Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jorge Alfonso: Travograd

13.12.2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Prevedel Jurij Kunaver; Ljubljana : LUD Literatura

Jorge Alfonso je urugvajski pisatelj, pesnik in literarni kritik, o katerem je prevajalec Jurij Kunaver v spremni besedi zapisal, da ima rajši ljudi kot živali, čeprav ga je najbolj od vsega strah človekove nevednosti in neumnosti. Ne skriva, da je navdih za naslov zbirke sedemnajstih kratkih zgodb Travograd dobil v uživanju marihuane – beseda Porrovideo, kot je naslov izvirnika, je skovanka iz dveh besed – prvi del je lokalni izraz za cigareto, narejeno iz marihuane, drugi del pa je vzet iz imena urugvajske prestolnice, ki je glavno prizorišče dogajanja v knjigi. Protagonisti njegovih zgodb so siromašni fantje z obrobja družbe, ki dneve in noči preživljajo ob pitju vina, kajenju marihuane, pohajkovanju in številnih nesmiselnih opravilih, s katerimi si trudijo osmisliti življenje. Kot mravlja, ki v zgodbi Inženirstvo divjih pomaranč zasede lupino pomaranče in se trudi obstati na luži, se osrednji junaki iz dneva v dan podajajo v razburkane vode v upanju, da bodo postali kapitani svojega življenja. Ob branju dobimo občutek, kot da je avtor svoje dnevniške zapiske in refleksije iz vsakdana nadgradil v mozaik zgodb, ki delujejo tako vsaka posebej kot del celote. In res je Alfonso pred izidom knjige svoja doživetja opisal v kratki zgodbi Stopnice v nič, ki mu je bila osnutek za pričujočo zbirko.

V kratki zgodbi z naslovom Preprosto vprašanje se ves čas sprašuje, kaj neki bi odgovoril ljudem, ki bi ga vprašali, kaj je počel čez dan, in po bolj ali manj duhovitih idejah pride do preprostega odgovora: »Zaspal sem sredi premišljevanja, da bi, če bi me kdo vprašal, kaj sem naredil v vsem dnevu, izbral lažjo pot in odgovoril: 'Nič.'«

 Tudi protagonista zgodbe Javier: Kritika trapastega uma, ki tavata po gorah in iščeta trgovino, v kateri bi lahko kupila vino, vsa premražena ugotavljata, kako lepo se je izgubiti sredi niča. Osamljeni nomadi, ki jim opojna sredstva, glasba, videoigrice in dogodivščine z neznanci pomenijo edini umik iz krute resničnosti, se tu in tam lotijo začasnega dela, s katerim pa bolj kot ne le še poglabljajo medsebojne spore in utrjujejo svoj nihilizem. Tako protagonist zgodbe Zadnji candombe, ki do pozne noči prodaja ocvrti krompirček, z zaničevanjem opazuje perfekcionistično obnašanje svojega kolega, po drugi strani pa z neprikritim cinizmom zakriči dekletu, ki predstavlja njegovo konkurenco: “Smrt ocvrtemu krompirčku! Živela sojina revolucija!”

Urugvajski tradicionalni ples candombe, ki ga je Unesco leta 2009 razglasil za svetovno nematerialno kulturno dediščino, je omenjen tudi v zgodbi Kako se pleše candombe, v kateri se glavni junak ob bobnenju afriških bobnov spopada s svojo osamljenostjo, hkrati pa teži k obujanju tradicionalnih vrednot, ki jih pooseblja Stara mati. Na koncu zgodbe pomenljivo izreče: “Napolnjen sem z vso močjo zvezd, ki cedijo slino na moje čelo, in še vedno plešem. Nimam ženske, nimam službe, niti centa nimam v žepu, nobenega upanja nikjer, vendar mi Stara mati ne pusti plesati s povešeno glavo in zaprtimi očmi. Kadar se to zgodi, se dotakne moje brade in mi jo počasi, počasi potisne navzgor. Pričnem opažati njene ponošene copate, razparane nogavice, zakrpano vijoličasto krilo in njeno črtasto majico, potem pa se najina pogleda spet srečata. “Nikoli ne pozabi, da ne plešemo v tla, ampak tja gor!”

Jorge Alfonso v knjigi Travograd rad zaključuje zgodbe s kratkimi pomenljivimi stavki, ki povzemajo duhovite dialoge in refleksije v jedru pripovedi. Zgodbe se ponavadi začnejo sredi dogajanja brez vnaprejšnjega predstavljanja likov ali pa avtor z nekaj uvodnimi stavki oriše okoliščine nastanka zgodbe. Urugvajski pisatelj gradi suspenz skozi duhovite opise obrobnih detajlov, ki vodijo bralca v labirint neslutenih možnosti razvoja dogodkov, ti pa se razelektrijo bodisi v banalnosti bodisi bizarnosti dane situacije. Tako se zgodba Naše vsakdanje meso začne z opisom brezskrbnega poležavanja prijateljev na plaži, nadaljuje pa s podrobnim opisovanjem rezanja salame v bližnji točilnici, v kateri strojček za rezanje mesa postane časovni stroj, ki s svojim zvokom in počasnim delovanjem povzroča salve smeha. Protagonist zgodbe Božič z oranžno mačko v uvodu na straniščni školjki premišljuje o prihodnosti človeške vrste, zraven pa ugiba, ali se je “dobro očistil ali pa je kakšen košček papirja ostal prilepljen na rit,” že v naslednjem trenutku pa ga usoda poveže s potepuškim mačkom, ga reši z ulice, a mu zaradi izčrpanosti prav na božič umre v naročju. Zdi se, kot da bi Jorge Alfonso v vsaki zgodbi sporočal, da je življenje že v osnovi nepošteno in nesmiselno, a da ga prav zaradi tovrstnih vsakdanjih absurdnosti ne velja jemati resno.

Zgodbe v zbirki Travograd spominjajo na filme ruskega režiserja Tarkovskega – tudi  Jorge Alfonso si vzame čas, da ga nepomembna podrobnost popelje v neslutene domišljijske razsežnosti, pejsaži, ki se na ta način odprejo, pa so vizualno premišljeni in tako dodelani, da se v trenutku vživimo v protagonistovo čustveno stanje. Upajmo, da bomo kmalu dočakali še kak prevod tega južnoameriškega pisatelja …


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jorge Alfonso: Travograd

13.12.2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Prevedel Jurij Kunaver; Ljubljana : LUD Literatura

Jorge Alfonso je urugvajski pisatelj, pesnik in literarni kritik, o katerem je prevajalec Jurij Kunaver v spremni besedi zapisal, da ima rajši ljudi kot živali, čeprav ga je najbolj od vsega strah človekove nevednosti in neumnosti. Ne skriva, da je navdih za naslov zbirke sedemnajstih kratkih zgodb Travograd dobil v uživanju marihuane – beseda Porrovideo, kot je naslov izvirnika, je skovanka iz dveh besed – prvi del je lokalni izraz za cigareto, narejeno iz marihuane, drugi del pa je vzet iz imena urugvajske prestolnice, ki je glavno prizorišče dogajanja v knjigi. Protagonisti njegovih zgodb so siromašni fantje z obrobja družbe, ki dneve in noči preživljajo ob pitju vina, kajenju marihuane, pohajkovanju in številnih nesmiselnih opravilih, s katerimi si trudijo osmisliti življenje. Kot mravlja, ki v zgodbi Inženirstvo divjih pomaranč zasede lupino pomaranče in se trudi obstati na luži, se osrednji junaki iz dneva v dan podajajo v razburkane vode v upanju, da bodo postali kapitani svojega življenja. Ob branju dobimo občutek, kot da je avtor svoje dnevniške zapiske in refleksije iz vsakdana nadgradil v mozaik zgodb, ki delujejo tako vsaka posebej kot del celote. In res je Alfonso pred izidom knjige svoja doživetja opisal v kratki zgodbi Stopnice v nič, ki mu je bila osnutek za pričujočo zbirko.

V kratki zgodbi z naslovom Preprosto vprašanje se ves čas sprašuje, kaj neki bi odgovoril ljudem, ki bi ga vprašali, kaj je počel čez dan, in po bolj ali manj duhovitih idejah pride do preprostega odgovora: »Zaspal sem sredi premišljevanja, da bi, če bi me kdo vprašal, kaj sem naredil v vsem dnevu, izbral lažjo pot in odgovoril: 'Nič.'«

 Tudi protagonista zgodbe Javier: Kritika trapastega uma, ki tavata po gorah in iščeta trgovino, v kateri bi lahko kupila vino, vsa premražena ugotavljata, kako lepo se je izgubiti sredi niča. Osamljeni nomadi, ki jim opojna sredstva, glasba, videoigrice in dogodivščine z neznanci pomenijo edini umik iz krute resničnosti, se tu in tam lotijo začasnega dela, s katerim pa bolj kot ne le še poglabljajo medsebojne spore in utrjujejo svoj nihilizem. Tako protagonist zgodbe Zadnji candombe, ki do pozne noči prodaja ocvrti krompirček, z zaničevanjem opazuje perfekcionistično obnašanje svojega kolega, po drugi strani pa z neprikritim cinizmom zakriči dekletu, ki predstavlja njegovo konkurenco: “Smrt ocvrtemu krompirčku! Živela sojina revolucija!”

Urugvajski tradicionalni ples candombe, ki ga je Unesco leta 2009 razglasil za svetovno nematerialno kulturno dediščino, je omenjen tudi v zgodbi Kako se pleše candombe, v kateri se glavni junak ob bobnenju afriških bobnov spopada s svojo osamljenostjo, hkrati pa teži k obujanju tradicionalnih vrednot, ki jih pooseblja Stara mati. Na koncu zgodbe pomenljivo izreče: “Napolnjen sem z vso močjo zvezd, ki cedijo slino na moje čelo, in še vedno plešem. Nimam ženske, nimam službe, niti centa nimam v žepu, nobenega upanja nikjer, vendar mi Stara mati ne pusti plesati s povešeno glavo in zaprtimi očmi. Kadar se to zgodi, se dotakne moje brade in mi jo počasi, počasi potisne navzgor. Pričnem opažati njene ponošene copate, razparane nogavice, zakrpano vijoličasto krilo in njeno črtasto majico, potem pa se najina pogleda spet srečata. “Nikoli ne pozabi, da ne plešemo v tla, ampak tja gor!”

Jorge Alfonso v knjigi Travograd rad zaključuje zgodbe s kratkimi pomenljivimi stavki, ki povzemajo duhovite dialoge in refleksije v jedru pripovedi. Zgodbe se ponavadi začnejo sredi dogajanja brez vnaprejšnjega predstavljanja likov ali pa avtor z nekaj uvodnimi stavki oriše okoliščine nastanka zgodbe. Urugvajski pisatelj gradi suspenz skozi duhovite opise obrobnih detajlov, ki vodijo bralca v labirint neslutenih možnosti razvoja dogodkov, ti pa se razelektrijo bodisi v banalnosti bodisi bizarnosti dane situacije. Tako se zgodba Naše vsakdanje meso začne z opisom brezskrbnega poležavanja prijateljev na plaži, nadaljuje pa s podrobnim opisovanjem rezanja salame v bližnji točilnici, v kateri strojček za rezanje mesa postane časovni stroj, ki s svojim zvokom in počasnim delovanjem povzroča salve smeha. Protagonist zgodbe Božič z oranžno mačko v uvodu na straniščni školjki premišljuje o prihodnosti človeške vrste, zraven pa ugiba, ali se je “dobro očistil ali pa je kakšen košček papirja ostal prilepljen na rit,” že v naslednjem trenutku pa ga usoda poveže s potepuškim mačkom, ga reši z ulice, a mu zaradi izčrpanosti prav na božič umre v naročju. Zdi se, kot da bi Jorge Alfonso v vsaki zgodbi sporočal, da je življenje že v osnovi nepošteno in nesmiselno, a da ga prav zaradi tovrstnih vsakdanjih absurdnosti ne velja jemati resno.

Zgodbe v zbirki Travograd spominjajo na filme ruskega režiserja Tarkovskega – tudi  Jorge Alfonso si vzame čas, da ga nepomembna podrobnost popelje v neslutene domišljijske razsežnosti, pejsaži, ki se na ta način odprejo, pa so vizualno premišljeni in tako dodelani, da se v trenutku vživimo v protagonistovo čustveno stanje. Upajmo, da bomo kmalu dočakali še kak prevod tega južnoameriškega pisatelja …


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Milan Jesih: Namreč

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


Stran 43 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov