Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jorge Alfonso: Travograd

13.12.2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Prevedel Jurij Kunaver; Ljubljana : LUD Literatura

Jorge Alfonso je urugvajski pisatelj, pesnik in literarni kritik, o katerem je prevajalec Jurij Kunaver v spremni besedi zapisal, da ima rajši ljudi kot živali, čeprav ga je najbolj od vsega strah človekove nevednosti in neumnosti. Ne skriva, da je navdih za naslov zbirke sedemnajstih kratkih zgodb Travograd dobil v uživanju marihuane – beseda Porrovideo, kot je naslov izvirnika, je skovanka iz dveh besed – prvi del je lokalni izraz za cigareto, narejeno iz marihuane, drugi del pa je vzet iz imena urugvajske prestolnice, ki je glavno prizorišče dogajanja v knjigi. Protagonisti njegovih zgodb so siromašni fantje z obrobja družbe, ki dneve in noči preživljajo ob pitju vina, kajenju marihuane, pohajkovanju in številnih nesmiselnih opravilih, s katerimi si trudijo osmisliti življenje. Kot mravlja, ki v zgodbi Inženirstvo divjih pomaranč zasede lupino pomaranče in se trudi obstati na luži, se osrednji junaki iz dneva v dan podajajo v razburkane vode v upanju, da bodo postali kapitani svojega življenja. Ob branju dobimo občutek, kot da je avtor svoje dnevniške zapiske in refleksije iz vsakdana nadgradil v mozaik zgodb, ki delujejo tako vsaka posebej kot del celote. In res je Alfonso pred izidom knjige svoja doživetja opisal v kratki zgodbi Stopnice v nič, ki mu je bila osnutek za pričujočo zbirko.

V kratki zgodbi z naslovom Preprosto vprašanje se ves čas sprašuje, kaj neki bi odgovoril ljudem, ki bi ga vprašali, kaj je počel čez dan, in po bolj ali manj duhovitih idejah pride do preprostega odgovora: »Zaspal sem sredi premišljevanja, da bi, če bi me kdo vprašal, kaj sem naredil v vsem dnevu, izbral lažjo pot in odgovoril: 'Nič.'«

 Tudi protagonista zgodbe Javier: Kritika trapastega uma, ki tavata po gorah in iščeta trgovino, v kateri bi lahko kupila vino, vsa premražena ugotavljata, kako lepo se je izgubiti sredi niča. Osamljeni nomadi, ki jim opojna sredstva, glasba, videoigrice in dogodivščine z neznanci pomenijo edini umik iz krute resničnosti, se tu in tam lotijo začasnega dela, s katerim pa bolj kot ne le še poglabljajo medsebojne spore in utrjujejo svoj nihilizem. Tako protagonist zgodbe Zadnji candombe, ki do pozne noči prodaja ocvrti krompirček, z zaničevanjem opazuje perfekcionistično obnašanje svojega kolega, po drugi strani pa z neprikritim cinizmom zakriči dekletu, ki predstavlja njegovo konkurenco: “Smrt ocvrtemu krompirčku! Živela sojina revolucija!”

Urugvajski tradicionalni ples candombe, ki ga je Unesco leta 2009 razglasil za svetovno nematerialno kulturno dediščino, je omenjen tudi v zgodbi Kako se pleše candombe, v kateri se glavni junak ob bobnenju afriških bobnov spopada s svojo osamljenostjo, hkrati pa teži k obujanju tradicionalnih vrednot, ki jih pooseblja Stara mati. Na koncu zgodbe pomenljivo izreče: “Napolnjen sem z vso močjo zvezd, ki cedijo slino na moje čelo, in še vedno plešem. Nimam ženske, nimam službe, niti centa nimam v žepu, nobenega upanja nikjer, vendar mi Stara mati ne pusti plesati s povešeno glavo in zaprtimi očmi. Kadar se to zgodi, se dotakne moje brade in mi jo počasi, počasi potisne navzgor. Pričnem opažati njene ponošene copate, razparane nogavice, zakrpano vijoličasto krilo in njeno črtasto majico, potem pa se najina pogleda spet srečata. “Nikoli ne pozabi, da ne plešemo v tla, ampak tja gor!”

Jorge Alfonso v knjigi Travograd rad zaključuje zgodbe s kratkimi pomenljivimi stavki, ki povzemajo duhovite dialoge in refleksije v jedru pripovedi. Zgodbe se ponavadi začnejo sredi dogajanja brez vnaprejšnjega predstavljanja likov ali pa avtor z nekaj uvodnimi stavki oriše okoliščine nastanka zgodbe. Urugvajski pisatelj gradi suspenz skozi duhovite opise obrobnih detajlov, ki vodijo bralca v labirint neslutenih možnosti razvoja dogodkov, ti pa se razelektrijo bodisi v banalnosti bodisi bizarnosti dane situacije. Tako se zgodba Naše vsakdanje meso začne z opisom brezskrbnega poležavanja prijateljev na plaži, nadaljuje pa s podrobnim opisovanjem rezanja salame v bližnji točilnici, v kateri strojček za rezanje mesa postane časovni stroj, ki s svojim zvokom in počasnim delovanjem povzroča salve smeha. Protagonist zgodbe Božič z oranžno mačko v uvodu na straniščni školjki premišljuje o prihodnosti človeške vrste, zraven pa ugiba, ali se je “dobro očistil ali pa je kakšen košček papirja ostal prilepljen na rit,” že v naslednjem trenutku pa ga usoda poveže s potepuškim mačkom, ga reši z ulice, a mu zaradi izčrpanosti prav na božič umre v naročju. Zdi se, kot da bi Jorge Alfonso v vsaki zgodbi sporočal, da je življenje že v osnovi nepošteno in nesmiselno, a da ga prav zaradi tovrstnih vsakdanjih absurdnosti ne velja jemati resno.

Zgodbe v zbirki Travograd spominjajo na filme ruskega režiserja Tarkovskega – tudi  Jorge Alfonso si vzame čas, da ga nepomembna podrobnost popelje v neslutene domišljijske razsežnosti, pejsaži, ki se na ta način odprejo, pa so vizualno premišljeni in tako dodelani, da se v trenutku vživimo v protagonistovo čustveno stanje. Upajmo, da bomo kmalu dočakali še kak prevod tega južnoameriškega pisatelja …


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jorge Alfonso: Travograd

13.12.2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Prevedel Jurij Kunaver; Ljubljana : LUD Literatura

Jorge Alfonso je urugvajski pisatelj, pesnik in literarni kritik, o katerem je prevajalec Jurij Kunaver v spremni besedi zapisal, da ima rajši ljudi kot živali, čeprav ga je najbolj od vsega strah človekove nevednosti in neumnosti. Ne skriva, da je navdih za naslov zbirke sedemnajstih kratkih zgodb Travograd dobil v uživanju marihuane – beseda Porrovideo, kot je naslov izvirnika, je skovanka iz dveh besed – prvi del je lokalni izraz za cigareto, narejeno iz marihuane, drugi del pa je vzet iz imena urugvajske prestolnice, ki je glavno prizorišče dogajanja v knjigi. Protagonisti njegovih zgodb so siromašni fantje z obrobja družbe, ki dneve in noči preživljajo ob pitju vina, kajenju marihuane, pohajkovanju in številnih nesmiselnih opravilih, s katerimi si trudijo osmisliti življenje. Kot mravlja, ki v zgodbi Inženirstvo divjih pomaranč zasede lupino pomaranče in se trudi obstati na luži, se osrednji junaki iz dneva v dan podajajo v razburkane vode v upanju, da bodo postali kapitani svojega življenja. Ob branju dobimo občutek, kot da je avtor svoje dnevniške zapiske in refleksije iz vsakdana nadgradil v mozaik zgodb, ki delujejo tako vsaka posebej kot del celote. In res je Alfonso pred izidom knjige svoja doživetja opisal v kratki zgodbi Stopnice v nič, ki mu je bila osnutek za pričujočo zbirko.

V kratki zgodbi z naslovom Preprosto vprašanje se ves čas sprašuje, kaj neki bi odgovoril ljudem, ki bi ga vprašali, kaj je počel čez dan, in po bolj ali manj duhovitih idejah pride do preprostega odgovora: »Zaspal sem sredi premišljevanja, da bi, če bi me kdo vprašal, kaj sem naredil v vsem dnevu, izbral lažjo pot in odgovoril: 'Nič.'«

 Tudi protagonista zgodbe Javier: Kritika trapastega uma, ki tavata po gorah in iščeta trgovino, v kateri bi lahko kupila vino, vsa premražena ugotavljata, kako lepo se je izgubiti sredi niča. Osamljeni nomadi, ki jim opojna sredstva, glasba, videoigrice in dogodivščine z neznanci pomenijo edini umik iz krute resničnosti, se tu in tam lotijo začasnega dela, s katerim pa bolj kot ne le še poglabljajo medsebojne spore in utrjujejo svoj nihilizem. Tako protagonist zgodbe Zadnji candombe, ki do pozne noči prodaja ocvrti krompirček, z zaničevanjem opazuje perfekcionistično obnašanje svojega kolega, po drugi strani pa z neprikritim cinizmom zakriči dekletu, ki predstavlja njegovo konkurenco: “Smrt ocvrtemu krompirčku! Živela sojina revolucija!”

Urugvajski tradicionalni ples candombe, ki ga je Unesco leta 2009 razglasil za svetovno nematerialno kulturno dediščino, je omenjen tudi v zgodbi Kako se pleše candombe, v kateri se glavni junak ob bobnenju afriških bobnov spopada s svojo osamljenostjo, hkrati pa teži k obujanju tradicionalnih vrednot, ki jih pooseblja Stara mati. Na koncu zgodbe pomenljivo izreče: “Napolnjen sem z vso močjo zvezd, ki cedijo slino na moje čelo, in še vedno plešem. Nimam ženske, nimam službe, niti centa nimam v žepu, nobenega upanja nikjer, vendar mi Stara mati ne pusti plesati s povešeno glavo in zaprtimi očmi. Kadar se to zgodi, se dotakne moje brade in mi jo počasi, počasi potisne navzgor. Pričnem opažati njene ponošene copate, razparane nogavice, zakrpano vijoličasto krilo in njeno črtasto majico, potem pa se najina pogleda spet srečata. “Nikoli ne pozabi, da ne plešemo v tla, ampak tja gor!”

Jorge Alfonso v knjigi Travograd rad zaključuje zgodbe s kratkimi pomenljivimi stavki, ki povzemajo duhovite dialoge in refleksije v jedru pripovedi. Zgodbe se ponavadi začnejo sredi dogajanja brez vnaprejšnjega predstavljanja likov ali pa avtor z nekaj uvodnimi stavki oriše okoliščine nastanka zgodbe. Urugvajski pisatelj gradi suspenz skozi duhovite opise obrobnih detajlov, ki vodijo bralca v labirint neslutenih možnosti razvoja dogodkov, ti pa se razelektrijo bodisi v banalnosti bodisi bizarnosti dane situacije. Tako se zgodba Naše vsakdanje meso začne z opisom brezskrbnega poležavanja prijateljev na plaži, nadaljuje pa s podrobnim opisovanjem rezanja salame v bližnji točilnici, v kateri strojček za rezanje mesa postane časovni stroj, ki s svojim zvokom in počasnim delovanjem povzroča salve smeha. Protagonist zgodbe Božič z oranžno mačko v uvodu na straniščni školjki premišljuje o prihodnosti človeške vrste, zraven pa ugiba, ali se je “dobro očistil ali pa je kakšen košček papirja ostal prilepljen na rit,” že v naslednjem trenutku pa ga usoda poveže s potepuškim mačkom, ga reši z ulice, a mu zaradi izčrpanosti prav na božič umre v naročju. Zdi se, kot da bi Jorge Alfonso v vsaki zgodbi sporočal, da je življenje že v osnovi nepošteno in nesmiselno, a da ga prav zaradi tovrstnih vsakdanjih absurdnosti ne velja jemati resno.

Zgodbe v zbirki Travograd spominjajo na filme ruskega režiserja Tarkovskega – tudi  Jorge Alfonso si vzame čas, da ga nepomembna podrobnost popelje v neslutene domišljijske razsežnosti, pejsaži, ki se na ta način odprejo, pa so vizualno premišljeni in tako dodelani, da se v trenutku vživimo v protagonistovo čustveno stanje. Upajmo, da bomo kmalu dočakali še kak prevod tega južnoameriškega pisatelja …


17.01.2022

Svetlana Velmar Janković: Lagum

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


Stran 45 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov