Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jorge Alfonso: Travograd

13.12.2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Prevedel Jurij Kunaver; Ljubljana : LUD Literatura

Jorge Alfonso je urugvajski pisatelj, pesnik in literarni kritik, o katerem je prevajalec Jurij Kunaver v spremni besedi zapisal, da ima rajši ljudi kot živali, čeprav ga je najbolj od vsega strah človekove nevednosti in neumnosti. Ne skriva, da je navdih za naslov zbirke sedemnajstih kratkih zgodb Travograd dobil v uživanju marihuane – beseda Porrovideo, kot je naslov izvirnika, je skovanka iz dveh besed – prvi del je lokalni izraz za cigareto, narejeno iz marihuane, drugi del pa je vzet iz imena urugvajske prestolnice, ki je glavno prizorišče dogajanja v knjigi. Protagonisti njegovih zgodb so siromašni fantje z obrobja družbe, ki dneve in noči preživljajo ob pitju vina, kajenju marihuane, pohajkovanju in številnih nesmiselnih opravilih, s katerimi si trudijo osmisliti življenje. Kot mravlja, ki v zgodbi Inženirstvo divjih pomaranč zasede lupino pomaranče in se trudi obstati na luži, se osrednji junaki iz dneva v dan podajajo v razburkane vode v upanju, da bodo postali kapitani svojega življenja. Ob branju dobimo občutek, kot da je avtor svoje dnevniške zapiske in refleksije iz vsakdana nadgradil v mozaik zgodb, ki delujejo tako vsaka posebej kot del celote. In res je Alfonso pred izidom knjige svoja doživetja opisal v kratki zgodbi Stopnice v nič, ki mu je bila osnutek za pričujočo zbirko.

V kratki zgodbi z naslovom Preprosto vprašanje se ves čas sprašuje, kaj neki bi odgovoril ljudem, ki bi ga vprašali, kaj je počel čez dan, in po bolj ali manj duhovitih idejah pride do preprostega odgovora: »Zaspal sem sredi premišljevanja, da bi, če bi me kdo vprašal, kaj sem naredil v vsem dnevu, izbral lažjo pot in odgovoril: 'Nič.'«

 Tudi protagonista zgodbe Javier: Kritika trapastega uma, ki tavata po gorah in iščeta trgovino, v kateri bi lahko kupila vino, vsa premražena ugotavljata, kako lepo se je izgubiti sredi niča. Osamljeni nomadi, ki jim opojna sredstva, glasba, videoigrice in dogodivščine z neznanci pomenijo edini umik iz krute resničnosti, se tu in tam lotijo začasnega dela, s katerim pa bolj kot ne le še poglabljajo medsebojne spore in utrjujejo svoj nihilizem. Tako protagonist zgodbe Zadnji candombe, ki do pozne noči prodaja ocvrti krompirček, z zaničevanjem opazuje perfekcionistično obnašanje svojega kolega, po drugi strani pa z neprikritim cinizmom zakriči dekletu, ki predstavlja njegovo konkurenco: “Smrt ocvrtemu krompirčku! Živela sojina revolucija!”

Urugvajski tradicionalni ples candombe, ki ga je Unesco leta 2009 razglasil za svetovno nematerialno kulturno dediščino, je omenjen tudi v zgodbi Kako se pleše candombe, v kateri se glavni junak ob bobnenju afriških bobnov spopada s svojo osamljenostjo, hkrati pa teži k obujanju tradicionalnih vrednot, ki jih pooseblja Stara mati. Na koncu zgodbe pomenljivo izreče: “Napolnjen sem z vso močjo zvezd, ki cedijo slino na moje čelo, in še vedno plešem. Nimam ženske, nimam službe, niti centa nimam v žepu, nobenega upanja nikjer, vendar mi Stara mati ne pusti plesati s povešeno glavo in zaprtimi očmi. Kadar se to zgodi, se dotakne moje brade in mi jo počasi, počasi potisne navzgor. Pričnem opažati njene ponošene copate, razparane nogavice, zakrpano vijoličasto krilo in njeno črtasto majico, potem pa se najina pogleda spet srečata. “Nikoli ne pozabi, da ne plešemo v tla, ampak tja gor!”

Jorge Alfonso v knjigi Travograd rad zaključuje zgodbe s kratkimi pomenljivimi stavki, ki povzemajo duhovite dialoge in refleksije v jedru pripovedi. Zgodbe se ponavadi začnejo sredi dogajanja brez vnaprejšnjega predstavljanja likov ali pa avtor z nekaj uvodnimi stavki oriše okoliščine nastanka zgodbe. Urugvajski pisatelj gradi suspenz skozi duhovite opise obrobnih detajlov, ki vodijo bralca v labirint neslutenih možnosti razvoja dogodkov, ti pa se razelektrijo bodisi v banalnosti bodisi bizarnosti dane situacije. Tako se zgodba Naše vsakdanje meso začne z opisom brezskrbnega poležavanja prijateljev na plaži, nadaljuje pa s podrobnim opisovanjem rezanja salame v bližnji točilnici, v kateri strojček za rezanje mesa postane časovni stroj, ki s svojim zvokom in počasnim delovanjem povzroča salve smeha. Protagonist zgodbe Božič z oranžno mačko v uvodu na straniščni školjki premišljuje o prihodnosti človeške vrste, zraven pa ugiba, ali se je “dobro očistil ali pa je kakšen košček papirja ostal prilepljen na rit,” že v naslednjem trenutku pa ga usoda poveže s potepuškim mačkom, ga reši z ulice, a mu zaradi izčrpanosti prav na božič umre v naročju. Zdi se, kot da bi Jorge Alfonso v vsaki zgodbi sporočal, da je življenje že v osnovi nepošteno in nesmiselno, a da ga prav zaradi tovrstnih vsakdanjih absurdnosti ne velja jemati resno.

Zgodbe v zbirki Travograd spominjajo na filme ruskega režiserja Tarkovskega – tudi  Jorge Alfonso si vzame čas, da ga nepomembna podrobnost popelje v neslutene domišljijske razsežnosti, pejsaži, ki se na ta način odprejo, pa so vizualno premišljeni in tako dodelani, da se v trenutku vživimo v protagonistovo čustveno stanje. Upajmo, da bomo kmalu dočakali še kak prevod tega južnoameriškega pisatelja …


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jorge Alfonso: Travograd

13.12.2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Prevedel Jurij Kunaver; Ljubljana : LUD Literatura

Jorge Alfonso je urugvajski pisatelj, pesnik in literarni kritik, o katerem je prevajalec Jurij Kunaver v spremni besedi zapisal, da ima rajši ljudi kot živali, čeprav ga je najbolj od vsega strah človekove nevednosti in neumnosti. Ne skriva, da je navdih za naslov zbirke sedemnajstih kratkih zgodb Travograd dobil v uživanju marihuane – beseda Porrovideo, kot je naslov izvirnika, je skovanka iz dveh besed – prvi del je lokalni izraz za cigareto, narejeno iz marihuane, drugi del pa je vzet iz imena urugvajske prestolnice, ki je glavno prizorišče dogajanja v knjigi. Protagonisti njegovih zgodb so siromašni fantje z obrobja družbe, ki dneve in noči preživljajo ob pitju vina, kajenju marihuane, pohajkovanju in številnih nesmiselnih opravilih, s katerimi si trudijo osmisliti življenje. Kot mravlja, ki v zgodbi Inženirstvo divjih pomaranč zasede lupino pomaranče in se trudi obstati na luži, se osrednji junaki iz dneva v dan podajajo v razburkane vode v upanju, da bodo postali kapitani svojega življenja. Ob branju dobimo občutek, kot da je avtor svoje dnevniške zapiske in refleksije iz vsakdana nadgradil v mozaik zgodb, ki delujejo tako vsaka posebej kot del celote. In res je Alfonso pred izidom knjige svoja doživetja opisal v kratki zgodbi Stopnice v nič, ki mu je bila osnutek za pričujočo zbirko.

V kratki zgodbi z naslovom Preprosto vprašanje se ves čas sprašuje, kaj neki bi odgovoril ljudem, ki bi ga vprašali, kaj je počel čez dan, in po bolj ali manj duhovitih idejah pride do preprostega odgovora: »Zaspal sem sredi premišljevanja, da bi, če bi me kdo vprašal, kaj sem naredil v vsem dnevu, izbral lažjo pot in odgovoril: 'Nič.'«

 Tudi protagonista zgodbe Javier: Kritika trapastega uma, ki tavata po gorah in iščeta trgovino, v kateri bi lahko kupila vino, vsa premražena ugotavljata, kako lepo se je izgubiti sredi niča. Osamljeni nomadi, ki jim opojna sredstva, glasba, videoigrice in dogodivščine z neznanci pomenijo edini umik iz krute resničnosti, se tu in tam lotijo začasnega dela, s katerim pa bolj kot ne le še poglabljajo medsebojne spore in utrjujejo svoj nihilizem. Tako protagonist zgodbe Zadnji candombe, ki do pozne noči prodaja ocvrti krompirček, z zaničevanjem opazuje perfekcionistično obnašanje svojega kolega, po drugi strani pa z neprikritim cinizmom zakriči dekletu, ki predstavlja njegovo konkurenco: “Smrt ocvrtemu krompirčku! Živela sojina revolucija!”

Urugvajski tradicionalni ples candombe, ki ga je Unesco leta 2009 razglasil za svetovno nematerialno kulturno dediščino, je omenjen tudi v zgodbi Kako se pleše candombe, v kateri se glavni junak ob bobnenju afriških bobnov spopada s svojo osamljenostjo, hkrati pa teži k obujanju tradicionalnih vrednot, ki jih pooseblja Stara mati. Na koncu zgodbe pomenljivo izreče: “Napolnjen sem z vso močjo zvezd, ki cedijo slino na moje čelo, in še vedno plešem. Nimam ženske, nimam službe, niti centa nimam v žepu, nobenega upanja nikjer, vendar mi Stara mati ne pusti plesati s povešeno glavo in zaprtimi očmi. Kadar se to zgodi, se dotakne moje brade in mi jo počasi, počasi potisne navzgor. Pričnem opažati njene ponošene copate, razparane nogavice, zakrpano vijoličasto krilo in njeno črtasto majico, potem pa se najina pogleda spet srečata. “Nikoli ne pozabi, da ne plešemo v tla, ampak tja gor!”

Jorge Alfonso v knjigi Travograd rad zaključuje zgodbe s kratkimi pomenljivimi stavki, ki povzemajo duhovite dialoge in refleksije v jedru pripovedi. Zgodbe se ponavadi začnejo sredi dogajanja brez vnaprejšnjega predstavljanja likov ali pa avtor z nekaj uvodnimi stavki oriše okoliščine nastanka zgodbe. Urugvajski pisatelj gradi suspenz skozi duhovite opise obrobnih detajlov, ki vodijo bralca v labirint neslutenih možnosti razvoja dogodkov, ti pa se razelektrijo bodisi v banalnosti bodisi bizarnosti dane situacije. Tako se zgodba Naše vsakdanje meso začne z opisom brezskrbnega poležavanja prijateljev na plaži, nadaljuje pa s podrobnim opisovanjem rezanja salame v bližnji točilnici, v kateri strojček za rezanje mesa postane časovni stroj, ki s svojim zvokom in počasnim delovanjem povzroča salve smeha. Protagonist zgodbe Božič z oranžno mačko v uvodu na straniščni školjki premišljuje o prihodnosti človeške vrste, zraven pa ugiba, ali se je “dobro očistil ali pa je kakšen košček papirja ostal prilepljen na rit,” že v naslednjem trenutku pa ga usoda poveže s potepuškim mačkom, ga reši z ulice, a mu zaradi izčrpanosti prav na božič umre v naročju. Zdi se, kot da bi Jorge Alfonso v vsaki zgodbi sporočal, da je življenje že v osnovi nepošteno in nesmiselno, a da ga prav zaradi tovrstnih vsakdanjih absurdnosti ne velja jemati resno.

Zgodbe v zbirki Travograd spominjajo na filme ruskega režiserja Tarkovskega – tudi  Jorge Alfonso si vzame čas, da ga nepomembna podrobnost popelje v neslutene domišljijske razsežnosti, pejsaži, ki se na ta način odprejo, pa so vizualno premišljeni in tako dodelani, da se v trenutku vživimo v protagonistovo čustveno stanje. Upajmo, da bomo kmalu dočakali še kak prevod tega južnoameriškega pisatelja …


12.11.2021

Strune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.11.2021

Bolhe

Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021


11.11.2021

Kozlovska sodba v Višnji gori

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje


09.11.2021

Robert Menasse: Prestolnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Franjo Frančič: Piši, ti samo piši …!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Večni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Fabian ali Ko gre vse k vragu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.11.2021

Duncan Macmillan: Vse sijajne stvari

Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:


05.11.2021

Premiera v MGL - Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage

Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10


04.11.2021

Herman Menville: Moby Dick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.11.2021

Milan Dekleva: Pet za kvartet

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.


01.11.2021

Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Lidija Hartman


01.11.2021

Marjan Pungartnik: Oglej, čas, pozabljenje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


29.10.2021

Delo na zahtevo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.10.2021

Zelda

Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci


27.10.2021

Bodi gledališče!

SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec


25.10.2021

Dimitrij Rupel: Bazar

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Meta Kušar: Zmaj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Janez Šumrada: Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.


Stran 48 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov