Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2021
Natalija Milovanović je doslej objavljala v literarnih revijah Mentor, Literatura, Sodobnost in Poetikon ter v soavtorstvu s Tanjo Božič v samozaložbi izdala performativni pesniški dvogovor Udomačevanje domačih živali – z njim sta gostovali v črnogorski Podgorici in po več krajih v Sloveniji. Pesniška zbirka Samoumevno prinaša pesmi z osebnoizpovedno tematiko, ki pa jo je avtorica spretno zapakirala v politična, eksistencialna, jezikoslovna in družbena vprašanja.
Za Natalijo Milovanović bi lahko rekli, da je otrok Jugoslavije, čeprav je bila rojena nekaj let po njenem razpadu. Rodila se je namreč v Srbiji, odraščala v Bosni in Hercegovini, srednjo šolo in del študija je obiskovala v Sloveniji, nato pa v Avstriji magistrirala iz prevajalstva. V pesmih sledimo njenim potovanjem čez meje nekdanje države, tu in tam trčimo ob kakšno besedo v cirilici in se skupaj z avtorico sprašujemo, kako to, da “doma nihče ne posluša poročil o množici na meji”. V pesmi z naslovom Meja zapiše: “… meja je koža / nihče ji še ni prišel / do konca / vsake toliko let / se cela obnovi / ljudje jo skrbno / varujejo/ da bi se obranili / pred ljudmi”. Tudi v naslednji pesmi Zastoji se ubada z gnečo na mejah, z begom možganov in vračanjem proti toku, le da jo še dodatno podkrepi s problematiko podnebnih sprememb, ko v naslovu ene izmed pesmi zapiše, kako “evropska unija letalskim družbam pri gorivu subvencionira trošarino dajatve na izpuste CO2 in DDV”.
Pesniška zbirka Samoumevno, ki jo mlada pesnica v uvodu posveča materi in materinščini, je razdeljena na tri sklope z naslovi: dobar dan kako ste, gre in en in isti stavek neštetokrat. V prvem sklopu se pesnica spominja otroštva in odraščanja v vojni Bosni in Hercegovini, strah jo je, “da imajo tanki v sebi gene dvojčkov”.
V drugem sklopu zbirke zapisuje vtise o mestih, kot so Prijedor, Sarajevo, Gradec, Budimpešta in Šmarje pri Jelšah, o čemer pričajo že naslovi pesmi. V tretjem sklopu se avtorica povrne k svoji primarni ljubezni – jezikoslovju. Umetelno se poigrava z besedami in njihovim zvenom, nekatere verze postavi v oklepaj ali zapiše poševno, izpisuje citate pesnikov in izpostavi napise na arheoloških ploščah, vendar bralcu to ne nudi širše predstave o tem, kaj želi pesnica s tem prepletom zgodovinskega in osebnega povedati. V pesmi Via della Cattedrale piše:
“Z vsemi dvajsetimi podaljški nekdanje sebe / napraskaj preteklost, da bo črno / pod nohti lasten muzej na prostem / in nenehen opomnik, da udobje nikoli ni / bilo prioriteta, temveč varnost. / Tudi cinizem je le preživetveni instinkt.”
V pesmih, napisanih bodisi v prvi, drugi ali tretji osebi, se Milovanovićeva uspešno spopada tudi z vpletanjem dvojine, o kateri pravi, da je “najtrdnejši člen verige”, in s personificiranjem prostora, ki mimogrede pridobi človeške atribute. Tako v pesmi Premi govor piše:
“Brezmejna dvojina se leno razteza / v katranasto gostem zraku stanovanja. / Dnevna soba že ve, da nihče ne pride. / Zunaj vrtec zaprt, igrišče prazno, / sprehajalci hodijo drugje. / Po nekaj urah svetlobe in še več teme / greš pred spanjem rutinirano odpret okno.”
Poezijo Natalije Milovanović odlikujeta subtilnost in igrivost – pesnica se v vsakem trenutku zaveda svojih občutij in jih analizira sistematično v skladu s svojimi prepričanji, pri tem pa uspešno manevrira med otroško spontanostjo in performativnostjo na eni strani in vpetostjo v jezikovno strukturo na drugi. Redkokdaj zasledimo v pesniških prvencih tako izklesan in samozavesten stil pisanja, ki razkriva pesniško zrelost in umetelnost poigravanja z metaforami. Prav gotovo si Natalija Milovanović upravičeno zasluži nagrado za unikaten literarni prvenec, saj gre za eno najbolj prodornih in vsestranskih pesniških ustvarjalk, o kateri bomo brez dvoma še veliko brali.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2021
Natalija Milovanović je doslej objavljala v literarnih revijah Mentor, Literatura, Sodobnost in Poetikon ter v soavtorstvu s Tanjo Božič v samozaložbi izdala performativni pesniški dvogovor Udomačevanje domačih živali – z njim sta gostovali v črnogorski Podgorici in po več krajih v Sloveniji. Pesniška zbirka Samoumevno prinaša pesmi z osebnoizpovedno tematiko, ki pa jo je avtorica spretno zapakirala v politična, eksistencialna, jezikoslovna in družbena vprašanja.
Za Natalijo Milovanović bi lahko rekli, da je otrok Jugoslavije, čeprav je bila rojena nekaj let po njenem razpadu. Rodila se je namreč v Srbiji, odraščala v Bosni in Hercegovini, srednjo šolo in del študija je obiskovala v Sloveniji, nato pa v Avstriji magistrirala iz prevajalstva. V pesmih sledimo njenim potovanjem čez meje nekdanje države, tu in tam trčimo ob kakšno besedo v cirilici in se skupaj z avtorico sprašujemo, kako to, da “doma nihče ne posluša poročil o množici na meji”. V pesmi z naslovom Meja zapiše: “… meja je koža / nihče ji še ni prišel / do konca / vsake toliko let / se cela obnovi / ljudje jo skrbno / varujejo/ da bi se obranili / pred ljudmi”. Tudi v naslednji pesmi Zastoji se ubada z gnečo na mejah, z begom možganov in vračanjem proti toku, le da jo še dodatno podkrepi s problematiko podnebnih sprememb, ko v naslovu ene izmed pesmi zapiše, kako “evropska unija letalskim družbam pri gorivu subvencionira trošarino dajatve na izpuste CO2 in DDV”.
Pesniška zbirka Samoumevno, ki jo mlada pesnica v uvodu posveča materi in materinščini, je razdeljena na tri sklope z naslovi: dobar dan kako ste, gre in en in isti stavek neštetokrat. V prvem sklopu se pesnica spominja otroštva in odraščanja v vojni Bosni in Hercegovini, strah jo je, “da imajo tanki v sebi gene dvojčkov”.
V drugem sklopu zbirke zapisuje vtise o mestih, kot so Prijedor, Sarajevo, Gradec, Budimpešta in Šmarje pri Jelšah, o čemer pričajo že naslovi pesmi. V tretjem sklopu se avtorica povrne k svoji primarni ljubezni – jezikoslovju. Umetelno se poigrava z besedami in njihovim zvenom, nekatere verze postavi v oklepaj ali zapiše poševno, izpisuje citate pesnikov in izpostavi napise na arheoloških ploščah, vendar bralcu to ne nudi širše predstave o tem, kaj želi pesnica s tem prepletom zgodovinskega in osebnega povedati. V pesmi Via della Cattedrale piše:
“Z vsemi dvajsetimi podaljški nekdanje sebe / napraskaj preteklost, da bo črno / pod nohti lasten muzej na prostem / in nenehen opomnik, da udobje nikoli ni / bilo prioriteta, temveč varnost. / Tudi cinizem je le preživetveni instinkt.”
V pesmih, napisanih bodisi v prvi, drugi ali tretji osebi, se Milovanovićeva uspešno spopada tudi z vpletanjem dvojine, o kateri pravi, da je “najtrdnejši člen verige”, in s personificiranjem prostora, ki mimogrede pridobi človeške atribute. Tako v pesmi Premi govor piše:
“Brezmejna dvojina se leno razteza / v katranasto gostem zraku stanovanja. / Dnevna soba že ve, da nihče ne pride. / Zunaj vrtec zaprt, igrišče prazno, / sprehajalci hodijo drugje. / Po nekaj urah svetlobe in še več teme / greš pred spanjem rutinirano odpret okno.”
Poezijo Natalije Milovanović odlikujeta subtilnost in igrivost – pesnica se v vsakem trenutku zaveda svojih občutij in jih analizira sistematično v skladu s svojimi prepričanji, pri tem pa uspešno manevrira med otroško spontanostjo in performativnostjo na eni strani in vpetostjo v jezikovno strukturo na drugi. Redkokdaj zasledimo v pesniških prvencih tako izklesan in samozavesten stil pisanja, ki razkriva pesniško zrelost in umetelnost poigravanja z metaforami. Prav gotovo si Natalija Milovanović upravičeno zasluži nagrado za unikaten literarni prvenec, saj gre za eno najbolj prodornih in vsestranskih pesniških ustvarjalk, o kateri bomo brez dvoma še veliko brali.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Neveljaven email naslov