Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Založba ZRC, 2021
Kulturolog in geograf dr. Jernej Mlekuž, avtor že več študij na temo migracij in izseljenstva, je svoje delo ABCČĆ migracij označil za nekakšen ”pozerski abecednik, ki bi rad dobil več pozornosti, kot si jo zasluži”, kar ni daleč od resnice, in pripisal, da je ”priročnik za začetno, osnovno spoznavanje določenega področja”. Temu ustrezno snov razvršča po geslih, kot so Biti migrant, Poti migrantov, Kultura in migracije, Ekonomske migracije, Spol in migracije, Zgodbe in migracije, Združevanje migrantov ... Sprašuje se, kdo so migranti, predvsem pa, kaj pomeni biti migrant. Migracije je označil za odklon, anomalijo od sreče, blaginje in drugih reči, h katerim večinoma neuspešno teži človeška vrsta. To v svojem za strokovno delo dokaj nenavadnem, a slikovitem in duhovitem jeziku ponazarja s primerjavo:
”Če ne bi stopil opičnjak na nevarna savanska tla, bi še zmeraj zobali sladko sadje v prijetni senci varnih krošenj. In če se ne bi prvi migranti odpravili na dolgo in neznano pot, bi še vedno bežali pred levi. Nikoli ne bi slišali Devete simfonije, se igrali s pokemoni in se jezili na gin tonik brez ledu.”
Človeški rod se je zaradi najrazličnejših razlogov selil ali preseljeval v vseh časih in s seboj prenašal tako pozitivne kot negativne posledice. Mlekuž ugotavlja, da so migracije zelo kompleksen, raznovrsten in zapleten pojav. Po njegovih besedah ”vključujejo, združujejo, mešajo, spreminjajo, dodajajo, oplajajo, razbijajo ... ekonomske, politične, družbene, demografske, kulturne, ekološke, jezikovne ... pojave, vidike”. Je pa seveda vse kaj drugega biti begunec iz Sirije, kjer ”namesto javne razsvetljave razsvetljujejo plameni bomb”, kot biti migrant z imuniteto na tujem veleposlaništvu. Ob tem se sprašuje ne le o homo sapiensu, marveč tudi o homo politicusu, vlogi medijev pri obravnavi migracij ali beguncev, o nacionalizu in rasizmu.
Pomembna avtorjeva ugotovitev je tudi, da migracije niso nikoli končane. Pri tem med drugim navaja slovenske povratnike iz Argentine, med katerimi so bili tudi poznejši predsednik vlade, kardinal in eden najboljših poznavalcev nogometa. Eden od ljudi, ki so se naselili v Sloveniji, pa pravi, da mu izraz povratnik nikakor ne ustreza, saj ni nikoli šel iz Slovenije. ”Sem rojen v Argentini in sem prišel v Slovenijo kot domovino mojih starih staršev.” To so seveda skrajni primeri, a avtor ne prezre niti vračanja delavcev na tujem na stara leta.
V abecedniku migracij je seveda mogoče najti še marsikatero geslo, predvsem pa so njegova popestritev različne zgodbe, saj so migracije po Mlekuževih besedah prav stkane iz vsemogočih zgodb. Nič manjše teže pa nima slikovno gradivo – od razglednic in ilustracij do stripov.
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Založba ZRC, 2021
Kulturolog in geograf dr. Jernej Mlekuž, avtor že več študij na temo migracij in izseljenstva, je svoje delo ABCČĆ migracij označil za nekakšen ”pozerski abecednik, ki bi rad dobil več pozornosti, kot si jo zasluži”, kar ni daleč od resnice, in pripisal, da je ”priročnik za začetno, osnovno spoznavanje določenega področja”. Temu ustrezno snov razvršča po geslih, kot so Biti migrant, Poti migrantov, Kultura in migracije, Ekonomske migracije, Spol in migracije, Zgodbe in migracije, Združevanje migrantov ... Sprašuje se, kdo so migranti, predvsem pa, kaj pomeni biti migrant. Migracije je označil za odklon, anomalijo od sreče, blaginje in drugih reči, h katerim večinoma neuspešno teži človeška vrsta. To v svojem za strokovno delo dokaj nenavadnem, a slikovitem in duhovitem jeziku ponazarja s primerjavo:
”Če ne bi stopil opičnjak na nevarna savanska tla, bi še zmeraj zobali sladko sadje v prijetni senci varnih krošenj. In če se ne bi prvi migranti odpravili na dolgo in neznano pot, bi še vedno bežali pred levi. Nikoli ne bi slišali Devete simfonije, se igrali s pokemoni in se jezili na gin tonik brez ledu.”
Človeški rod se je zaradi najrazličnejših razlogov selil ali preseljeval v vseh časih in s seboj prenašal tako pozitivne kot negativne posledice. Mlekuž ugotavlja, da so migracije zelo kompleksen, raznovrsten in zapleten pojav. Po njegovih besedah ”vključujejo, združujejo, mešajo, spreminjajo, dodajajo, oplajajo, razbijajo ... ekonomske, politične, družbene, demografske, kulturne, ekološke, jezikovne ... pojave, vidike”. Je pa seveda vse kaj drugega biti begunec iz Sirije, kjer ”namesto javne razsvetljave razsvetljujejo plameni bomb”, kot biti migrant z imuniteto na tujem veleposlaništvu. Ob tem se sprašuje ne le o homo sapiensu, marveč tudi o homo politicusu, vlogi medijev pri obravnavi migracij ali beguncev, o nacionalizu in rasizmu.
Pomembna avtorjeva ugotovitev je tudi, da migracije niso nikoli končane. Pri tem med drugim navaja slovenske povratnike iz Argentine, med katerimi so bili tudi poznejši predsednik vlade, kardinal in eden najboljših poznavalcev nogometa. Eden od ljudi, ki so se naselili v Sloveniji, pa pravi, da mu izraz povratnik nikakor ne ustreza, saj ni nikoli šel iz Slovenije. ”Sem rojen v Argentini in sem prišel v Slovenijo kot domovino mojih starih staršev.” To so seveda skrajni primeri, a avtor ne prezre niti vračanja delavcev na tujem na stara leta.
V abecedniku migracij je seveda mogoče najti še marsikatero geslo, predvsem pa so njegova popestritev različne zgodbe, saj so migracije po Mlekuževih besedah prav stkane iz vsemogočih zgodb. Nič manjše teže pa nima slikovno gradivo – od razglednic in ilustracij do stripov.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov