Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija. V jedru filmov Moja najljubša vojna in Josep sta ključna travmatična zgodovinska trenutka 20. stoletja vzpon fašizma in španska državljanska vojna, ki se je logično nadaljevala v 2. svetovno vojno. In oba filma rasteta iz osebnega izhodišča v sodobnosti.
Pri latvijskem celovečercu Moja najljubša vojna gre za intimen spoprijem njegove avtorice Ilze Burkovske Jacobsen z lastnim otroštvom oziroma z zadnjima dvema desetletjema najbolj zahodne sovjetske republike pred razpadom komunizma. Protagonistka filma, bistra deklica z imenom Ilze, odrašča ob izteku hladne vojne na obrobju vojaškega poligona – v enklavi, kamor je nekoč napredujoča Rdeča armada porinila zadnje ostanke vermahta ob koncu 2. svetovne vojne. Ko radovedno dekle najde na igrišču slabo zakopane kosti nemškega vojaka, se začne spraševati, koliko je pravzaprav resnice v uradni pripovedi o bleščeči junaški zgodovini.
Zanimiv spoj nasprotij tega filmskega organizma je že v odločitvi avtorice, da bo dejanske arhivske posnetke, ki so kakšna četrtina končne minutaže, vpletla v svoj spust v osebno zgodovino. Tu so še številne druge dihotomije, kot je razkol med mestom in podeželjem, med dedkom, očitnim disidentom, in očetom, ki je bil zagnan mlad komunist, med družino in družbo, med zasebnim in javnim, med sistemsko zapovedanim idealizmom in gospodarsko mizerijo vsakdanjosti. Film Moja najljubša vojna je posnet z melanholične perspektive odraščajočega dekleta, ki se spopada s temi nasprotji in išče svoj pravi jaz v družbi, prežeti z orwellovskim dvorekom. To je naša, vzhodnoevropska zgodba, in prav lahko bi bila tudi slovenska …
Še zanimivejše odkritje pa je animirani celovečerec Josep francoskega ustvarjalca Aurela, ki je upodobil biografsko pripoved umetnika Josepa Bartolíja, ki se je leta 1939 boril na strani španskih republikancev in po porazu pribežal čez mejo v Francijo, kjer pa je večina upornikov končala v nemogočih pogojih v improviziranih koncentracijskih taboriščih. Gre za izjemno umazano in v precej neznano epizodo evropske polpretekle zgodovine, ki pa uspe najti košček svetlobe v temi, saj je pripoved prikazana z vidika mladega francoskega paznika, ki je zmožen v Josepu videti človeka. Josep Bartolí je kalvarijo taborišča preživel in pobegnil v Mehiko, kjer je v krogu Fride Kahlo ustvarjal naprej, njegove pretresljive skice iz teh časov pa lahko primerjamo z našim Zoranom Mušičem.
Josep je upravičeno dobil nagrado za najboljši evropski animirani celovečerec. Oba obravnavana filma pa bi lahko bila tudi del šolskih kurikulumov, saj s silovito umetniško izpovednostjo prikazujeta, kako se ne nujno razrešene travme skupne preteklosti vpletajo v naš tukaj in zdaj.
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija. V jedru filmov Moja najljubša vojna in Josep sta ključna travmatična zgodovinska trenutka 20. stoletja vzpon fašizma in španska državljanska vojna, ki se je logično nadaljevala v 2. svetovno vojno. In oba filma rasteta iz osebnega izhodišča v sodobnosti.
Pri latvijskem celovečercu Moja najljubša vojna gre za intimen spoprijem njegove avtorice Ilze Burkovske Jacobsen z lastnim otroštvom oziroma z zadnjima dvema desetletjema najbolj zahodne sovjetske republike pred razpadom komunizma. Protagonistka filma, bistra deklica z imenom Ilze, odrašča ob izteku hladne vojne na obrobju vojaškega poligona – v enklavi, kamor je nekoč napredujoča Rdeča armada porinila zadnje ostanke vermahta ob koncu 2. svetovne vojne. Ko radovedno dekle najde na igrišču slabo zakopane kosti nemškega vojaka, se začne spraševati, koliko je pravzaprav resnice v uradni pripovedi o bleščeči junaški zgodovini.
Zanimiv spoj nasprotij tega filmskega organizma je že v odločitvi avtorice, da bo dejanske arhivske posnetke, ki so kakšna četrtina končne minutaže, vpletla v svoj spust v osebno zgodovino. Tu so še številne druge dihotomije, kot je razkol med mestom in podeželjem, med dedkom, očitnim disidentom, in očetom, ki je bil zagnan mlad komunist, med družino in družbo, med zasebnim in javnim, med sistemsko zapovedanim idealizmom in gospodarsko mizerijo vsakdanjosti. Film Moja najljubša vojna je posnet z melanholične perspektive odraščajočega dekleta, ki se spopada s temi nasprotji in išče svoj pravi jaz v družbi, prežeti z orwellovskim dvorekom. To je naša, vzhodnoevropska zgodba, in prav lahko bi bila tudi slovenska …
Še zanimivejše odkritje pa je animirani celovečerec Josep francoskega ustvarjalca Aurela, ki je upodobil biografsko pripoved umetnika Josepa Bartolíja, ki se je leta 1939 boril na strani španskih republikancev in po porazu pribežal čez mejo v Francijo, kjer pa je večina upornikov končala v nemogočih pogojih v improviziranih koncentracijskih taboriščih. Gre za izjemno umazano in v precej neznano epizodo evropske polpretekle zgodovine, ki pa uspe najti košček svetlobe v temi, saj je pripoved prikazana z vidika mladega francoskega paznika, ki je zmožen v Josepu videti človeka. Josep Bartolí je kalvarijo taborišča preživel in pobegnil v Mehiko, kjer je v krogu Fride Kahlo ustvarjal naprej, njegove pretresljive skice iz teh časov pa lahko primerjamo z našim Zoranom Mušičem.
Josep je upravičeno dobil nagrado za najboljši evropski animirani celovečerec. Oba obravnavana filma pa bi lahko bila tudi del šolskih kurikulumov, saj s silovito umetniško izpovednostjo prikazujeta, kako se ne nujno razrešene travme skupne preteklosti vpletajo v naš tukaj in zdaj.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Neveljaven email naslov