Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

06.12.2021

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Kratkoprozno zbirko Manke Kremenšek Križman Tujci sestavlja enaindvajset besedil, ki tematsko naslavljajo pretežno socialna in intimna vprašanja. Med prvimi, socialnimi, morda še posebej izstopa priseljensko vprašanje, najsi gre za migracije narodov nekdanje Jugoslavije ali za sodobno begunsko krizo, med drugimi, torej intimnimi, pa se pogosto srečamo z vprašanjem umiranja oziroma minevanja. O migracijah govori že naslov, a ta se nanaša na zgodbe, ki se posvečajo drugim tematikam – v naše medosebne odnose ali celo v odnos do nas samih se tujstvo naseli tudi ob smrtih, pešanju spomina, selitvah in podobnem. Na ta način uspe avtorica že z naslovom prevprašati in razpršiti pojem tujstva, ki tako posledično postane bolj univerzalen in vsakomur dostopen.

Kakšne pa so zgodbe, v katere so zajete navedene tematike? Tu imamo pogovor priseljenca druge generacije s svojim očetom; sina, ki obišče mamo v domu za ostarele ali pa zgodbo najstnice Katje, ki jo je povozil vlak, če jih naštejem le nekaj. A zdi se, da se avtorica v večini besedil zbirke giblje po sorodnem terenu, s tem pa se bolj ali manj vestno drži nekakšne sodobne izvedbe socialnega realizma, kjer strašne usode večinoma ne vodijo v kakšne presenetljive obrate, temveč ostajajo zapisane tako rekoč linearno. Zdi se, da bi bilo na tem mestu mogoče iti dlje, že zato, ker je v tako omejenem prostoru težko izpisati denimo natančno študijo, ki bi dodobra razsvetlila posamezne tematike. Povedano drugače: besedilom je do neke mere mogoče očitati v zadnjem času pogosto prisoten pomislek ob sodobni literaturi, to je pomanjkanje števila elementov, ki bi jih močneje razločili od zgodb iz medijev.

Dodano vrednost nekaterih zgodb je tako mogoče najti predvsem v pomenljivih detajlih, kot so recimo »bele razmejitvene črte na cesti« v zgodbi Sam ali psiček v zgodbi Pozabljanje II, ki tako rekoč pripomore k razvoju lika pripovedovalke. Drugi postopek, ki nekatere od zgodb iz Tujcev morda še izraziteje in uspešneje izdatno literarizira, je svojevrstna rašomonizacija. Ta je najbolj očitno vpeljana v enega prepričljivejših besedil z naslovom Preobrat. Zgodba o najemodajalki, ki se po zavrnitvi potencialnega podnajemnika znajde v enem od njegovih literarnih besedil, zgolj slika situacijo iz različnih zornih kotov in se spotoma poigra še z nivoji realnosti. Slednje še posebej podpre metafikcijski moment, ki ga je razbrati v dejstvu, da pripovedovalka nosi enega od priimkov avtorice, Križman, postopek, ki je sicer v Tujcih v tej ali oni obliki vpeljan večkrat, s čimer briše mejo med stvarnim in izmišljenim in s tem še dodatno poudarja svojo realistično noto.

Tovrstna vpeljava avtoričinega priimka, ki denimo lahko implicira njene realne sorodnike, omogoča tudi, da besedila Tujcev sobivajo ne zgolj s tematiko in pojmom tujstva, temveč tudi z vsaj distanciranim namigovanjem na prisotnost sorodnih likov v različnih besedilih. A če je ta teza že izrazita interpretacija, morda celo pretirana, je vsaj za dva para besedil mogoče reči, da sta namenoma izpisana kot delčka večja celote. Gre za dvojici Pozabljanje I in Pozabljanje II ter Survivor I ter Survivor II.

Prvi par zgodb se zdi manj prepričljiv, drznil bi si celo trditi, da bi obdržal vso potrebno vsebino in napetost tudi brez prvega dela, medtem ko je drugi dvojček morda najmočnejši moment zbirke. V zgodbi Survivor I spremljamo pogovor s pisateljem, ki na nekoliko ciničen način s presenetljivimi odgovori komentira migrantsko krizo, v drugem delu pa beremo besedilo, katerega fiktivni avtor je bržkone pisatelj prvega dela. V teh zgodbah se srečajo vsi najmočnejši elementi Tujcev: vprašanje tujstva je izpisano na mestoma presenetljiv način, pisanje je napeto, rašomonizacija radikalizirana, prav tako močna in prepričljiva sta elementa metafikcije in mešanja realnosti.

Zdi se, da v paru zgodb z naslovom Survivor po kvaliteti izstopa tudi slogovna plat, ki sicer v večini besedil odseva tako opisane pristope kot naštete tematike. Tako se v Tujcih srečamo z dostopnim, a rahlo estetiziranim jezikom, ki mu ne glede na menjavanje govork oziroma govorcev ne gre pripisati izrazito različnih registrov. Tudi v tem oziru se je mogoče sklicevati na prej omenjeno tezo o zgodbah iz medijev.

Pod črto je torej mogoče reči, da je v zbirki Tujci Manke Kremenšek Križman mogoče najti razmetane različne intrigantne literarne postopke, ki vodijo v najbolj uspele zgodbe takrat, ko nastopijo skupaj, kar bi se lahko zgodilo večkrat, saj bi s bila tem ukinjena nevarnost, da besedila v svoji literarnosti preprosto ne gredo dovolj daleč. A kakorkoli obrnemo, se zgodbe ukvarjajo s temeljnimi, bolj ali manj vedno aktualnimi tematikami, posredovanimi z jasnim in dostopnim jezikom.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

06.12.2021

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Kratkoprozno zbirko Manke Kremenšek Križman Tujci sestavlja enaindvajset besedil, ki tematsko naslavljajo pretežno socialna in intimna vprašanja. Med prvimi, socialnimi, morda še posebej izstopa priseljensko vprašanje, najsi gre za migracije narodov nekdanje Jugoslavije ali za sodobno begunsko krizo, med drugimi, torej intimnimi, pa se pogosto srečamo z vprašanjem umiranja oziroma minevanja. O migracijah govori že naslov, a ta se nanaša na zgodbe, ki se posvečajo drugim tematikam – v naše medosebne odnose ali celo v odnos do nas samih se tujstvo naseli tudi ob smrtih, pešanju spomina, selitvah in podobnem. Na ta način uspe avtorica že z naslovom prevprašati in razpršiti pojem tujstva, ki tako posledično postane bolj univerzalen in vsakomur dostopen.

Kakšne pa so zgodbe, v katere so zajete navedene tematike? Tu imamo pogovor priseljenca druge generacije s svojim očetom; sina, ki obišče mamo v domu za ostarele ali pa zgodbo najstnice Katje, ki jo je povozil vlak, če jih naštejem le nekaj. A zdi se, da se avtorica v večini besedil zbirke giblje po sorodnem terenu, s tem pa se bolj ali manj vestno drži nekakšne sodobne izvedbe socialnega realizma, kjer strašne usode večinoma ne vodijo v kakšne presenetljive obrate, temveč ostajajo zapisane tako rekoč linearno. Zdi se, da bi bilo na tem mestu mogoče iti dlje, že zato, ker je v tako omejenem prostoru težko izpisati denimo natančno študijo, ki bi dodobra razsvetlila posamezne tematike. Povedano drugače: besedilom je do neke mere mogoče očitati v zadnjem času pogosto prisoten pomislek ob sodobni literaturi, to je pomanjkanje števila elementov, ki bi jih močneje razločili od zgodb iz medijev.

Dodano vrednost nekaterih zgodb je tako mogoče najti predvsem v pomenljivih detajlih, kot so recimo »bele razmejitvene črte na cesti« v zgodbi Sam ali psiček v zgodbi Pozabljanje II, ki tako rekoč pripomore k razvoju lika pripovedovalke. Drugi postopek, ki nekatere od zgodb iz Tujcev morda še izraziteje in uspešneje izdatno literarizira, je svojevrstna rašomonizacija. Ta je najbolj očitno vpeljana v enega prepričljivejših besedil z naslovom Preobrat. Zgodba o najemodajalki, ki se po zavrnitvi potencialnega podnajemnika znajde v enem od njegovih literarnih besedil, zgolj slika situacijo iz različnih zornih kotov in se spotoma poigra še z nivoji realnosti. Slednje še posebej podpre metafikcijski moment, ki ga je razbrati v dejstvu, da pripovedovalka nosi enega od priimkov avtorice, Križman, postopek, ki je sicer v Tujcih v tej ali oni obliki vpeljan večkrat, s čimer briše mejo med stvarnim in izmišljenim in s tem še dodatno poudarja svojo realistično noto.

Tovrstna vpeljava avtoričinega priimka, ki denimo lahko implicira njene realne sorodnike, omogoča tudi, da besedila Tujcev sobivajo ne zgolj s tematiko in pojmom tujstva, temveč tudi z vsaj distanciranim namigovanjem na prisotnost sorodnih likov v različnih besedilih. A če je ta teza že izrazita interpretacija, morda celo pretirana, je vsaj za dva para besedil mogoče reči, da sta namenoma izpisana kot delčka večja celote. Gre za dvojici Pozabljanje I in Pozabljanje II ter Survivor I ter Survivor II.

Prvi par zgodb se zdi manj prepričljiv, drznil bi si celo trditi, da bi obdržal vso potrebno vsebino in napetost tudi brez prvega dela, medtem ko je drugi dvojček morda najmočnejši moment zbirke. V zgodbi Survivor I spremljamo pogovor s pisateljem, ki na nekoliko ciničen način s presenetljivimi odgovori komentira migrantsko krizo, v drugem delu pa beremo besedilo, katerega fiktivni avtor je bržkone pisatelj prvega dela. V teh zgodbah se srečajo vsi najmočnejši elementi Tujcev: vprašanje tujstva je izpisano na mestoma presenetljiv način, pisanje je napeto, rašomonizacija radikalizirana, prav tako močna in prepričljiva sta elementa metafikcije in mešanja realnosti.

Zdi se, da v paru zgodb z naslovom Survivor po kvaliteti izstopa tudi slogovna plat, ki sicer v večini besedil odseva tako opisane pristope kot naštete tematike. Tako se v Tujcih srečamo z dostopnim, a rahlo estetiziranim jezikom, ki mu ne glede na menjavanje govork oziroma govorcev ne gre pripisati izrazito različnih registrov. Tudi v tem oziru se je mogoče sklicevati na prej omenjeno tezo o zgodbah iz medijev.

Pod črto je torej mogoče reči, da je v zbirki Tujci Manke Kremenšek Križman mogoče najti razmetane različne intrigantne literarne postopke, ki vodijo v najbolj uspele zgodbe takrat, ko nastopijo skupaj, kar bi se lahko zgodilo večkrat, saj bi s bila tem ukinjena nevarnost, da besedila v svoji literarnosti preprosto ne gredo dovolj daleč. A kakorkoli obrnemo, se zgodbe ukvarjajo s temeljnimi, bolj ali manj vedno aktualnimi tematikami, posredovanimi z jasnim in dostopnim jezikom.


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


Stran 36 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov