Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija. V jedru filmov Moja najljubša vojna in Josep sta ključna travmatična zgodovinska trenutka 20. stoletja vzpon fašizma in španska državljanska vojna, ki se je logično nadaljevala v 2. svetovno vojno. In oba filma rasteta iz osebnega izhodišča v sodobnosti.
Pri latvijskem celovečercu Moja najljubša vojna gre za intimen spoprijem njegove avtorice Ilze Burkovske Jacobsen z lastnim otroštvom oziroma z zadnjima dvema desetletjema najbolj zahodne sovjetske republike pred razpadom komunizma. Protagonistka filma, bistra deklica z imenom Ilze, odrašča ob izteku hladne vojne na obrobju vojaškega poligona – v enklavi, kamor je nekoč napredujoča Rdeča armada porinila zadnje ostanke vermahta ob koncu 2. svetovne vojne. Ko radovedno dekle najde na igrišču slabo zakopane kosti nemškega vojaka, se začne spraševati, koliko je pravzaprav resnice v uradni pripovedi o bleščeči junaški zgodovini.
Zanimiv spoj nasprotij tega filmskega organizma je že v odločitvi avtorice, da bo dejanske arhivske posnetke, ki so kakšna četrtina končne minutaže, vpletla v svoj spust v osebno zgodovino. Tu so še številne druge dihotomije, kot je razkol med mestom in podeželjem, med dedkom, očitnim disidentom, in očetom, ki je bil zagnan mlad komunist, med družino in družbo, med zasebnim in javnim, med sistemsko zapovedanim idealizmom in gospodarsko mizerijo vsakdanjosti. Film Moja najljubša vojna je posnet z melanholične perspektive odraščajočega dekleta, ki se spopada s temi nasprotji in išče svoj pravi jaz v družbi, prežeti z orwellovskim dvorekom. To je naša, vzhodnoevropska zgodba, in prav lahko bi bila tudi slovenska …
Še zanimivejše odkritje pa je animirani celovečerec Josep francoskega ustvarjalca Aurela, ki je upodobil biografsko pripoved umetnika Josepa Bartolíja, ki se je leta 1939 boril na strani španskih republikancev in po porazu pribežal čez mejo v Francijo, kjer pa je večina upornikov končala v nemogočih pogojih v improviziranih koncentracijskih taboriščih. Gre za izjemno umazano in v precej neznano epizodo evropske polpretekle zgodovine, ki pa uspe najti košček svetlobe v temi, saj je pripoved prikazana z vidika mladega francoskega paznika, ki je zmožen v Josepu videti človeka. Josep Bartolí je kalvarijo taborišča preživel in pobegnil v Mehiko, kjer je v krogu Fride Kahlo ustvarjal naprej, njegove pretresljive skice iz teh časov pa lahko primerjamo z našim Zoranom Mušičem.
Josep je upravičeno dobil nagrado za najboljši evropski animirani celovečerec. Oba obravnavana filma pa bi lahko bila tudi del šolskih kurikulumov, saj s silovito umetniško izpovednostjo prikazujeta, kako se ne nujno razrešene travme skupne preteklosti vpletajo v naš tukaj in zdaj.
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija. V jedru filmov Moja najljubša vojna in Josep sta ključna travmatična zgodovinska trenutka 20. stoletja vzpon fašizma in španska državljanska vojna, ki se je logično nadaljevala v 2. svetovno vojno. In oba filma rasteta iz osebnega izhodišča v sodobnosti.
Pri latvijskem celovečercu Moja najljubša vojna gre za intimen spoprijem njegove avtorice Ilze Burkovske Jacobsen z lastnim otroštvom oziroma z zadnjima dvema desetletjema najbolj zahodne sovjetske republike pred razpadom komunizma. Protagonistka filma, bistra deklica z imenom Ilze, odrašča ob izteku hladne vojne na obrobju vojaškega poligona – v enklavi, kamor je nekoč napredujoča Rdeča armada porinila zadnje ostanke vermahta ob koncu 2. svetovne vojne. Ko radovedno dekle najde na igrišču slabo zakopane kosti nemškega vojaka, se začne spraševati, koliko je pravzaprav resnice v uradni pripovedi o bleščeči junaški zgodovini.
Zanimiv spoj nasprotij tega filmskega organizma je že v odločitvi avtorice, da bo dejanske arhivske posnetke, ki so kakšna četrtina končne minutaže, vpletla v svoj spust v osebno zgodovino. Tu so še številne druge dihotomije, kot je razkol med mestom in podeželjem, med dedkom, očitnim disidentom, in očetom, ki je bil zagnan mlad komunist, med družino in družbo, med zasebnim in javnim, med sistemsko zapovedanim idealizmom in gospodarsko mizerijo vsakdanjosti. Film Moja najljubša vojna je posnet z melanholične perspektive odraščajočega dekleta, ki se spopada s temi nasprotji in išče svoj pravi jaz v družbi, prežeti z orwellovskim dvorekom. To je naša, vzhodnoevropska zgodba, in prav lahko bi bila tudi slovenska …
Še zanimivejše odkritje pa je animirani celovečerec Josep francoskega ustvarjalca Aurela, ki je upodobil biografsko pripoved umetnika Josepa Bartolíja, ki se je leta 1939 boril na strani španskih republikancev in po porazu pribežal čez mejo v Francijo, kjer pa je večina upornikov končala v nemogočih pogojih v improviziranih koncentracijskih taboriščih. Gre za izjemno umazano in v precej neznano epizodo evropske polpretekle zgodovine, ki pa uspe najti košček svetlobe v temi, saj je pripoved prikazana z vidika mladega francoskega paznika, ki je zmožen v Josepu videti človeka. Josep Bartolí je kalvarijo taborišča preživel in pobegnil v Mehiko, kjer je v krogu Fride Kahlo ustvarjal naprej, njegove pretresljive skice iz teh časov pa lahko primerjamo z našim Zoranom Mušičem.
Josep je upravičeno dobil nagrado za najboljši evropski animirani celovečerec. Oba obravnavana filma pa bi lahko bila tudi del šolskih kurikulumov, saj s silovito umetniško izpovednostjo prikazujeta, kako se ne nujno razrešene travme skupne preteklosti vpletajo v naš tukaj in zdaj.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov