga napadi božjasti, imel je nesrečna romantična razmerja, dvakrat se je poročil, kmalu po rojstvu sta mu umrla dva otroka, zasvojen je bil z ruleto, zaradi česar je bil nenehno zadolžen in na robu eksistence. Toda Dostojevski je bil tudi načelen, nemalokrat protisloven, družbeno angažiran človek, kar ga je skoraj stalo glave; zaradi udeležbe v revolucionarnem krožku Petraševskega so ga leta 1849 obsodili na smrt, čeprav so mu, ironično, očitali nazore, s katerimi niti ni bil solidaren. Stal je že pred strelskim vodom, ko je prišla pomilostitev in prekvalificiranje obsodbe na pet let katorge v Sibiriji.
Posebnost biografije Ljudmile Saraskine (v izvirniku je izšla leta 2011) je tudi v njeni romaneskni kvaliteti. Čeprav je avtorica nanizala kopico prepričljivih interpretacij njegovih del, se knjiga izmenično bere kot triler, analiza ruske duše v odnosu do Evrope ali piščeva neodločnost med ateizmom in versko gorečnostjo, zaradi katere so ga imeli boljševiki za reakcionarja. Preseneča preobrazba njegove zavesti po vrnitvi iz katorge. Pred obsodbo je bil Dostojevski strasten socialist, ki je v nasprotju s petraševci, zagovorniki socialne mehanike, verjel v socialni duh, po vrnitvi iz Sibirije pa je bil opazen njegov obrat v odnosu do carja in monarhizma. Podredil se mu je kljub obsodbi na smrt in poniževalnemu odnosu do njegovega oficirskega staža, ki mu je dolga leta onemogočal ustvarjalno delo.
Če pomislimo, da Dostojevski skoraj celo desetletje ni smel ustvarjati, pridemo do spoznanja, da je bila to morda največja tragedija njegovega življenja. Po drugi strani nekateri zgodovinarji menijo, da so katorga, poniževanje in trpljenje koristile njegovemu talentu in razvile v njem popolnost psihološke analize. Postal je živčen in razdražljiv, celo »mazohističen« pisatelj, ves čas je imel velike dolgove, iz katerih so ga reševali predujmi za njegova dela. Najbolje je funkcioniral v »sistemu stalnega dolga«, to »pisanje po sili«, je – kot trdi prevajalec Borut Kraševec - tudi izoblikovalo njegov pisateljski slog, ki zaradi neprestanega hitenja in lovljenja rokov nikoli ni bil, sploh v primerjavi s Tolstojem, estetsko dovršen. Pač pa je Dostojevski ostal nepresežen v psihološkem smislu, v idejni in duhovni plati. Del te plati je sigurno prinesel iz katorge, kjer je spoznal kopico likov, zgodb razbojnikov in potepuhov. Dostojevski tam morda ni spoznal Rusije, toda spoznal je rusko ljudstvo, tako da tega časa ni dojemal kot povsem izgubljenega. Usoda je naredila še en krog in mu dala enkratno gradivo za Zapiske iz mrtvega doma, delo, ki mu je po vrnitvi vrnilo nekdanjo slavo in mu dalo mesto, ki si ga v literaturi zasluži.
Biografija Ljudmile Saraskine je izčrpna v marsičem, še posebej aktualna pa je kot idejna in kulturna zgodovina Rusije, katere imperialne težnje je Dostojevski e v poznih letih strastno podpiral. Poraz Rusije v krimski vojni je spremenil njegov svetovni nazor, kritiki so ga razglasili za »cerkveno-monarhističnega imperialista«. Zagrenjen in nacionalno ponižan je bil zaradi vojaškega poraza, razočaran nad egoistično evropsko politiko, med drugim je dolga leta skušal priti do odgovora na vprašanje, ali je Rusija del Evrope. Proti koncu življenja je imel impulzivne reakcije, pomešane s patosom, racionalnemu, pragmatičnemu razumevanju politike je nasproti postavil utopično razumevanje zgodovine. Njegova politična stališča so bila neredko naivna in odtrgana od resničnosti, za še posebej kontroverzno pa lahko danes jemljemo njegovo podporo monarhistični oblasti, češ da
»edina v svoji visoki nepristranskosti lahko ščiti ljudstvo in Rusiji zagotovi največjo svobodo tiska, shodov, veroizpovedi itn.«.
Karkoli si že mislimo o Dostojevskem, enoznačnega odgovora na 700 straneh biografije Ljudmile Saraskine ne bomo našli. Njegova zapuščina je brezmejna, ob literarni dediščini mu lahko pripišemo vsaj še humanizem, iskreno vero v ruski narod in pretanjen duh za pravičnost. Sicer pa je osebnost tega genija, kot je menil zgodovinar Bem, tako ali tako mogoče doumeti samo prek njegovih del.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Dvestota obletnica rojstva je bila skrajni čas, da v slovenščini dobimo prvo kritično biografijo Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ruska literarna zgodovinarka Ljudmila Saraskina se je njegovega življenja lotila pedantno, širokopotezno, lahko rečemo, da dobrih sedemsto strani obseženo besedilo popiše velikana psihološkega realizma, kot mu gre; konec koncev se ne bi spodobilo, da bi bila biografija Dostojevskega krajša kot njegovi veliki romani.
Življenja piscev klasične dobe nemalokrat dojemamo s klišeji: nesrečne ljubezni, hiranje za jetiko, zasvojenost ali alkoholizem, ki umetnika poženejo v prezgodnjo smrt. Pri Dostojevskem številni klišeji držijo, mučili so ga napadi božjasti, imel je nesrečna romantična razmerja, dvakrat se je poročil, kmalu po rojstvu sta mu umrla dva otroka, zasvojen je bil z ruleto, zaradi česar je bil nenehno zadolžen in na robu eksistence. Toda Dostojevski je bil tudi načelen, nemalokrat protisloven, družbeno angažiran človek, kar ga je skoraj stalo glave; zaradi udeležbe v revolucionarnem krožku Petraševskega so ga leta 1849 obsodili na smrt, čeprav so mu, ironično, očitali nazore, s katerimi niti ni bil solidaren. Stal je že pred strelskim vodom, ko je prišla pomilostitev in prekvalificiranje obsodbe na pet let katorge v Sibiriji.
Posebnost biografije Ljudmile Saraskine (v izvirniku je izšla leta 2011) je tudi v njeni romaneskni kvaliteti. Čeprav je avtorica nanizala kopico prepričljivih interpretacij njegovih del, se knjiga izmenično bere kot triler, analiza ruske duše v odnosu do Evrope ali piščeva neodločnost med ateizmom in versko gorečnostjo, zaradi katere so ga imeli boljševiki za reakcionarja. Preseneča preobrazba njegove zavesti po vrnitvi iz katorge. Pred obsodbo je bil Dostojevski strasten socialist, ki je v nasprotju s petraševci, zagovorniki socialne mehanike, verjel v socialni duh, po vrnitvi iz Sibirije pa je bil opazen njegov obrat v odnosu do carja in monarhizma. Podredil se mu je kljub obsodbi na smrt in poniževalnemu odnosu do njegovega oficirskega staža, ki mu je dolga leta onemogočal ustvarjalno delo.
Če pomislimo, da Dostojevski skoraj celo desetletje ni smel ustvarjati, pridemo do spoznanja, da je bila to morda največja tragedija njegovega življenja. Po drugi strani nekateri zgodovinarji menijo, da so katorga, poniževanje in trpljenje koristile njegovemu talentu in razvile v njem popolnost psihološke analize. Postal je živčen in razdražljiv, celo »mazohističen« pisatelj, ves čas je imel velike dolgove, iz katerih so ga reševali predujmi za njegova dela. Najbolje je funkcioniral v »sistemu stalnega dolga«, to »pisanje po sili«, je – kot trdi prevajalec Borut Kraševec - tudi izoblikovalo njegov pisateljski slog, ki zaradi neprestanega hitenja in lovljenja rokov nikoli ni bil, sploh v primerjavi s Tolstojem, estetsko dovršen. Pač pa je Dostojevski ostal nepresežen v psihološkem smislu, v idejni in duhovni plati. Del te plati je sigurno prinesel iz katorge, kjer je spoznal kopico likov, zgodb razbojnikov in potepuhov. Dostojevski tam morda ni spoznal Rusije, toda spoznal je rusko ljudstvo, tako da tega časa ni dojemal kot povsem izgubljenega. Usoda je naredila še en krog in mu dala enkratno gradivo za Zapiske iz mrtvega doma, delo, ki mu je po vrnitvi vrnilo nekdanjo slavo in mu dalo mesto, ki si ga v literaturi zasluži.
Biografija Ljudmile Saraskine je izčrpna v marsičem, še posebej aktualna pa je kot idejna in kulturna zgodovina Rusije, katere imperialne težnje je Dostojevski e v poznih letih strastno podpiral. Poraz Rusije v krimski vojni je spremenil njegov svetovni nazor, kritiki so ga razglasili za »cerkveno-monarhističnega imperialista«. Zagrenjen in nacionalno ponižan je bil zaradi vojaškega poraza, razočaran nad egoistično evropsko politiko, med drugim je dolga leta skušal priti do odgovora na vprašanje, ali je Rusija del Evrope. Proti koncu življenja je imel impulzivne reakcije, pomešane s patosom, racionalnemu, pragmatičnemu razumevanju politike je nasproti postavil utopično razumevanje zgodovine. Njegova politična stališča so bila neredko naivna in odtrgana od resničnosti, za še posebej kontroverzno pa lahko danes jemljemo njegovo podporo monarhistični oblasti, češ da
»edina v svoji visoki nepristranskosti lahko ščiti ljudstvo in Rusiji zagotovi največjo svobodo tiska, shodov, veroizpovedi itn.«.
Karkoli si že mislimo o Dostojevskem, enoznačnega odgovora na 700 straneh biografije Ljudmile Saraskine ne bomo našli. Njegova zapuščina je brezmejna, ob literarni dediščini mu lahko pripišemo vsaj še humanizem, iskreno vero v ruski narod in pretanjen duh za pravičnost. Sicer pa je osebnost tega genija, kot je menil zgodovinar Bem, tako ali tako mogoče doumeti samo prek njegovih del.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov