Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Založba ZRC, 2021
Kulturolog in geograf dr. Jernej Mlekuž, avtor že več študij na temo migracij in izseljenstva, je svoje delo ABCČĆ migracij označil za nekakšen ”pozerski abecednik, ki bi rad dobil več pozornosti, kot si jo zasluži”, kar ni daleč od resnice, in pripisal, da je ”priročnik za začetno, osnovno spoznavanje določenega področja”. Temu ustrezno snov razvršča po geslih, kot so Biti migrant, Poti migrantov, Kultura in migracije, Ekonomske migracije, Spol in migracije, Zgodbe in migracije, Združevanje migrantov ... Sprašuje se, kdo so migranti, predvsem pa, kaj pomeni biti migrant. Migracije je označil za odklon, anomalijo od sreče, blaginje in drugih reči, h katerim večinoma neuspešno teži človeška vrsta. To v svojem za strokovno delo dokaj nenavadnem, a slikovitem in duhovitem jeziku ponazarja s primerjavo:
”Če ne bi stopil opičnjak na nevarna savanska tla, bi še zmeraj zobali sladko sadje v prijetni senci varnih krošenj. In če se ne bi prvi migranti odpravili na dolgo in neznano pot, bi še vedno bežali pred levi. Nikoli ne bi slišali Devete simfonije, se igrali s pokemoni in se jezili na gin tonik brez ledu.”
Človeški rod se je zaradi najrazličnejših razlogov selil ali preseljeval v vseh časih in s seboj prenašal tako pozitivne kot negativne posledice. Mlekuž ugotavlja, da so migracije zelo kompleksen, raznovrsten in zapleten pojav. Po njegovih besedah ”vključujejo, združujejo, mešajo, spreminjajo, dodajajo, oplajajo, razbijajo ... ekonomske, politične, družbene, demografske, kulturne, ekološke, jezikovne ... pojave, vidike”. Je pa seveda vse kaj drugega biti begunec iz Sirije, kjer ”namesto javne razsvetljave razsvetljujejo plameni bomb”, kot biti migrant z imuniteto na tujem veleposlaništvu. Ob tem se sprašuje ne le o homo sapiensu, marveč tudi o homo politicusu, vlogi medijev pri obravnavi migracij ali beguncev, o nacionalizu in rasizmu.
Pomembna avtorjeva ugotovitev je tudi, da migracije niso nikoli končane. Pri tem med drugim navaja slovenske povratnike iz Argentine, med katerimi so bili tudi poznejši predsednik vlade, kardinal in eden najboljših poznavalcev nogometa. Eden od ljudi, ki so se naselili v Sloveniji, pa pravi, da mu izraz povratnik nikakor ne ustreza, saj ni nikoli šel iz Slovenije. ”Sem rojen v Argentini in sem prišel v Slovenijo kot domovino mojih starih staršev.” To so seveda skrajni primeri, a avtor ne prezre niti vračanja delavcev na tujem na stara leta.
V abecedniku migracij je seveda mogoče najti še marsikatero geslo, predvsem pa so njegova popestritev različne zgodbe, saj so migracije po Mlekuževih besedah prav stkane iz vsemogočih zgodb. Nič manjše teže pa nima slikovno gradivo – od razglednic in ilustracij do stripov.
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Založba ZRC, 2021
Kulturolog in geograf dr. Jernej Mlekuž, avtor že več študij na temo migracij in izseljenstva, je svoje delo ABCČĆ migracij označil za nekakšen ”pozerski abecednik, ki bi rad dobil več pozornosti, kot si jo zasluži”, kar ni daleč od resnice, in pripisal, da je ”priročnik za začetno, osnovno spoznavanje določenega področja”. Temu ustrezno snov razvršča po geslih, kot so Biti migrant, Poti migrantov, Kultura in migracije, Ekonomske migracije, Spol in migracije, Zgodbe in migracije, Združevanje migrantov ... Sprašuje se, kdo so migranti, predvsem pa, kaj pomeni biti migrant. Migracije je označil za odklon, anomalijo od sreče, blaginje in drugih reči, h katerim večinoma neuspešno teži človeška vrsta. To v svojem za strokovno delo dokaj nenavadnem, a slikovitem in duhovitem jeziku ponazarja s primerjavo:
”Če ne bi stopil opičnjak na nevarna savanska tla, bi še zmeraj zobali sladko sadje v prijetni senci varnih krošenj. In če se ne bi prvi migranti odpravili na dolgo in neznano pot, bi še vedno bežali pred levi. Nikoli ne bi slišali Devete simfonije, se igrali s pokemoni in se jezili na gin tonik brez ledu.”
Človeški rod se je zaradi najrazličnejših razlogov selil ali preseljeval v vseh časih in s seboj prenašal tako pozitivne kot negativne posledice. Mlekuž ugotavlja, da so migracije zelo kompleksen, raznovrsten in zapleten pojav. Po njegovih besedah ”vključujejo, združujejo, mešajo, spreminjajo, dodajajo, oplajajo, razbijajo ... ekonomske, politične, družbene, demografske, kulturne, ekološke, jezikovne ... pojave, vidike”. Je pa seveda vse kaj drugega biti begunec iz Sirije, kjer ”namesto javne razsvetljave razsvetljujejo plameni bomb”, kot biti migrant z imuniteto na tujem veleposlaništvu. Ob tem se sprašuje ne le o homo sapiensu, marveč tudi o homo politicusu, vlogi medijev pri obravnavi migracij ali beguncev, o nacionalizu in rasizmu.
Pomembna avtorjeva ugotovitev je tudi, da migracije niso nikoli končane. Pri tem med drugim navaja slovenske povratnike iz Argentine, med katerimi so bili tudi poznejši predsednik vlade, kardinal in eden najboljših poznavalcev nogometa. Eden od ljudi, ki so se naselili v Sloveniji, pa pravi, da mu izraz povratnik nikakor ne ustreza, saj ni nikoli šel iz Slovenije. ”Sem rojen v Argentini in sem prišel v Slovenijo kot domovino mojih starih staršev.” To so seveda skrajni primeri, a avtor ne prezre niti vračanja delavcev na tujem na stara leta.
V abecedniku migracij je seveda mogoče najti še marsikatero geslo, predvsem pa so njegova popestritev različne zgodbe, saj so migracije po Mlekuževih besedah prav stkane iz vsemogočih zgodb. Nič manjše teže pa nima slikovno gradivo – od razglednic in ilustracij do stripov.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov